Jedro

V dosedanjem postopku sta obe pravdni stranki predlagali izvedbo dokazov, s katerimi dokazujeta obstoj dejstev, na katera opirata svoj zahtevek (tožeča) oziroma ugovore (prvotožena). S strani prvotožene stranke predlagani dokaz z ogledom kraja nezgode, glede katerega sodišča v dosedanjem postopku še niti ni odločilo, da ga bo izvedlo (2. odstavek 220. člena ZPP), in če ga bo, kako ga bo izvedlo, saj obstaja možnost izvedbe tega dokaza tudi na način iz 224. člena ZPP, je le eden izmed številnih dokaznih predlogov. Pretežni del doslej ponujenih dokazov obeh pravdnih strank se nanaša na zaslišanje očividcev nezgode. Ti pa imajo, tako kot tudi tožniki, ki jih bo potrebno tekom postopka tudi zaslišati, prebivališče na območju sodišča, pri katerem je tožba vložena. Glede na to, ter ob upoštevanju določbe 224. člena ZPP, delegacija drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v tej pravdni zadevi prav gotovo ne bi imela za posledico, da bi se laže opravil postopek.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišče se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 2.12.1992 vložila pri Temeljnem sodišču v Murski Soboti, enoti v Lendavi tožbo zaradi plačila odškodnine.

Prvotožena stranka je na tožbo odgovorila in v tožbenem odgovoru predlagala, naj se v tej pravdni zadevi za odločanje določi drugo stvarno pristojno sodišče. Kot razlog je navedla dejstvo, da predlaga izvedbo dokaza z ogledom kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Zato bi bilo smotrno (glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo v sotesti Vintgar), da se za obravnavanje zadeve določi Temeljno sodišče v Kranju, enota v Radovljici.

Tožeča stranka je predlogu nasprotovala. Po njenem mnenju delegacija pristojnosti ne bi bila smotrna, saj bo potrebno večino dokazov, ki sta jih pravdni stranki doslej predlagali, izvesti ravno pri sodišču, pri katerem je tožba vložena.

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (68. člen ZPP). Po mnenju vrhovnega sodišča pa pogoji iz 68. člena ZPP v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

V dosedanjem postopku sta obe pravdni stranki predlagali izvedbo dokazov, s katerimi dokazujeta obstoj dejstev, na katera opirata svoj zahtevek (tožeča) oziroma ugovore (prvotožena). S strani prvotožene stranke predlagani dokaz z ogledom kraja nezgode, glede katerega sodišča v dosedanjem postopku še niti ni odločilo, da ga bo izvedlo (2. odstavek 220. člena ZPP), in če ga bo, kako ga bo izvedlo, saj obstaja možnost izvedbe tega dokaza tudi na način iz 224. člena ZPP, je le eden izmed številnih dokaznih predlogov. Pretežni del doslej ponujenih dokazov obeh pravdnih strank se nanaša na zaslišanje očividcev nezgode. Ti pa imajo, tako kot tudi tožniki, ki jih bo potrebno tekom postopka tudi zaslišati, prebivališče na območju sodišča, pri katerem je tožba vložena. Glede na to, ter ob upoštevanju določbe 224. člena ZPP, delegacija drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v tej pravdni zadevi prav gotovo ne bi imela za posledico, da bi se laže opravil postopek. Zato je vrhovno sodišče predlog kot neutemeljen zavrnilo.