Jedro

Tudi sindikalni poverjenik je lahko opredeljen za trajno presežnega delavca, saj ne uživa delovnopravne imunitete v vsakem primeru. Ker v konkretnem primeru delavka ni bila uvrščena med presežne delavce zaradi svoje sindikalne dejavnosti, ampak je delodajalec opredelil tožnico za trajno presežno delavko s ponudbo ustrezne zaposlitve, zanjo ni mogoče uporabiti določbe 36. c člena ZDR, ki določa le relativno varstvo določenim kategorijam oseb pred prenehnanjem delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Kot nezakonita se razveljavita sklep tožene stranke z dne 25.08.1999 in sklep komisije za pritožbe z dne 06.10.1999. 2. Ugotovi se, da tožeči stranki A.A.. z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi z družbo M. d.o.o. ne preneha delovno razmerje pri toženi stranki in da ji le to še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu naprej. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko po prenehanju delovnega razmerja pri njej nazaj na delo, jo razporediti k opravljanju del in nalog, ki jih je tožeča stranka opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oz. jo razporediti k drugim delom in nalogam, ki ustrezajo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ji obdobje, ko morebiti ni delala vpisati v delovno knjižico, ji za isto obdobje obračunati in izplačati morebitno prikrajšanje pri plači v višini plače, ki bi jo prejemala, ko bi delala pri toženi stranki in dejansko prejetimi zneski plače prejetimi s strani družbe M. d.o.o., skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila ter ji za isto obdobje plačati preispevke pristojnim zavodom ter odvesti vse ustrezne davščine, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. 3. Tožena stranka je dolžna izplačati tožeči stranki stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke M. H., d.o.o. z dne 25.8.1999 in sklep komisije za pritožbe z dne 6.10.1999 ter ugotovilo, da tožnici z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi z družbo M. d.o.o. ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da ji to še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Zato je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, jo razporediti k opravljanju del in nalog, ki jih je tožnica opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, oz. jo razporediti k drugim delom in nalogam, ki ustrezajo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ji za isto obdobje obračunati in izplačati morebitno prikrajšanje pri plači (pravilno nadomestilo plače) v višini plače, ki bi jo prejemala, ko bi delala pri toženi stranki in dejansko prejetimi zneski plače, prejetimi s strani družbe M d.o.o., skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter za isto obdobje plačati prispevke pristojnim zavodom ter odvesti vse ustrezne davščine, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) po uradni dolžnosti. Ugotovilo je tudi vsa pravno relevantna dejstva, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka tožnici dne 25.8.1999 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi nujnih operativnih, ekonomskih in organizacijskih razlogov in ji ponudila zaposlitev v družbi M d.o.o., na delovnem mestu "vodja projektivnega biroja". Po dokončnosti tega sklepa je bila tožnica dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem, kar je tožnica tudi storila. Zato je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnica je bila pri toženi stranki spoznana za trajno presežno delavko na delovnem mestu vodja projektivnega biroja, na podlagi programa razreševanja presežnih delavcev z dne 15.7.1999, vendar pa ji je bila v okviru programa v skladu s 35. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zagotovljena ponudba zaposlitve v drugi organizaciji oz. pri drugem delodajalcu, tako kot vsem ostalim zaposlenim v družbi M. H. d.o.o.. To izhaja tudi iz sklenjenega sporazuma o zaposlitvi delavcev družbe M. H., ki sta ga podpisala direktor družbe tožene stranke in direktorica družbe M d.o.o.. Tožnica je sklenila delovno razmerje z družbo M d.o.o. in zato ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. S podpisom pogodbe o zaposlitvi pri novem delodajalcu je tožnica izrazila svojo voljo, da bo od tega dne naprej za nedoločen čas zaposlena pri novem delodajalcu. Upoštevajoč navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru tožnici ni bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 36. e člena oz. 12. točke 1. odst. 100. člena ZDR, po katerem delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji oz. pri delodajalcu, preneha delovno razmerje po preteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, saj ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi tega, ker je sprejela ponudbo ustrezne zaposlitve pri novem delodajalcu. Če pa bi tožnica odklonila ponujeno zaposlitev, bi ji prenehalo delovno razmerje na podlagi 11. točke 1. odst. 100. člena ZDR v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Vendar v tem primeru bi šlo za prenehanje delovnega razmerja po njeni volji, v posledici česar ne bi mogla uveljavljati pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 19. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.l. RS št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94). Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, sklicujoč se na določbo 36. c člena ZDR, ki določa, da voljenemu ali imenovanemu sindikalnemu poverjeniku (sindikalnemu zaupniku) ne more zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu prenehati delovno razmerje v času opravljanja njegove funkcije in še 2 leti po prenehanju opravljanja funkcije. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnica pri toženi stranki opravljala funkcijo sindikalnega poverjenika, vendar to še ne pomeni, da jo ta funkcija absolutno varuje pred prenehanjem delovnega razmerja. Tudi sindikalni poverjenik je lahko opredeljen za trajno presežnega delavca, kar izhaja prav iz določbe 36. c člena ZDR, vendar dokler opravlja to funkcijo, ga citirana določba zakona varuje pred prenehanjem delovnega razmerja, saj mu 6 mesečni rok lahko začne teči šele v roku, določenem s kolektivno pogodbo v skladu z 2. odst. 36. e člena ZDR. V konkretnem primeru pa do začetka teka odpovednega roka sploh ni prišlo, saj je bila tožnici zagotovljena v okviru programa trajno razreševanih presežnih delavcev ustrezna zaposlitev kot ukrep za preprečitev ali kar največja omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, katerih delo postane nepotrebno in do prenehanja delovnega razmerja zaradi poteka šest mesečnega odpovednega roka sploh ni prišlo. Delovnopravna imuniteta sindikalnega poverjenika ščiti sindikalnega poverjenika pred delodajalčevim posegom v njegov delovnopravni status le zaradi sindikalne dejavnosti. Po 3. odst. 5. člena ZDR ni mogoče sindikalnega poverjenika v času trajanja njegove funkcije kot tudi po njenem preteku, v roku, določenem s kolektivno pogodbo, zaradi sindikalne dejavnosti, brez soglasja sindikata uvrstiti med presežke delavcev. Zato pravilno opozarja pritožba tožene stranke, da določilo 5. člena ZDR, ki določa imuniteto sindikalnega zaupnika, ni mogoče razumeti v tem smislu, da sindikalnega zaupnika ni možno opredeliti za trajno presežnega delavca. Ta določba varuje sindikalnega poverjenika le pred tem, da ga zaradi njegove sindikalne dejavnosti, brez soglasja sindikata, ni mogoče uvrstiti med presežke delavcev, kar pa ne pomeni, da taka oseba uživa delovnopravno imuniteto v vsakem primeru. Ker v konkretnem primeru tožnica ni bila uvrščena med presežne delavce zaradi svoje sindikalne dejavnosti, tudi ni bilo potrebno soglasje sindikata, ampak je tožena stranka povsem zakonito opredelila tožnico za trajno presežno delavko s ponudbo ustrezne zaposlitve. Zato zanjo tudi ni mogoče uporabiti določbe 36. c člena ZDR, ki določa le relativno varstvo določenim kategorijam oseb pred prenehanjem delovnega razmerja naštetih v tej določbi. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati tudi 2. odst. 36. e člena ZDR, ki določa izjeme glede začetka teka odpovednega roka, in ki se povezujejo s tistimi kategorijami delavcev, ki jih taksativno našteva 36. c člen ZDR. Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, saj določbe 36. c člena ZDR ni razlagalo v povezavi z 2. odst. 36. e člena ZDR, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP/99 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tako kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe.