Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da prvo tožnik ni zmogel dokaznega bremena v smeri ugotavljanja podane pasivne legitimacije, saj ni podal trditev in dokazov, s katerimi bi to izkazal, hkrati pa dokaz (dodatek prilogi A3), ki naj bi izkazoval "zavezo toženca, da popravi cesto" in v katerem je "toženec priznal krivdo za poškodbo ceste" tega ne potrjuje, saj se zaveza ne nanaša na toženca oziroma je ni podal toženec, kot zmotno meni pritožba. Prvo tožnik ni izkazal, da je toženec tisti, ki bi podal zavezo za popravilo ceste (upoštevaje da iz izpodbijane sodbe izhaja tudi, da prvo tožnik niti ni dokazal, da je toženec tisti, ki je cesto uničil ali prvo tožniku povzročil škodo), drugih navedb v smeri dokazovanja pasivne legitimacije toženca pa prvo tožnik ni podal. Ker tega ne bi moglo nadomestiti niti zaslišanje priče Č. Č., je sodišče prve stopnje ta dokaz pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki III in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom odločilo, da se pravdni postopek, ki je bil prekinjen s sklepom P 34/2019-14 z dne 26. 2. 2019, nadaljuje z dnem 9. 9. 2019 (točka I izreka), na znanje je vzelo umik tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju prvo tožnik in drugo tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahtevala odstranitev poškodb na parceli 0125/3 k.o... v dolžini 600 metrov, v delu ob sosednji parceli 0122, tako da odstrani deževnico iz luž, poravna in profilira izbočene dele in cesto prekrije z granulatom in pravdni postopek v tem delu ustavilo (točka II izreka), zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je prvo tožnik od toženca zahteval plačilo 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 dalje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe (točka III izreka) in prvo tožniku naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 3.211,00 EUR v roku 15 dni od prejema odpravka odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper citirano sodbo (točki III in IV izreka) je pritožbo vložil prvo tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se je toženec zavezal, da bo popravil cesto, ki jo je poškodoval do te mere, da prevoz po njej s kmetijsko mehanizacijo ni bil več možen. Ker tega ni storil, je prvo tožniku nastala škoda, saj ni mogel spraviti koruze. Sodišče je zaključilo, da prvo tožnik ni dokazal, da je škodo povzročil toženec, to je A. A. s.p., ki je v stečaju. Iz sodbe je razbrati, da bi lahko škodo povzročila tudi Ž. d.o.o., česar pa ni mogla storiti, ker ni imela nobenega premoženja in sredstev, ni obratovala v bioplinarni in ni organizirala nobene dejavnosti. Izpostavlja, da je bila zaveza za popravilo ceste dana pred uradnim organom države. Toženec ni ugovarjal listini, s katero je prvo tožnik dokazoval njegovo zavezo popravila ceste in "priznanje, da je cesto poškodoval on". Priča C. C. je bil zaposlen pri tožencu in je z žigom ter podpisom potrdil dano zavezo. Vsak, ki nastopa v pravnem prometu v imenu delodajalca, ga s svojim ravnanjem zavezuje. Pojasnjuje, da priča C. C. sicer morda res ni vedel, da je nosilec posla s.p. in ne d.o.o., vendar gre v tem delu za napačno imenovanje delovne organizacije. Bistveno je, da je bil uporabljen žig toženca, priča C. C. pa se je identificiral kot predstavnik slednjega. Prvo tožnik prilaga kopijo originala zaveze v madžarskem jeziku, iz katere je razviden žig toženca ter številka mobilnega telefona C. C. Vse navedeno torej potrjuje, da je priča C. C. na sodišču krivo izpovedoval. V potrditev zaveze toženca je bil kot priča predlagan Č. Č., ki pa se zaslišanja ni udeležil, ker "mu ni bilo jasno, zakaj naj bi potrjeval tisto, kar je bilo dogovorjeno in zapisano". Zaveza v listini tako nedvomno dokazuje, da priča C. C. ni govorila resnice. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je vabilo pričo Č. Č., ampak je zgolj ugotovilo, da se je pisanje vrnilo. Pri tem gre za "nezakonito postopanje sodišča, ki je nepravilno vročalo vabilo priči v tujino". Predlagana priča je ključna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in prvo tožnik vztraja pri njenem zaslišanju. Sodišče prav tako ni zaslišalo priče D. D., E. E. in Č. Č. oba govorita madžarsko, oba sta potrdila, da so se "dela tam izvajala", oba "mešata d.o.o. in s.p. kot eno in isto osebo", prav tako pa je iz fotografij razvidno, da "poškodovanje poti ni moglo nastati z manjšimi vozili". Sodba o "ključnih točkah" nima razlogov, sodišče ni obrazložilo zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je sicer izpostavilo ustavno odločbo, ki pa jo je potrebno tolmačiti restriktivno.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pojasnjuje zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša in terja pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in o tožbenem zahtevku pravilno materialnopravno odločilo. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje ter v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Za plačilo odškodnine je pasivno legitimiran tisti, ki je oškodovancu s svojim protipravnim ravnanjem povzročil škodo. Pri podanem ugovoru pasivne legitimacije je tako potrebno najprej presoditi, ali je toženec subjekt zatrjevane obveznosti ali ne, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, s katerim je prvo tožnik od toženca zahteval plačilo odškodnine v znesku 24.000,00 EUR, zavrnilo, ko je zaključilo, da ni podane pasivne legitimacije toženca. Sodišče druge stopnje s takšnim zaključkom soglaša in mu pritrjuje ter se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje pasivne legitimacije, ne pa tudi tistih, ki se nanašajo na predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na zaključek, da ni podana pasivna legitimacija toženca, se namreč ni potrebno ukvarjati z morebitno izkazanostjo predpostavk odškodninske odgovornosti.

8. Izpodbijana sodba je jasna in ima razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Pritožbeni očitek, da "se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih točk" in da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Pritožba niti ne navede oziroma podrobneje opredeli, na katere "ključne točke" se ta očitek nanaša. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da prvo tožnik ni zmogel dokaznega bremena v smeri ugotavljanja podane pasivne legitimacije, saj ni podal trditev in dokazov, s katerimi bi to izkazal, hkrati pa dokaz (dodatek prilogi A3)1, ki naj bi izkazoval "zavezo toženca, da popravi cesto" in v katerem je "toženec priznal krivdo za poškodbo ceste" tega ne potrjuje, saj se zaveza ne nanaša na toženca oziroma je ni podal toženec, kot zmotno meni pritožba.2

10. Glede na podano trditveno podlago dokaznega bremena ne bi mogle nadomestiti izpovedi prič, zato so pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka v tej smeri neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo (točka 8 obrazložitve), prvo tožnik pa je tekom postopka grajal le neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče Č. Č., ne pa tudi priče D. D., kar pomeni, da se na to kršitev v pritožbenem postopku ne more več sklicevati.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz po ogledu na kraju samem, ni izvedlo dokaza z izvedencem kmetijske stroke, kot tudi ni zaslišalo še predlaganih prič s strani prvo tožnika, saj je štelo, da vsi predlagani dokazi ob neizpolnitvi temeljnih predpostavk (nepodani pasivni legitimaciji toženca) pomenijo le zavlačevanje postopka in ne bi v ničemer doprinesli k že ugotovljenemu dejanskemu stanju, prav tako pa je iz nadaljnje obrazložitve sodbe razvidno, da izpoved priče Deszo ne bi spremenila zaključka, da pasivna legitimacija ni podana.

12. Glede na v konkretnem primeru podane navedbe, priložene dokaze in dejanske ugotovitve v postopku, ki se nanašajo na pasivno legitimacijo toženca, prvo tožnik z dokaznim predlogom po zaslišanju priče Č. Č. ne bi mogel vplivati na že podane navedbe ali jih nadomestiti oziroma povedano drugače, zaslišanje priče Č. Č. ne bi moglo spremeniti dejstva, da prvo tožnik ni izkazal pasivne legitimacije toženca.

13. Dokazni postopek je namreč pokazal, da prvo tožnik ni izkazal, da je toženec tisti, ki bi podal zavezo za popravilo ceste (upoštevaje da iz izpodbijane sodbe izhaja tudi, da prvo tožnik niti ni dokazal, da je toženec tisti, ki je cesto uničil ali prvo tožniku povzročil škodo), drugih navedb v smeri dokazovanja pasivne legitimacije toženca pa prvo tožnik ni podal. Ker tega ne bi moglo nadomestiti niti zaslišanje priče Č. Č. , zato je sodišče prve stopnje ta dokaz pravilno zavrnilo.

14. Zgolj dejstvo, da "priči E. E. in C. C. govorita madžarsko, da sta oba potrdila, da so se v okviru gospodarske dejavnosti toženca izvajala dela tudi na Madžarskem", nikakor ne pomeni, da je prvo tožnik izkazal, da je toženec pasivno legitimiran, prav tako pa dokazni postopek ni pokazal, da je toženec povzročitelj škode, kot zmotno meni pritožba.

15. Iz izpodbijane sodbe pa tudi ne izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da "je škodo lahko povzročil tudi Ž. d.o.o.", kot zmotno meni pritožba.

16. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na način vročanja vabila priči Č. Č.3, je potrebno izpostaviti, da v posledici zavrnitve izvedbe tega dokaza oziroma odločitve sodišča prve stopnje o njegovi neizvedbi ni bistveno, na kakšen način je bilo tej priči vročeno vabilo, ampak je pritožbeno relevantno le še vprašanje pravilnosti zavrnitve tega dokaza. Kljub temu je dodati, da iz pritožbe izhaja, da se priča Č. Č. "zaslišanja ni udeležil, ker mu ni bilo jasno, zakaj naj bi potrjeval tisto, kar je bilo dogovorno zapisano", kar vsekakor ne daje podlage za zaključek, da priča ni bila seznanjena s tem, da je vabljena na narok za glavno obravnavo.

17. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, saj z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 V pritožbi predložen original te zaveze predstavlja pritožbeno novoto, ki ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). 2 Iz zaveze ne izhaja, da se je k temu zavezal toženec, torej E. E. s.p. in posledično tudi ne more biti podana njegova pasivna legitimacija, glede na to, da prvo tožnik drugih navedb ni podal, niti ni predložil dokazov. 3 Pri tem je potrebno dodati, da tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni podal nobenih pripomb na način vročanja vabila tej priči, niti ni sodišču prve stopnje očital bistvene kršitve določb postopka v tej smeri.