Jedro

Neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev) je, če jo delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo že v postopku pri delodajalcu ugotovljeno, potrjeno pa tudi v postopku pred sodiščem, da tožnik po 14.9.1999 ni imel upravičenega razloga za izostanek z dela, je pravilen zaključek, da je z dela izostal več kot zaporednih pet delovnih dni neupravičeno, kar je razlog za prenehanje delovnega razmerja. Pri tem revizijsko sodišče soglaša z ocenami nižjih sodišč, da ustno izrečena prepoved prihoda na delo direktorja tožene stranke in grožnja z odstranitvijo iz tovarne, če se bo vanjo vrnil, ki je bila sicer povsem neprimerna, dejansko izgubi težo zato, ker je tožnik naslednji dan brez težav prišel v tovarno, iz česar je bilo jasno razvidno, da prepoved prihoda v tovarno ni bila mišljena tako, kot je bila izrečena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 23.9.1999 in 2.11.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in v posledici tudi zahtevek o priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da v spornih dneh ni neupravičeno izostal z dela, saj je samo izpolnjeval ukaz direktorja, da se ne sme vrniti v podjetje, zato niso obstajali pogoji za sprejem sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Poleg tega pa je bila komisija, ki je sklepala o njegovem ugovoru, nezakonito sestavljena, potekel pa ji je tudi mandat. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizjo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Bistvena okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92), delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev) je, če jo delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo že v postopku pri delodajalcu ugotovljeno, potrjeno pa tudi v postopku pred sodiščem, da tožnik po 14.9.1999 ni imel upravičenega razloga za izostanek z dela, je pravilen zaključek, da je z dela izostal več kot zaporednih pet delovnih dni neupravičeno, kar je razlog za prenehanje delovnega razmerja. Pri tem revizijsko sodišče soglaša z ocenami nižjih sodišč, da ustno izrečena prepoved prihoda na delo direktorja tožene stranke in grožnja z odstranitvijo iz tovarne, če se bo vanjo vrnil, ki je bila sicer povsem neprimerna, dejansko izgubi težo zato, ker je tožnik naslednji dan brez težav prišel v tovarno, iz česar je bilo jasno razvidno, da prepoved prihoda v tovarno ni bila mišljena tako, kot je bila izrečena. Zato bi se moral tožnik popoldne istega dne zglasiti na delo po razporedu, prav tako pa prihajati na delo v naslednjih dneh. Ker tega ni storil, je bil s strani delodajalca upravičen ukrep izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti daljše od petih zaporednih delovnih dnevih.

Revident sicer ves čas sodnega postopka zatrjuje, da tožena stranka ni imela legalne komisije za reševanje pritožb. Kot sta ugotovili obe nižji sodišči, je iz listinskih dokazov razvidno, da je bila komisija imenovana v skladu z določbami akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 19.12.1994, mandat pa ji, glede na to, da ga sploh ni imela, ni mogel preteči. Zato ni mogoče ugotoviti, da v zadevi ne bi odločal pristojen organ.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odgovor na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je sodišče o njenih stroških odločalo na podlagi določb 155. člena ZPP.