Jedro

Tožnik mora v tožbi povedati, zakaj toži, s čimer opredeli obseg želenega sodnega varstva. Ker revident s tožbo ni uveljavljal, da v postopku pred izdajo ni imel možnosti uveljavljati dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, se Upravno sodišče pri presoji, da o zadevi odloči brez glavne obravnave, ni bilo dolžno opredeljevati do vprašanja, ali obstajajo okoliščine iz druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ki terjajo odločanje na glavni obravnavi. Sodišču zato v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve pravil upravnega spora, postavljenemu vprašanju pa ne pripisati pomena za obravnavano zadevo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje št. 705-139/2019/25 z dne 21. 10. 2019. Z navedeno odločbo je Ministrstvo za pravosodje ugotovilo, da je tožniku z dnem 20. 10. 2019 prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja in odločilo, da tožnik z istim dnem preneha opravljati dejavnost vročanja za sodišče, ter da mora Ministrstvu za pravosodje v 15 dneh predati podatke, ki jih je bil dolžan voditi in vrniti vse izkaznice, ki so bile izdane osebam, ki so pri njem opravljale vročanje.

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja ugotovitev Upravnega sodišča, da je izpodbijana odločba posledica Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-N), s katerim je zakonodajalec v kazenskih zadevah ukinil dejavnost vročanja za sodišča osebam, ki niso detektivi ali izvršitelji. Z razlogi za sprejem take zakonske ureditve in časom prehodnega obdobja za prilagoditev na navedeno spremembo je Upravno sodišče kot neutemeljene zavrnilo tožnikove ugovore o neustavnosti take spremenjene zakonske ureditve. Pojasnilo je tudi, da je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v zadevi ni sporno. Dokaznim predlogom za zaslišanje prič, ki bi izpovedale, v kakšnem obsegu in kako kvalitetno je tožnik kot samostojni podjetnik pred uveljavitvijo ZKP-N opravljal dejavnost vročanja, pa Upravno sodišče ni sledilo, ker za odločitev niso pomembni.

3. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 107/2021 z dne 6. 10. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je Upravno sodišče kršilo prvi odstavek 51. člena in drugo alinejo tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ker ni izvedlo glavne obravnave, kljub temu, da tožeči stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je v skladu z navedenim sklepom vložil revizijo, v kateri navaja, da sodno odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme od obveznosti izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu. Meni še, da so neutemeljeni tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na zakonsko ureditev vročanja po ZKP-N, na podlagi katere je bila izdana v tem upravnem sporu izpodbijana določba. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka**

6. Revizija ni dovoljena.

7. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 374. členu določa, da se nedovoljena revizija zavrže s sklepom (prvi odstavek). Revizija med drugim ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (drugi odstavek istega člena).

8. Upravno sodišče je o tožbi zoper izpodbijano ugotovitveno določbo odločilo na seji, ker je štelo, da upoštevno dejansko stanje v zadevi ni sporno. Svojo odločitev o neizvedbi glavne obravnave je oprlo na prvi odstavek 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.

9. Dopuščeno pravno vprašanje se nanaša na možnost odločanja brez glavne obravnave, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, dejstva, na podlagi katerih je bila izdana ugotovitvena odločba o prenehanju dovoljenja za vročanje, med strankama niso bila sporna. Izpodbijana odločba je namreč zgolj posledica spremenjenih zakonskih določb, po katerih je revidentu (prej s. p.) onemogočeno nadaljnje opravljanje dejavnosti vročanja. Tožbene ugovore glede neustavnosti ureditve vročanja po ZKP-N pa je Upravno sodišče zavrnilo kot neutemeljene. Zato je revidentove dokazne predloge, ki so se nanašali na dokazovanje obsega in kvalitete vročitev, ki jih je revident opravil kot samostojni podjetnik pred uveljavitvijo ZKP-N, zavrnilo kot nebistvene.

10. Revident ne nasprotuje ugotovitvi Upravnega sodišča, da dejansko stanje, ki je upoštevno glede na veljavno ureditev po ZKP-N, ni sporno. Prav tako ne trdi, da je bilo sodno varstvo neučinkovito, ker ni imel možnosti, da bi svoje pravne argumente, s katerimi je utemeljeval neustavnost take zakonske ureditve, neposredno, ustno in javno soočil in predstavil Upravnemu sodišču.1 Tudi ne navaja, da so dejstva, ki jih je želel dokazovati v upravnem sporu, pravno odločilna za presojo zatrjevane neustavnosti, ali da bi bila ta dejstva relevantna, če bi uspel z ugovorom neustavnosti zakonske ureditve. Meni, da bi Upravno sodišče glavno obravnavo moralo opraviti glede na drugo alinejo tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, in mu očita, da se do te zakonske določbe ni opredelilo.

11. Tretji odstavek 59. člena namreč določa dve izjemi, ko sodišče ne glede na nespornost dejanskega stanja odloči na glavni obravnavi. Revident se sklicuje na drugo izjemo in sicer, ko stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Predpostavka za uporabo te zakonske določbe pa je tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave v upravnem postopku. To je revident v predlogu za dopustitev revizije zatrjeval z navajanjem, da ga upravni organ pred izdajo odločbe z ničimer ni seznanil in mu ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe opredelil do pravno relevantnih dejstev in okoliščin. S temi navedbami je utemeljeval tudi pogoje za dopustitev revizije glede vprašanja odločanja v upravnem sporu brez glavne obravnave. Po seznanitvi s celotnim spisom pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident tega očitka ni uveljavljal v tožbi. V tožbi je zgolj posplošeno navedel, da upravni organ ni ravnal po pravilih postopka, kar naj bi vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tak posplošen ugovor, pa sam po sebi ne terja, da bi se moralo Upravno sodišče preizkušati, katera od kršitev pravil upravnega postopka bi lahko prišla v poštev in se do nje opredeljevati.

12. Tožnik mora namreč v tožbi povedati, zakaj toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1), s čimer opredeli obseg želenega sodnega varstva.2 Ker revident s tožbo ni uveljavljal, da v postopku pred izdajo ni imel možnosti uveljavljati dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, se Upravno sodišče pri presoji, da o zadevi odloči brez glavne obravnave, ni bilo dolžno opredeljevati do vprašanja, ali obstajajo okoliščine iz druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ki terjajo odločanje na glavni obravnavi. Sodišču zato v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve pravil upravnega spora, postavljenemu vprašanju pa ne pripisati pomena za obravnavano zadevo. Vrhovno sodišče pa v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

13. Obrazloženo vzpostavlja neupoštevnost revizijskih navedb pri presoji zakonitosti izpodbijane sodbe, saj odgovor na dopuščeno vprašanje ne more vplivati na odločitev. Izpodbijana sodba namreč ob odsotnosti konkretnih očitkov glede kršenja pravice do izjave ne temelji na stališču, da je odločanje brez glavne obravnave mogoče tudi v primeru, ko tožeči stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Drugačno stališče bi pomenilo spregled materialne izčrpanosti tožbe v upravnem sporu in reviziji odvzelo pomen strankinega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo, izdano v sporu z nasprotno stranko in v okvirih, določenih s tožbenimi navedbami. Rezultat tega bi bil nedopusten, saj bi revizija po vsebini (formalni pogoj pravnomočno zavrnjene tožbe bi bil sicer izpolnjen) postala izredno pravno sredstvo mimo (ne zoper) pravnomočne sodne odločbe, a z možnostjo vpliva nanje.3

14. Navedeno in ker revizija izven dopuščenega obsega ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), pomeni, da si revident z njo ne more izboljšati svojega pravnega položaja (doseči razveljavitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče jo je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (374. člen v zvezi s 377. členom ZPP).

**K II. točki izreka**

15. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **Glasovanje**

16. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Prim. 27. točko obrazložitve sklepa X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. 2 Prim. odločba Vrhovnega sodišča X Ips 298/2016. 3 Prim. sklep X Ips 16/2018 z dne 16. 4. 2019.