Jedro

Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno). Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo:

I.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 19.148,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2023 dalje do plačila.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2.Zoper sodbo se je pritožila toženka in priglasila stroške pritožbenega postopka. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnica je vložila tožbo na podlagi subrogacije (963. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Zaradi izplačila 19.148,45 EUR zavarovalnine svojim zavarovancem, oškodovancem škodnega dogodka z dne 6. 8. 2022 - izlitja vode po treh stanovanjih, zahteva povračilo od toženke, izvajalke strojno instalacijskih del, ki je dobavila in zmontirala armaturo, katere ekscenter je odletel ter povzročil škodni izliv.

5.Toženka je ugovarjala, da glede na 9. člen sklenjene Pogodbo o izvajanju del z dne 10. 5. 2021 (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere se je zavezala izvesti tudi vodovodne instalacije, za povračilo škode, ki je posledica napak v materialu, ne odgovarja.

6.V zvezi z odgovornostjo za stvarne napake je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v zgornjem členu Pogodbe glede nastale škode dogovorjeno, da je toženka dolžna povrniti vso škodo, nastalo zaradi njenih napak ali napak njenih podizvajalcev. Toženka se zato ni zavezala povrniti škode, ki bi nastala zaradi napak materiala in tako na podlagi pogodbenega določila ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi napak v materialu.

7.Škodo, ki je nastala na drugih dobrinah in ne na vodovodnih inštalacijah, ki jih je izdelala toženka, je sodišče prve stopnje opredelilo kot refleksno škodo, saj je ta zaradi izlitja vode nastala na ostalem premoženju zavarovancev, in sicer v stanovanjih in na skupnih delih večstanovanjskega objekta. Zajema stroške za sanacijo in stroške za električno energijo v vtoževani višini, sodišče prve stopnje pa jo je presojalo po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti. Ker se toženka ni razbremenila odgovornosti, da napaka ne izvira iz njene sfere, je zahtevku v celoti ugodilo.

8.Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da ni jasno, kaj pritožnica uveljavlja s trditvami, da je tožnica v tožbi prvotno uveljavljala zahtevek kot splošni odškodninski zahtevek in ne kot subrogacijski. Tožnica kot zavarovalnica je z izplačilom zavarovalnine vstopila v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi (povzročitelju škode) na podlagi zakonske subrogacije (prim. 963. člen OZ ), sedaj pa je, kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, položaj tožnice v razmerju do povzročiteljice škode - toženke - enak kot je bil pred tem položaj samih zavarovancev tožnice. Toženka ne trdi, da bi glede subrogacije obstajale kakršnekoli omejitve.

9.Pritožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve sodbe jasno ugotovilo, da se je v 9. členu Pogodbe ločeno uredilo dolžnost odprave napak in dolžnost povračila škode, pri čemer se toženka ni zavezala povrniti škode, ki bi nastala zaradi napak v materialu. Kljub tej jasni ugotovitvi je sodišče v izreku razsodilo, da tožena stranka za škodo odgovarja, kar pomeni, da je podana kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

10.Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Glede na to, kakšno pravno kvalifikacijo je napravilo sodišče prve stopnje, je sodba razumljiva, logična in zadostno obrazložena, zato nasprotje, na katero se pritožba sklicuje, te kršitve ne utemeljuje.

11.Splošna tipska pravila OZ o odgovornosti za stvarne napake so dispozitivna, zato lahko pogodbenika v skladu z načelom avtonomije vsebino medsebojnega razmerja uredita tudi drugače, kot ureja OZ. Drugačen dogovor se kaže v izključitvi oziroma omejitvi odgovornosti za stvarne napake. Z izključitvijo odgovornosti za stvarne napake pogodbenika lahko izključita vse zahtevke, ki bi jih naročnik, po splošnih (tipskih) pravilih OZ lahko uveljavljal proti podjemniku na podlagi te (pogodbeno izključene) odgovornosti. Odgovornost lahko pogodbenika izključita bodisi za vse napake ki izvirajo iz podjemnikove sfere, bodisi samo za določene vrste napak, ali pa izključita posamezne vrste škod zaradi napake, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

12.Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da sta pogodbenici v 9. členu Pogodbe ločeno uredila dolžnost odpraviti napake ter dolžnost povrniti škodo. Tako sta se dogovorili, da bo toženka odpravila napake, ki bodo nastale po njeni krivdi ali zaradi napak v materialu, glede nastale škode pa je bilo dogovorjeno, da je toženka dolžna povrniti vso škodo, nastalo zaradi njenih napak ali napak njenih podizvajalcev. Izrecno sta torej dogovorili podjemnikovo odgovornost za sodelavce in pa za škodo zaradi njegovih napak.

13.V zvezi s slednjo pa je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Kot povedano zgoraj, mora biti omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno). S tem namreč pogodbenika izključita samo posamezen jamčevalni zahtevek (pravico), ki bi ga naročnik sicer lahko uveljavljal po splošnih (tipskih) pravilih OZ o odgovornosti za stvarne napake, in sicer pravico odstopiti od pogodbe (prim. 639. člen OZ). V takem primeru pa ne izgubi drugih jamčevalnih zahtevkov in drugih pravic (pravice zahtevati povrnitev škode) zaradi napake (prim. tudi peti odstavek 639. člena OZ). Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode (prvi odstavek 82. člena OZ) je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.

14.Pri tem pa se določilo 9. člena Pogodbe niti ne nanaša na jamčevanje za napake, kot je določeno v OZ, temveč se, kot pove že naslov člena, nanaša na garancijsko dobo, v kateri tožena stranka kot izvajalec odgovarja tako za svoje napake kot za napake materiala (in jih mora nemudoma odpraviti), prav tako pa odgovarja tudi za vso škodo, ki jo povzroči sama ali pa njeni podizvajalci. To pa samo po sebi ne pomeni, da ne bi odgovarjala za škodo, do katere pride zaradi napak materiala, ki je v njeni odgovornostni sferi, in taka dolžnost s tem določilom Pogodbe tudi ni izključena.

15.Tako je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno presojalo, ali je tožnica upravičena tudi do povračila refleksne škode. V nadaljnjem zaključku sodišča prve stopnje, da je toženka kljub določilu 9. člena Pogodbe dolžna povrniti tožnici, kar je plačala zavarovancem kot subrogacijski zahtevek, zato ni nobenega nasprotja in je pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

16.V sklopu očitkov o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo toženke, ker da je ta svoje zaslišanje premalo konkretizirala. Trdi, da navedeno ne drži, saj da je na naroku dne 12. 5. 2025 podala zadostno konkretizacijo zaslišanja toženke, konkretizacija njenega zaslišanja pa izhaja tudi iz njenih pisnih vlog (npr. v odgovoru na tožbo) in je na naroku uveljavljala tudi bistveno kršitev pravil postopka, saj je bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti postopka, ki je eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka, v okviru katerega morata biti zaslišani obe pravdni stranki, razen če ne obstajajo izjeme po 258. členu ZPP, ki pa v konkretnem primeru niso bile podane, s čimer da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke 339. člena ZPP.

17.Iz dokaznega sklepa v sodbi izhaja, da je zaslišanje zakonitega zastopnika toženke A. A. (ter predlaganih prič s strani tožeče stranke) sodišče zavrnilo kot nepotrebno, saj so za odločitev zadoščale listine, ki so v spisu, in ker med pravdnima strankama dejstva glede sanacije objekta niso bila sporna in zato dokazovanje v zvezi s tem ni potrebno (214. člen ZPP). Da listine v spisu za odločitev ne zadoščajo, pritožnica ne izpodbija, medtem ko nespornih dejstev ni treba dokazovati (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Da bi šlo za kakšna druga za odločitev pomembna dejstva, toženka ni konkretizirala.

18.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic pa gre le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama, kot trdi tudi sama pritožnica. Sodišče prve stopnje pa v postopku ni zaslišalo nobene od pravdnih strank. Da bi zaslišalo le tožnico, namreč iz izpodbijane sodbe ne izhaja, pritožba pa ne trdi drugače, zato je tudi ta očitek o bistveni kršitvi določb postopka neutemeljen.

19.Pritožba ne more uspeti niti z očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala toženka dokazati, da škoda ni nastala v njeni sferi, ki ga pritožnica napada, pravilen. Pravica naročnika zahtevati povrnitev refleksne škode se presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (peti odstavek 639. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 468. člena OZ), po katerih morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti (izpolnitev z napako), da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, da je škoda v vzročni zvezi z napako in škoda.

20.Pri tem je zmotno izhodišče pritožbe, da zato, ker je bila škoda nesporno posledica skrite napake na armaturi, škoda ni nastala v njeni sferi. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za odločitev v zadevi ni relevantno, da je škoda posledica skrite napake v armaturi, saj je bistveno le, da je do napake prišlo. Med podjemnikova notranja tveganja namreč sodijo tudi napake tretjih, kar je v tej zadevi tudi napaka njegovega dobavitelja materiala. To v zadevi ni sporno, in ker se domneva, da vzrok za napako izvira iz sfere izvajalca, bi morala domnevo, da napaka izvira iz njene sfere, izpodbiti toženka kot izvajalka.

21.Da tožnica navedbi toženke, da je škoda nastala zaradi napake v materialu, nikoli ni nasprotovala, kar trdi pritožnica, je torej nerelevantno in zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen, pritožba pa ne more uspeti niti z zmotnim stališčem, da ni bilo potrebno ugotavljati, kaj je vzrok za nastanek škode v tem sporu (in predlog s postavitvijo izvedenca ni bil potreben). Neko dejstvo je lahko pravno odločilno tudi, če med strankama ni sporno.

22.Da pritožnica neutemeljeno trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da pogodba ne izključuje odgovornosti toženke za nastalo škodo, izhaja že iz zgornje obrazložitve. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava pritožba nadalje neutemeljeno trdi tudi, da tožnica ne more zoper njo uveljavljati subrogacijskega zahtevka zato, ker je bila s Pogodbo njena odgovornost za škodo izključena ne glede na to, ali gre za neposredno ali refleksno škodo. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, njena odgovornost s Pogodbo ni bila izključena. S tem je višje odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prim. prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

23.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožnici, ki je na pritožbo odgovorila, povrniti stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tožnici 625 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT) pa 12,5 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 466,65 EUR. Toliko ji mora toženka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

-------------------------------

1Ekscenter armature za tuš z nadglavnim izlivom ... , proizvajalca B. B. S.r.1., Italija, je spustil oziroma odletel, kar je povzročilo nekontrolirano izlivanje vode po stanovanju št. 5 in ostalih delih večstanovanjskega objekta. Voda je zalila stanovanja št. 5, 6 in 9 ter skupne dele objekta.