Jedro

Za dovolitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in njeno vsebinsko obravnavanje ne zadošča zgolj sklicevanje na nova dejstva in okoliščine, ampak mora tisti, ki vloži ponovno prošnjo, sam predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ker tožnik za zatrjevana dejstva ni predložil nobenih dokazov, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je njegovo prošnjo zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 11.2.2008. S to odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je prošnjo zavrgla, ker tožnik v ponovni prošnji ni predložil novih dokazov, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite, nastalih po izdaji prve odločbe z dne 27.6.2007, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji z dne 22.6.2007. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Sklicuje se na podatke spisa, in sicer na navedbe tožnika v njegovi prvi prošnji z dne 22.6.2007 in ponovni prošnji z dne 30.1.2008. Iz teh izhaja, da je tožnik v ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji sicer navedel dejstva in okoliščine, na katere se v prvi prošnji ni skliceval, čeprav so obstajale že v času prvega postopka, to je grožnje zaradi zveze z dekletom srbske narodnosti, ki jih je bil deležen s strani dekletovega in njegovega očeta. Vendar po presoji prvostopenjskega sodišča teh dejstev in okoliščin ni mogoče upoštevati. Tožnik namreč kljub jasnemu vprašanju, zakaj navedenih dejstev in okoliščin ni uveljavljal že v prvi prošnji, za to ni navedel nobenih opravičenih razlogov. Šele v tožbi je kot razlog za nenavajanje teh dejstev že v prvi prošnji, navajal zmedenost in depresijo in predlagal sodišču, da zaradi ugotovitve njegovega psihičnega stanja opravi dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Sodišče je dokaz zavrnilo kot nepotreben, ker ne bi mogel vplivati na odločitev, in je v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb postopka je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje ugotavlja, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa in niti ni sporno, da je bila tožniku prošnja za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno zavrnjena in da tožnik v ponovni prošnji za azil navaja dejstva in okoliščine, ki so obstajale že v času prvega postopka, pa se tožnik nanje v prvem postopku ni skliceval. Pogoje za vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in postopek pri ponovni prošnji ureja Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) v določbah 56. in 57. člena. Po navedenih določbah državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali je prošnjo izrecno umaknil, lahko vloži ponovno prošnjo samo, če predloži dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu (1. odstavek 56. člena ZMZ). Novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (2. odstavek 56. člena ZMZ). V 57. členu istega zakona je določeno, da mora tisti, ki vloži zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, v zahtevi sam predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (1. odstavek). Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZMZ, dovoli vložitev ponovne prošnje, v nasprotnem primeru pa zahtevo za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže (3. odstavek 57. člena ZMZ).

Iz navedenih določb ZMZ izhaja, da za dovolitev vložitve ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in njeno vsebinsko obravnavanje ne zadošča zgolj sklicevanje na nova dejstva in okoliščine, ampak mora tisti, ki vloži ponovno prošnjo, sam predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Da bi tožnik za zatrjevana dejstva in okoliščine predložil kakršnekoli dokaze, pa iz podatkov spisa ne izhaja in tega tožnik niti ne zatrjuje. Zato tudi če bi tožnik uspel dokazati, da dejstev in okoliščin, s katerimi utemeljuje ponovno prošnjo, iz opravičenih razlogov ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku, to ne bi moglo vplivati na odločitev.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo tožnikov predlog, da zaradi ugotovitve zatrjevanega psihičnega stanja tožnika izvede dokaz z izvedencem, pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 2. alinee 59. člena ZUS-1. Po navedeni določbi namreč sodišče lahko odloči brez glavne obravnave na seji tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar tožeča stranka navaja zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.