Jedro

Revidentka bi morala vzročno zvezo med izvršitvijo izpodbijanega sklepa (odstranitvijo objektov) in domnevno neuspešnostjo podjetja izkazati z navedbo konkretnih okoliščin (predvsem s tem, kako bi domnevno dodatni stroški skladiščenja na drugi lokaciji in zatrjevana neposredna škoda vplivali na uspešnost njenega poslovanja), poleg tega pa tudi navesti dokaze, s katerimi bi bile te trditve izkazane.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku dne 21. 6. 2010 vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje z dne 30. 7. 2009, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 11. 9. 2009. S 1. točko izreka sklepa o dovolitvi izvršbe je bilo ugotovljeno, da je odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 3. 10. 2008, s katero je bilo revidentki odrejeno, da odstrani dva jeklena objekta tlorisne velikosti 15 m x 30 m, višine 5 m na parc. št. ... in tlorisne velikosti 15 m x 40 m, višine 5,1 m na parc. št. ..., postala izvršljiva in pravnomočna. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je bil revidentki odrejen nov rok (do 1. 11. 2009) za prostovoljno izvršitev, sicer bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeni sklep.

4. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo, ker je revidentka s tožbenimi navedbami izpodbijala pravilnost izvršilnega naslova, katerega zakonitost pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

7. V obravnavanem primeru revidentka obstoj zelo hudih posledic izkazuje z navedbami, da objekta, ki sta predmet odstranitve, uporablja za opravljanje svoje redne dejavnosti „nespecializiranega posredništva pri prodaji raznovrstnih izdelkov“ in da podjetje uspešno posluje, kar potrjuje priložena bilanca stanja za leto 2009. Zatrjuje, da so ti prostori zanjo nenadomestljivi, saj zaradi obsega prometa, števila stalnih strank in števila redno zaposlenih delavcev, lahko le z uporabo teh prostorov nemoteno opravlja svojo dejavnost. Z odstranitvijo teh dveh montažnih skladišč, bi ji nastala direktna škoda v višini najmanj 150.000 EUR, saj objektov ni možno prestaviti na drugo lokacijo, pri prodaji pa bi uspela iztržiti največ četrtino vrednosti nabavne cene, ki je bila 200.000 EUR.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije z navedenimi trditvami ni izpolnila. Revidentka bi morala vzročno zvezo med izvršitvijo izpodbijanega sklepa (odstranitvijo objektov) in domnevno neuspešnostjo podjetja izkazati z navedbo konkretnih okoliščin (predvsem s tem, kako bi domnevno dodatni stroški skladiščenja na drugi lokaciji in zatrjevana neposredna škoda vplivali na uspešnost njenega poslovanja), poleg tega pa tudi navesti dokaze, s katerimi bi bile te trditve izkazane. Le s priložitvijo bilance stanja, ki izkazuje dobro poslovanje revidentke, pa revidentka ni izkazala, kako naj bi izvedba izpodbijanega sklepa vplivala na uspešnost poslovanja. Šele, če bi revidentka navedla in izkazala konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanjo zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali je podan pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Tega pa revidentka z zatrjevanjem motenega opravljanja redne dejavnosti zaradi odstranitve objektov, ni storila.

9. Ne glede na to, da revizija ni dovoljena, pa Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo revidentkino tožbo, čeprav bi moralo po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (npr. I Up 367/2009, I Up 136/2010, I Up 95/2010) tožbo zoper izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe zavreči, ker ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, pri čemer pa takšna kršitev postopka ne posega v revidentkine pravice.

10. Ker revidentka ni izkazala nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).