Jedro

V predmetni zadevi je ustreznejša materialnopravna podlaga 163. člen OZ, ki določa odškodninsko odgovornost tistega, ki opravlja komunalno ali drugo pomembno dejavnost splošnega pomena, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Gre za specialno določbo glede na splošno pravilo 131. člena OZ, ki pa je relevantno glede na to, da je izvajanje zimske službe sestavni del rednega vzdrževanja javnih cest, ki je obvezna gospodarska javna služba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki solidarno dolžni plačati znesek 4.808,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.11.2005 dalje do plačila ter njene pravdne stroške po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z 2. točko izreka izpodbijane sodbe je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 1.217,25 EUR pravdnih stroškov prvotoženi stranki ter 55,69 EUR drugotoženi stranki, obema v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču s stroškovno posledico za toženi stranki. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj obstoji nasprotje med navedenimi razlogi in vsebino izvedenih dokazov. V obrazložitvi je prvostopenjsko sodišče namreč zapisalo, da ne držijo tožnikove navedbe, da je nemogoče dokazati, da je bila v noči med 16. in 17.12.2004 s peskom in soljo posuta tudi Š. ulica. Prav tako je bilo obrazloženo, da je bila zadevna ulica posuta s 2,4m3 mešanice posipa, pri čemer je zadostnost količine za posip celotnega območja potrdil zaslišani A. B.. Pritožba navaja, da takšne ugotovitve nimajo opore v nobenih dokazih, saj navedenega podatka ne vsebuje nobeden izmed dnevnikov izvajanja zimske službe, ki jih je predložila prvotožena stranka. Zaslišana priča A. B. ni bil o tem niti vprašan, še manj pa je potrdil, da bi tolikšna količina mešanice zadostovala za posutje celotnega območja.

Po navedbah pritožbe je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je količina posutja v času škodnega dogodka določevala skladno s presojo prvotožene stranke in prognoze ARSO. V nadaljevanju pa ni bilo ugotovljeno, kako prvotožena stranka opravi takšno presojo oz. kakšna so pravila stroke na področju delovanja prvotožene stranke. Prvostopenjsko sodišče bi moralo preveriti, ali so s strani tožeče stranke navedene količine posipa morebiti že bile sprejete kot pravila stroke v času škodnega dogodka. Pri tem se ne bi smelo zadovoljiti le z izpovedjo zaslišanih delavcev prvotožene stranke, ki tega niso v ničemer pojasnili, temveč so le izpovedovali o tem, da se dogajanje na terenu spremlja fizično in na podlagi senzorjev ter da so takrat ukrepe izvedli na način, kot je razvidno iz predloženih dnevnikov.

Pritožba navaja, da je tožeča stranka zatrjevala, da posute količine niso zadoščale za celotno območje in je zato predlagala sodnega izvedenca za ugotovitev pravil stroke glede količin posutja, pa ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, čeprav samo ne razpolaga s tem znanjem. Protipravnosti ravnanja prvotožene stranke ni mogoče dokazati brez predhodne ugotovitve vsebine skrbnosti dobrega strokovnjaka na področju delovanja prvotožene stranke. Ker prvostopenjsko sodišče tožeči stranki ni dovolilo, da z ustreznim dokazom ovrže zatrjevanja nasprotnih strank, je kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka in posledično pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Nazadnje pritožba zatrjuje še napačno odmerjene pravdne stroške, in sicer neupravičeno priznano odsotnost iz pisarne v skupni višini 160 točk po Odvetniški tarifi, čeprav je prvotoženo zastopala odvetnica iz območja sedeža sodišča in ji takšna nagrada zato ne pripada. Neupravičeno priznana je tudi nagrada za prvo pripravljalno vlogo prvotožene stranke v višini 400 točk, saj bi navedbe iz te vloge lahko podala že v odgovoru na tožbo, glede na to, da tožeča stranka vmes ni dopolnjevala svojih navedb.

Prvotožena stranka vlaga odgovor na pritožbo in v njem predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov prvotožene stranke. Navaja, da je iz dnevnika izvajanja zimske službe za dne 16./ 17.12.2004 jasno razvidno, da je prvotožena stranka posip proti poledici pločnikov in peščenih površin v rajonu delovodje D. (tudi na Š.) izvršila z mešanico soli in peska v količini 2,4 m3. Da je količina zadostovala za posip celotnega rajona, je potrdila tudi zaslišana priča A.B., kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.5.2010 na str. 12. Kaj vse je pred presojo doziranja posipa opravila prvotožena stranka, je izpovedala priča A. B.. Tožeča stranka je izvedenca cestnoprometne stroke predlagala le za dokaz trditev, da prvotožena stranka ni opravila posutja v predpisanih količinah, določenih s standardi, za katere pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v času škodnega dogodka niso veljali. Pritožbene navedbe, da je bil izvedenec predlagan zaradi ugotovitve pravil stroke glede količine posutja, zato predstavljajo pritožbeno novoto. Poudarja tudi, da je treba ravnanje prvotožene stranke presojati po merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka, od katerega pa ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste ali pločnika v vsakem trenutku zagotovi suho čisto cestišče oz. da posuje prevelike količine posipnih materialov, saj bi bilo to v nasprotju z okoljevarstvenimi zahtevami.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, postopek na prvi stopnji ali sodba pa nista obremenjena niti s kršitvami absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi obširno in logično obrazložilo, tako da jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča. Glede na ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjsko sodišče ugotavlja krivdno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke in pravilno presoja dolžno ravnanje prvotožene stranke kot izvajalca zimske službe na območju Š. ulice v Ljubljani v času škodnega dogodka dne 23.12.2004, kot izhaja iz Odloka o zimski službi v Mestni občini Ljubljana (Ur. l. RS, št. 51/1997), Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. l. RS, št. 62/1998) ter Pogodbe o izvajanju zimske službe 2004/2005 na območju MOL skupaj z Načrtom zimske službe. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da prvotožencu v predmetni zadevi ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja v zvezi s preprečevanjem in odpravljanjem poledice na zadevnem pločniku ob stanovanjskem objektu na Š. ulici, kljub temu, da je bila ugotovljena ledena površina v velikosti 0,5 m2, na kateri je tožnik padel in se poškodoval. Čeprav je prvotožena stranka dolžna ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka na področju izvajanja zimske službe (2. odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), je nerazumno pričakovati, da je zagotovljena očiščenost vseh javnih površin v vsakem trenutku. V posledici navedenega je prvostopenjsko sodišče presodilo, da ni podana prva predpostavka (nedopustno ravnanje) odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ.

Po presoji pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi ustreznejša materialnopravna podlaga 163. člen OZ, ki določa odškodninsko odgovornost tistega, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Gre za specialno določbo glede na splošno pravilo iz 131. člena OZ, ki pa je relevantno glede na to, da je izvajanje zimske službe sestavni del rednega vzdrževanja javnih cest, ki je obvezna gospodarska javna služba (1. odstavek 8. člena Zakona o javnih cestah v zvezi s 14. točko 2. odstavka 13. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah). Z gospodarskimi javnimi službami se zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja država oziroma lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu (2. odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih javnih službah). Prvotoženca gre tako gotovo šteti za izvajalca dejavnosti splošnega pomena, podobno komunalni dejavnosti v smislu 163. člena OZ. Presoja podobnih situacij na podlagi 163. člena OZ je sprejeta tudi v sodni praksi. Presoja ugotovljenega dejanskega stanja po 163. členu OZ pa ne spremeni odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožbeni očitek, da gre za bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker obstoji nasprotje med razlogi sodbe in vsebino izvedenih dokazov, je neutemeljen. Pritožnik ponavlja trditve o nedokazanosti posipanja v noči med 16. in 17.12.2004 tudi na Š. ulici in o nezadostnih količinah posipa, čeprav se je do njih izčrpno opredelilo že prvostopenjsko sodišče (str. 7 in 8 izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče pa se z njegovo prepričljivo dokazno oceno strinja. O raztrosu 2,4 m3 mešanice peska in soli se je prepričalo na podlagi dnevnika izvajanja zimske službe v prilogi B6, zaslišana priča A.B. pa je izrecno izpovedal, da je bila takšna količina glede na takratne vremenske razmere zadostna. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da izpodbijana v sodba v tem delu nikakor nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Očitana kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, saj so razlogi o odločilnem dejstvu – zadostnosti posipa – jasno navedeni.

Neutemeljeni so očitki, da prvostopenjsko sodišče tekom postopka ni ugotovilo, kako je prvotožena stranka opravila presojo, kakšne količine posipa so primerne za posipanje med 16. in 17.12.2004, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 8) izhaja, da se je o tem prvostopenjsko sodišče prepričalo na podlagi izpovedbe priče A.B. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče vsekakor preveriti, ali so potrebne količine posipa, kot jih je zatrjevala tožeča stranka, morebiti že bile sprejete kot pravila stroke v času škodnega dogodka, so neutemeljene. Takšnih navedb namreč tožeča stranka pred prvostopenjskim sodiščem ni podala in se sodišče prve stopnje skladno z razpravnim načelom do njih niti ni moglo opredeljevati. Glede na omejenost pritožbenih novot (1. odstavek 337. člena ZPP) jih ne more upoštevati niti pritožbeno sodišče. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ni razlogov, da se ne bi smelo zadovoljiti le z izpovedbami zaslišanih delavcev pri prvotoženi stranki glede presoje o potrebnih količinah posipa. Napravljena dokazna ocena je namreč tudi v tem delu logično in življenjsko-izkustveno prepričljiva. Ali je ravnanje prvotožene stranke zadostilo standardu profesionalne skrbnosti, je pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge, zakaj ni bilo potrebno dokazovanje z izvedencem s področja vzdrževanja javnih površin glede količin posipa za dne 23.12.2004. Ti so razvidni iz obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 10 in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Dokazovanje potrebnih količin posipa za preprečevanje posledice je nerelevantno, če je ugotovljeno, da napovedi poledice za dan škodnega dogodka ni bilo in dolžnost posipavanja za prvotoženo stranko skladno z Načrtom zimske službe sploh ni nastopila. Glede na to, da sodišče odloča o izvedbi dokazov o odločilnih dejstvih (213. člen ZPP), pri neizvedbi dokaza o nerelevantnem dejstvu ne more priti do zatrjevanih kršitev načela kontradiktornosti postopka in ustavne pravice do enakega varstva pravic na podlagi 22. člena Ustave RS.

Glede pritožbe zoper stroškovni del sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priznana urnina odvetnici prvotožene stranke za čas potovanja na narok iz Kranja do Ljubljane glede na oddaljenost krajev ustrezna. Odvetnica prvotožene namreč ni z območja prvostopenjskega sodišča, kot zatrjuje pritožba, temveč je sedež svoje pisarne z dnem 1.5.2009 preselila v Kranj, o čemer je tudi obvestila sodišče dne 22.2.2010, tožeči stranki pa je bilo to lahko spoznavno iz spremenjenega žiga na pripravljalnih vlogah prvotožene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji o priznanju nagrade za prvo pripravljalno vlogo prvotožene stranke v višini 400 točk. Razvidno je, da je prvotožena stranka v njej podrobneje navedla, kako je ukrepala proti poledici v noči s 16. na 17.12.2004 in da je to glede na takratne vremenske razmere zadoščalo za preprečitev poledice tudi v času škodnega dogodka. Glede na to, da je pri odškodninskem deliktu v predmetni zadevi bilo trditveno in dokazno breme o potrebni profesionalni skrbnosti na toženih strankah, je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je prvotožena stranka bila upravičena do dopolnjevanja svojih trditev in predložitve dodatnih dokazov neodvisno od dopolnjevanja trditev s strani tožnika.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je na podlagi 353. člena ZPP treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo nosi prvotožena stranka sama, ker ta strošek upoštevaje pretežno ponovitev trditev iz postopka pred prvostopenjskim sodiščem ni bil potrebni strošek pritožbenega postopka.