Jedro

Tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne in malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-655/2016/16 (1312-02) z dne 16. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je v Iranu njegovo življenje ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščansko vero. Štiri mesece preden je zapustil Iran, je preko prijatelja, ki je tudi spremenil vero v krščansko, spoznal to vero in začel obiskovati domačo cerkev. V cerkvi so molili in se poglabljali o veri, vabila na sestanke so prejemali preko Whatsappa nekaj ur pred sestankom. Približno en teden pred odhodom iz Irana je preko Whatsappa prejel sporočilo, da sestanek odpade, ker je tajna policija prijela nekaj vernikov, zato mu je bilo svetovano, da naj se skrije in izgine. Domneva, da sta ga izdala druga dva vernika, ki sta bila prijeta, saj mu je prijatelj povedal, da so dva iz skupine prijeli, drugi pa so pobegnili.

2. Dalje tožena stranka navaja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v večji skupini migrantov prišel v Slovenijo dne 11. 2. 2016 z vlakom iz Hrvaške na mejni prehod Dobova, kjer je bila opravljena registracija, nato pa so bili nastanjeni v nastanitveni center Šentilj. Dne 13. 12. 2016 so avstrijski varnostni organi ugotovili, da ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Avstrijo, zato so bili vrnjeni v Slovenijo. Tožnik je bil nastanjen v Center za tujce, dne 19. 2. 2016 pa premeščen v Zbirni center Stara Vrhnika. Dne 1. 3. 2016 se je sam zglasil na policijski postaji v Ljubljani, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v državah, ki jih je prečkal; v Sloveniji pa ne, ko je prvič stopil na njeno ozemlje, niti ne potem, ko mu je bil vstop v Avstrijo s strani avstrijskih organov zavrnjen, tako da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 3. Tožnikovi pooblaščenci so dne 6. 5. 2016 posredovali krstni list, izdan v evangeličanski cerkvi v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik dne 13. 3. 2016 krščen v tej cerkvi, dne 7. 6. 2016 so predložili še tožnikovo vozniško dovoljenje in rojstno knjižico, dne 19. 7. 2016 pa je tožena stranka prejela še 11 strani informacij o izvorni državi prosilcev, ki jih je preučila in upoštevala pri pripravi odločbe.

4. Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Poleg tega, kar je povedal ob podaji prošnje, je med drugim povedal še, da se ni počutil kot musliman in da se je že v Iranu poglabljal v krščansko vero preko interneta in preko udeležbe v domači cerkvi. V Sloveniji se je krstil in hodi v protestantsko cerkev, to je v cerkev brata A.A. 5. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora s tožnikom in predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da so tožnikove izjave glede dogodkov zapustitve izvorne države neprepričljive in malo verjetne in da so tudi njegovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Toženi stranki se zdi malo verjetno, da se je tožnik, ki je zatrjeval, da je od pubertete dalje približno 20 let živel tako, da mu vera v vsakdanjem življenju ni predstavljala kakšnega posebnega mesta, ravno štiri mesece pred odhodom iz izvorne države pričel zanimati in spoznavati krščansko vero. Prav tako se zdi toženi stranki malo verjetno, da bi tožnik glede na to, da je splošno znano, da je v njegovi izvorni državi dostop do interneta zelo omejen, do verskih vsebin lahko prihajal preko pametnega telefona, pri čemer ni vedel povedati internetnih strani. Malo verjetno je tudi to, da naj bi tožnik informacijo o tem, da sta bila prijeta dva pripadnika domače cerkve, prejel od svojega prijatelja, s katerim naj bi domačo cerkev tudi obiskovala in da tožnik ni niti poskušal poizvedeti, kako je prijatelj pridobil informacijo o odkritju domače cerkve, in nenazadnje, kaj se je z njim zgodilo. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da se je v Sloveniji krstil dva tedna po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, medtem ko iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil krščen zgolj 6 dni po vložitvi prošnje in to brez posebne priprave, čeprav je pred tem zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava. Te dve izjavi pa si nasprotujeta. Tudi tožnikov opis krsta je neprepričljiv. Krstni list tudi še ne pomeni, da je resnično spremenil vero. Krst je po mnenju tožene stranke zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca.

6. Tožena stranka tako ugotavlja, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v zvezi z evangeličansko vero od izhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1). Ker tožnik drugih razlogov ni uveljavljal, tožena stranka ugotavlja, da ni upravičen do statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. Iz istega razloga tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1.Tožena stranka ugotavlja tudi, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, kar tudi opredeljuje.

7. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. Navaja, da je tožena stranka pri ugotovitvi, da prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času spregledala, da je prišel v Slovenijo v okviru tako imenovanega begunskega vala, ko so si države begunce podajale iz rok v roke. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati, da prošnje ni vložil nemudoma, temveč šele po določenem času, saj je bil povsod zavrnjen. Tožena stranka tudi ni preverila, koliko in kako je bil seznanjen s stanjem v drugih državah, ki jih je prečkal. Spregledala je tudi, da je tožnik samoiniciativno pristopil na policijsko postajo in podal prošnjo za mednarodno zaščito. O teh okoliščinah se tožena stranka ni opredelila, ampak je to štela njemu v škodo, ne da bi mu dala možnost, da se o tem ustrezno izjavi. Dalje se tožnik ne strinja z zaključki tožene stranke, da je v njegovi izpovedi prišlo do določenih neprepričljivih pojasnitev glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Pojasnjuje, da se ni najprej odločil za odhod iz izvorne države, temveč je moral oditi zaradi svojega zanimanja za krščansko vero. Neustrezen je zaključek tožene stranke, da ni znal navesti, na katerih straneh je dostopal do informacij o krščanski veri, saj je to ustrezno pojasnil; če pa je tožena stranka menila, da do tovrstnih informacij v izvorni državi ni mogoče dostopati, bi ga morala o tem dodatno izprašati. Tožena stranka je tudi spregledala, da je za spremembo vere v tožnikovi izvorni državi predpisana najhujša kazen in da je zato tožnik potem, ko je prejel obvestilo, da so oblastni organi odkrili domačo cerkev in aretirali dva pripadnika, to zahtevalo njegovo takojšnje ukrepanje in sicer takojšnji odhod, ne pa, da bi raziskoval, kaj se je zgodilo. Tožena stranka ga je ocenila kot neprepričljivega tudi zaradi tega, ker naj bi bil njegov odgovor o tem, kako se je življenje zaradi vere spremenilo, zelo splošne narave, pri tem pa je tožena stranka spregledala, da je težko konkretno in specificirano pojasniti, kaj se v posameznikovem življenju spreminja zaradi vere. Nepravilen je tudi zaključek tožene stranke, da je malo verjetno, da bi tožnik v tako kratkem času sprejel svojo notranjo odločitev v zvezi s krstom, pri čemer je tožena stranka spregledala, da se je na to že prej pripravljal, saj se s krščansko vero ni spoznaval v Sloveniji, temveč že prej v svoji izvorni državi. Ker je tožena stranka tudi štela, da je zelo skopo opisal obred krsta, bi mu morala v zvezi s tem dati možnost dodatnih vprašanj ali podvprašanj, česar pa ni storila. Tožena stranka tožnika tudi ni ustrezno izprašala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od njegovih bližnjih ali širša okolica izvedela, da je spremenil vero. Tožnik opozarja, da kadar so podane nekonsistentnosti in neskladja v izjavah prosilca, mora uradna oseba prosilcu dati možnost, da neskladnosti pojasni oziroma razčisti, ker je to sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka pa tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. K tožbi prilaga izjavo drugih prosilcev, da so tudi drugi prosilci skušali zaprositi za mednarodno zaščito, vendar so prejeli odgovor, naj počakajo. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da je tožnik v tožbi navedel vire, ki bi jih moral, če je menil, da so pomembni za postopek, predložiti pred izdajo izpodbijane odločbe in gre zato za nedopustne tožbene novote. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da dela kot spremljevalec avtističnega otroka in kot pomočnik pri pripravi kulturnih prireditev starejših učencev. Poudarja, da je v Iranu sprememba vere iz islama v krščanstvo pogubno dejanje in da bi mu zato ob vrnitvi v Iran nastala resna škoda, kot jo določa 28. člen ZMZ.

10. Tožba je utemeljena.

11. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1. V zvezi s tem je štela, da so imele tožnikove dejavnosti in ravnanja v povezavi z evangeličansko vero od njegovega odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikove izjave glede zapustitve izvorne države je ocenila kot neprepričljive in malo verjetne, prav tako je za neprepričljive ocenila tožnikove odgovore glede njegovega zanimanja za krščansko vero. Ugotovila je, da se nekatere tožnikove izjave razlikujejo glede na to, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in kar je nato povedal na osebnem razgovoru. Svojo odločitev je med drugim oprla na tožnikovo izjavo, da je do verskih vsebin dostopal do interneta. Nadalje je svojo odločitev oprla tudi na neskladnost o tem, da je tožnik najprej zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava, potem pa se je v Sloveniji krstil brez predhodne priprave, in na njegovo izjavo na osebnem razgovoru, da se je v Sloveniji krstil dva tedna po vložitvi prošnje, medtem ko je iz dokumentacije v spisu razvidno, da se je krstil šest dni po vložitvi prošnje. Naredila je tudi zaključek, da tožnik svoje prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Po mnenju tožene stranke so imele tožnikove dejavnosti in ravnanja v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite in zato iz istega razloga tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Iran soočen z resno škodo.

12. V zvezi z zgoraj navedenimi ugotovitvami tožene stranke, ki temeljijo na določenih neskladnostih v izjavah tožnika, sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi določena neskladja pojasnil in tako ni bilo razčiščeno, zakaj se nekatere njegove izjave, kot jih je navedel pri podaji prošnje, razlikujejo od tistih, ki jih je navedel na osebnem razgovoru, na katere je oprla svojo odločitev in zaradi katerih je tožnikovo prošnjo zavrnila.

13. Po mnenju sodišča tožnik v tožbi utemeljeno opozarja na to, da mu tožena stranka ni dala možnosti, da bi pojasnil, zakaj prošnje ni vložil že v drugih evropskih državah članicah, ki jih je prečkal. Ob podaji prošnje mu je sicer postavila vprašanje, ali je že zaprosil za zaščito v kateri izmed drugih držav članic Evropske unije, ni pa mu pa mu postavila (nadaljnjega) vprašanja, zakaj za zaščito ni zaprosil že v prvi varni državi. Nadalje je tožena stranka svojo odločitev, da tožnikovo prošnjo zavrne, sprejela tudi iz razloga, ker je tožnik zatrjeval, da se je s krščansko vero seznanjal tudi preko interneta, do katerega je dostopal preko svojega pametnega telefona, in pri tem ni znal navesti, na katerih internetnih straneh je to bilo. Po mnenju tožene stranke je glede na splošno znano dejstvo, da je v tožnikovi izvorni državi dostop do interneta izrazito omejen, malo verjetno, da bi tožnik lahko dostopal do verskih vsebin preko interneta. Štela je, da bi tožnik, če bi se resnično zanimal za krščansko vero, znal konkretneje pojasniti, kako je lahko kljub izraziti cenzuri in nadzoru nad delovanjem interneta, dostopal do verskih vsebin. Po mnenju sodišča dejstvo, da je dostop do interneta v tožnikovi izvorni državi izrazito omejen, ni splošno znano dejstvo. Zato bi morala tožena stranka tožniku, ki je na osebnem razgovoru na vprašanje, kako se je poglabljal o veri, odgovoril, da, med drugim, tudi preko interneta, postaviti tudi vprašanje, kako je do verskih vsebin lahko dostopal preko interneta. Tožena stranka tožniku takšnega vprašanja ni postavila, čeprav je okoliščino v zvezi z dostopom do verskih vsebin preko interneta tudi uporabila kot razlog za zavrnitev njegove prošnje, ne da bi torej tožniku prej dala možnost, da se o tem izjasni. Tožena stranka tožniku tudi ni dala možnosti, da bi pojasnil neskladje v svojih izjavah glede tega, da je najprej zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava, potem pa se je v Sloveniji krstil šest dni po vložitvi prošnje brez kakršnekoli priprave, kot tudi ne glede njegove izjave, da se je krstil dva tedna po vložitvi prošnje, medtem ko je iz dokumentacije v spisu razvidno, da se je krstil (le) šest dni po vložitvi prošnje, na kar je tudi oprla svojo odločitev.

14. Glede na navedeno torej tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne in malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. V skladu z določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Organ odločbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, in ki so pomembna za odločbo. Tožnik je tako šele v upravnem sporu dobil možnost, da je lahko pojasnil domnevno neskladnost svojih izjav in dokazoval, da določeni dogodki, ki jih je navajal, niso malo verjetni.

15. Iz zgoraj navedenega razloga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je tožnik smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.