Jedro

Glede na ugotovitve sodišča, da sta bili oporoki sestavljeni pri notarju v obliki notarskega zapisa in da so pri sestavi obeh oporok sodelovale tudi oporočne priče, pred katerimi je oporočiteljica izjavila, da sta prebrani oporoki skladni z njeno oporočno voljo, na oporokah pa je stavljen oporočiteljičin prstni odtis, ker zaradi poškodbe roke ni mogla pisati, je zapuščinsko sodišče utemeljeno, glede na določbo 61. člena ZD, da lahko zahteva razveljavitev oporoke med drugim tudi zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje samo tisti, ki ima pravni interes, tega pa zatrjujejo zgolj pritožnice, ki predmetnih oporok ne priznavajo in, kot izhaja iz podatkov v spisu, zahtevajo, da se upošteva oporoka, ki jo je zapustnica imela v hrambi pri sodišču (oziroma pri sosedi J.), oziroma, da se izvede dedovanje po zakonu, pravilno štelo pravico pritožnic za manj verjetno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točke I., II. in IV. izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnice same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) dedinje E. K., T. Ž. in P. Ž. z zahtevkom na ugotovitev, da sta zapustničini oporoki z dne 11. 7. 2017 in 31. 7. 2017 neveljavni, napotilo na pravdo; (II.) odločilo, da so navedene dedinje tožbo dolžne vložiti zoper oporočna dediča J. Č. in R. Č. ter dediče W. Č., B. V. L., V. Č. N. in A. L. Z. v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa; (III.) zapuščinski postopek po pokojni A. R. prekinilo in (IV.) odločilo, da bo zapuščinski postopek nadaljevalo in štelo, da sta zapustničini oporoki z dne 11. 7. 2017 in 31. 7. 2017 veljavni, če na pravdo napotene dedinje tožbe v določenem roku ne bodo vložile.

2. Na pravdo napotene dedinje so se zoper uvodoma navedeni sklep pritožile zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sklep izpodbijajo v točkah I., II. in IV. Navajajo, da so v zapuščinskem postopku zatrjevale dejstva ter predložile dokaze, ki jasno kažejo na to, da zapustnica v času naprave predmetnih oporok ni bila oporočno sposobna. Tekom postopka so ustrezno utemeljevale svoje navedbe v zvezi z nezmožnostjo razsojanja oziroma oporočno nesposobnostjo zapustnice v času naprave oporok z dne 11. 7. 2017 in z dne 31. 7. 2017. V dopisu sodišču z dne 2. 11. 2017 je dedinja P. Ž. v imenu vseh pritožnic natančno opisala zdravstveno stanje zapustnice v času pred in po sestavi predmetnih oporok in sodišče seznanila z razlogi in okoliščinami, zaradi katerih sta oporoki neveljavni, in predlagale dokaze. Dedinje so sodišče opozorile, da je oporoka rezultat slabega zdravstvenega stanja oziroma nerazsodnosti zapustnice, pri čemer ne gre spregledati, da je sestavo oporoke organiziral zapustničin brat R. Č., posledično temu pa je tudi vsebina oporoke v korist njemu ter njegovi hčeri J. Č. Dedinje menijo, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti oporočno dedinjo J. Č. (po oporoki z dne 11. 7. 2017) in oporočnega dediča R. Č. (po oporoki z dne 31. 7. 2017) ter ostale dediče (W. Č., B. V. L., V. Č. N. in A. L. Z.). Napačen je namreč zaključek sodišča, da je pravica dedinj P. in T. Ž. ter E. K. manj verjetna od pravice oporočnih dedičev J. Č. in R. Č. ter zakonitih dedičev W. Č., B. V. L., V. Č. N. in A. L. Z. Pri obrazložitvi pod tč. 6 ni jasno, kakšno pravico dedinj P. in T. Ž. ter E. K. je imelo sodišče v mislih, posledično je v tem delu sklep ni ustrezno obrazložen. V kolikor je imelo v mislih dedno pravico, je le-ta nesporna. Po opisanem dejanskem in zdravstvenem stanju zapustnice ob napravi oporoke ter ob predlaganih dokazih je pravica dedinj - pritožnic bolj verjetna od pravice drugih dedičev, vsled česar bi moralo sodišče na dokazovanje, da so oporoke neveljavne ter da je zapustnica v času oporoke bila oporočno sposobna, napotiti oporočna dediča J. Č. in R. Č. ter že zgoraj navedene zakonite dediče. Zaključek sodišča, da morajo dedinje P. in T. Ž. ter E. K. vložiti tožbo zaradi ugotovitve, da sta predmetni zapustničini oporoki neveljavni, je napačen, obrazložitev sklepa sodišča v tem delu nepopolna in se je tudi ne da preizkusiti. Sodišče mora pri napotitvi strank na pravdo oceniti v vsakem primeru posebej, kako prepričljivi so dokazi vsake od strank, saj Zakon o dedovanju (ZD) ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zato je treba šteti, da sodišče pravice, ki se med seboj izključujejo, ocenjuje glede na prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoje stališče. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, vsled česar je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj dedinjam z opustitvijo izvedbo dokazov ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sklep v tč. I., II. in IV. ter na pravdni postopek napoti oporočna dediča J. Č. in R. Č. ter dediče W. Č., B. V. L., V. Č. N. in A. L. Z. 3. Dediča J. Č. in R. Č. sta odgovorila na pritožbo. Predlagala sta zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med dediči sporno, ali sta zapustničini oporoki z dne 11. 7. 2017 in 31. 7. 2017 veljavni, saj so pritožnice na zapuščinski obravnavi dne 2. 11. 2017 izjavile, da obeh oporok ne priznavajo, ker menijo, da zapustnica v času zapisa oporoke ni bila več prisebna, dedinja P. Ž. pa je istega dne sodišču izročila tudi vlogo, v kateri je obrazložila okoliščine, zaradi katerih izpodbija oporoki, dedinja E. K. pa je na tej vlogi pripisala, da se s spodbijanjem oporok strinja. Zapuščinsko sodišče ne sme samo presojati spornih dejstev, od katerih je odvisna veljavnost oporoke in s tem pravica do dediščine, zato je pravilno sprejelo odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka. Odločitev o prekinitvi, ki pritožbeno ni izpodbijana, ima materialnopravno podlago v prvem odstavku 210. člena ZD v zvezi s 1. točko drugega odstavka tega člena.

6. Po prvem odstavku 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. ZD, kot navajajo tudi pritožnice, ne določa meril, katero pravico je šteti za manj verjetno, vendar tudi ne določa, da bi moralo zapuščinsko sodišče izvesti dokaze zaradi sprejema odločitev, katero pravico je šteti za manj verjetno. Zapuščinsko sodišče zato zgolj na podlagi podatkov spisa in zatrjevanj dedičev, skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava, ter ob predhodni ugotovitvi, katera vprašanja so med dediči sporna, presodi, katero pravico je šteti za manj verjetno, in odloči, koga bo napotilo na pravdo. Očitek, da je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, po obrazloženem ni utemeljen.

7. Glede na ugotovitve sodišča, da sta bili oporoki sestavljeni pri notarju v obliki notarskega zapisa in da so pri sestavi obeh oporok sodelovale tudi oporočne priče, pred katerimi je oporočiteljica izjavila, da sta prebrani oporoki skladni z njeno oporočno voljo, na oporokah pa je stavljen oporočiteljičin prstni odtis, ker zaradi poškodbe roke ni mogla pisati, je zapuščinsko sodišče utemeljeno, glede na določbo 61. člena ZD, da lahko zahteva razveljavitev oporoke med drugim tudi zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje samo tisti, ki ima pravni interes, tega pa zatrjujejo zgolj pritožnice, ki predmetnih oporok ne priznavajo in, kot izhaja iz podatkov v spisu, zahtevajo, da se upošteva oporoka, ki jo je zapustnica imela v hrambi pri sodišču (oziroma pri sosedi J.), oziroma, da se izvede dedovanje po zakonu1, pravilno štelo pravico pritožnic za manj verjetno. Tudi sicer je potrebno pojasniti, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje tudi izrecno povzelo, da po prvi točki drugega odstavka 210. člena ZD prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost oporoke, je razvidno, da je sodišče v 6. točki obrazložitve imelo v mislih pravico dedinj - pritožnic do dediščine, ki je odvisna od veljavnosti predmetnih oporok, zato ni utemeljen očitek, da sklep v tem delu ni ustrezno obrazložen in da se ga ne da preizkusiti.

8. Navedbe v pritožbi o tem, zakaj pritožnice menijo, da sta zapustničini oporoki neveljavni, bodo predmet presoje v pravdnem postopku, če bodo pritožnice vložile tožbo z ustreznim tožbenim zahtevkom2 in teiste navedbe povzele v tožbo. S temi navedbami pa ne morejo doseči spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa, ker na pravilnost sprejete odločitve ne vplivajo.

9. Podani niso niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD), zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter v zvezi s 163. členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med zapuščinskim postopkom ali zaradi postopka.

1 Zahtevo, da se oporoka razveljavi, mora podati tisti, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do kakšne koristi (da bi kaj dobil iz zapuščine ali bil rešen bremena). Dokazati mora, da je bil oporočitelj oporočno nesposoben (glej: Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 117). 2 Pritožbeno sodišče poudarja, da je sklep o napotitvi na pravdo odločitev procesne narave in zadošča, da izrek vsebuje le opis pravnega varstva in ne že vsebine tožbenega zahtevka, ki ga stranka naj v pravdi uveljavlja. Na pravdo napotena stranka na vsebino napotitvenega sklepa glede postavitve zahtevka ni vezana. Skrb za pravilno postavitev tožbenega zahtevka v pravdi pa je na strani tožeče stranke oziroma na pravdo napotene stranke.