Jedro

Sklep o sprejemu priznanja krivde ima dejansko učinek odločbe o krivdi, tako glede opisa dejanja, kakor tudi glede pravne kvalifikacije. Sodišče v izrek (krivdorek) obsodilne sodbe, ki jo izreče na podlagi sprejetega priznanja krivde, vključi opis dejanja, na katerega se priznanje nanaša. Pritožnik ima zato prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je tenor sodbe v delu, ki se nanaša na konkretizacijo okoliščin glede bistveno zmanjšane prištevnosti obtoženca, zaradi, s strani sodišča izpuščenega zgoraj povzetega besedila, postal nesklepčen, posledično pa je izrek sodbe, zaradi navedenega posega postal nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, torej kaznivih dejanj, storjenih v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, čeprav iz tenorja sodbe, okoliščin, zaradi katere duševne motnje oziroma duševne nerazvitosti je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, ni več razbrati.

Izrek

Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I izreka mu je določilo kazen 8 mesecev zapora, za vsako izmed dveh kaznivih dejanj pod točko II izreka mu je določilo kazen po 4 mesece zapora. Obtožencu je na podlagi 60. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 27585/2021 z dne 11. 3. 2025, pravnomočno istega dne, s katero je bila obtožencu zaradi dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 določena enotna kazen 9 mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Nato pa je obtožencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazni zapora, ki jih je določilo za kazniva dejanja, obravnavana v tem kazenskem postopku in kazen 9 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. V tako izrečeno enotno kazen je vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu in sicer od 13. 12. 2024 od 15:55 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. V skladu s 97. členom ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice odvetnice B. B. iz M., ki je bila obtožencu postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrajni državni tožilec iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, torej zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obtoženi po zagovorniku ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po pregledu listin sodnega spisa in pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: 1) zoper obtoženega je Okrožno državno tožilstvo v Celju po končani preiskavi vložilo obtožnico, v kateri je obtožencu očitalo, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1; 2) na predobravnavnem naroku, opravljenem dne 23. 7. 2025 je obtoženi krivdo po obtožbi glede vseh očitanih mu kaznivih dejanj priznal, sodišče pa je njegovo priznanje krivde sprejelo ter v nadaljevanju dne 17. 9. 2025 in 24. 9. 2025 opravilo narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je izvedlo dokaze, pomembne za izrek kazenske sankcije. Na tem naroku je bil zaslišan izvedenec psihiatrične stroke doc. dr. C. C., dr. med., spec. psih.; 3) medtem, ko je izvedenec v svojem pisnem izvedenskem mnenju z dne 25. 1. 2025 ocenil, da je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoja ravnanja v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj, bistveno zmanjšana zaradi manične epizode pri bipolarni motnji, je na zaslišanju na naroku za izrek kazenske sankcije menil, da se ta prvotna diagnoza ni potrdila, temveč, da gre pri obtožencu za sindrom odvisnosti od alkohola ter za čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo, ki sta v kombinaciji povzročili, da je bila zmožnost obtoženca imeti v oblasti svoje ravnanje v času obravnavanih kaznivih dejanj bistveno zmanjšana.

6. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je obtoženčevo priznanje krivde za očitana mu kazniva dejanja, opisana v obtožnici, že sprejelo na predobravnavnem naroku, v izpodbijani sodbi iz zadnjega odstavka tenorja obtožnice, ki je glasil "pa je bila v času storitve kaznivih dejanj, opisanih pod točko I in II, zaradi prisotne manične epizode pri bipolarni motnji, ki je bila v akutni fazi, njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana" in v katerem so bile torej navedene okoliščine, ki so konkretizirale obstoj duševne motnje pri obtožencu, v posledici katere je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, izpustilo besedilo "zaradi pri A. A. prisotne manične epizode pri bipolarni motnji, ki je bila v akutni fazi". Sodišče prve stopnje je torej po tem, ko je obtoženčevo priznanje krivde že sprejelo in ko so se v nadaljevanju postopka, torej na naroku za izrek kazenske sankcije ugotavljale le okoliščine, pomembne za izrek kazenske sankcije, vseeno poseglo v tenor obtožnice in iz njega izpustilo celotno konkretizacijo očitka glede obstoja duševne motnje pri obtožencu, v posledici katere je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Pritožnik takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ko je po prejetem priznanju krivde samo poseglo v opis kaznivega dejanja, utemeljeno graja, saj je bilo napačno. Sklep o sprejemu priznanja krivde ima dejansko učinek odločbe o krivdi, tako glede opisa dejanja, kakor tudi glede pravne kvalifikacije. Sodišče v izrek (krivdorek) obsodilne sodbe, ki jo izreče na podlagi sprejetega priznanja krivde, vključi opis dejanja, na katerega se priznanje nanaša. Pritožnik ima zato prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je tenor sodbe v delu, ki se nanaša na konkretizacijo okoliščin glede bistveno zmanjšane prištevnosti obtoženca, zaradi, s strani sodišča izpuščenega zgoraj povzetega besedila, postal nesklepčen, posledično pa je izrek sodbe, zaradi navedenega posega postal nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, torej kaznivih dejanj, storjenih v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, čeprav iz tenorja sodbe, okoliščin, zaradi katere duševne motnje oziroma duševne nerazvitosti je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, ni več razbrati.

7. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi državnega tožilca ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti (prvi odstavek 392. člena ZKP) ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje v fazo predobravnavnega naroka. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti predobravnavni narok in presoditi ali so glede obtoženčevega priznanja krivde podani pogoji iz prvega odstavka 285. c člena ZKP , pri čemer bo moralo izhajati iz opisa kaznivih dejanj v obtožnici z dne 6. 3. 2025, v kolikor državni tožilec, glede na spremenjeno mnenje sodnega izvedenca o bioloških kriterijih za ugotovljeno bistveno zmanjšano prištevnost, obtožnice ne bi ustrezno spremenil. Sodišče samo, namreč po tem, ko je sprejelo obtoženčevo priznanje krivde, ne sme posegati v opis dejanja in iz njega izpuščati okoliščin, zaradi katere duševne motnje oziroma duševne manjrazvitosti je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, kot je to napačno storilo v izpodbijani sodbi, saj bi moralo v takšnem primeru priznanje zavrniti, ker se je po zaslišanju izvedenca psihiatrične stroke na naroku za izrek kazenske sankcije izkazalo, da to priznanje obtoženca ni več skladno z dokazi v spisu glede vprašanja okoliščine, ki je pri obtožencu povzročila stanje bistveno zmanjšane prištevnosti v času očitanih mu kaznivih dejanj.