Jedro

V obravnavani zadevi po pravilnem stališču sodišča prve stopnje glede na datum začetka zavarovanja - 21. 7. 2014 od 14:00h (ko je začela teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalno vsoto), glede na dogovorjeno obročno plačilo premije in glede na zapadlost prvega obroka premije (29. 7. 2014), ni dvoma, da tožnici premije ni bilo treba plačati ob sklenitvi pogodbe. Glede posledic neplačane premije je tako treba uporabiti drugi in tretji (in ne prvi) odstavek 937. člena OZ1 (tako tudi VS RS v odločbi II Ips 298/2009 z dne 3. 12. 2012, ki z dejanskega vidika obravnava zelo podobno situacijo).

Če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja.

Obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino pa preneha v primeru, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne poteče trideset dni od zapadlosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 4.673,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega tožnice. Toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 1.686,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki III izreka je odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Toženka ne soglaša z zaključki izpodbijane sodbe v zvezi z aktivno legitimacijo tožnice. Iz listin, ki jih je predložila tožnica, ni razvidno, kdo je lastnik in kdo uporabnik vozila in v kakšnem razmerju sta slednja. Zgolj trditve, da ima zavarovanec interes, da se vozilo popravi in da je zaradi tega upravičen vložiti tožbo, ne zadoščajo.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da zavarovalna premija ni bila (pravočasno) plačana in kritja za izplačilo zavarovalnine ni. Res je, da je bila pogodba o kasko zavarovanju sklenjena pred škodnim dogodkom, a je bila sklenjena pod odložnim pogojem - da bo zavarovalno kritje začelo veljati takrat, ko bo plačan prvi obrok premije. Tožnica, ki je prvi obrok premije plačala šele oziroma takoj po škodnem dogodku, je bila s tem seznanjena. Datumi sklenitve zavarovalne pogodbe in datumi začetka zavarovalnega kritja niso nujno enaki. Gre za tvegane pogodbe, pri čemer se zavarovalnica za primere, ko pogodbene stranke ne izpolnjujejo svojih pogodbenih obveznosti, ustrezno zavaruje. Takšna pogodbena določila so v skladu z veljavno zakonodajo in izraz svobodne volje pogodbenih strank.

Toženka prereka tudi višino tožbenega zahtevka. Opozarja, da je v tej smeri predlagala imenovanje izvedenca avtomobilske stroke. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožnici in ji višino zavarovalnine prisodilo na podlagi priloženih listin. Upoštevalo je listino podjetja P. d.o.o., ki pa ni račun, ampak le prepis računa. Račun očitno ni bil izdan in tudi ne plačan. Tožnica višine terjatve ni izkazala (priložila je le kalkulacije in neke prepise računov, ki višine škode ne izkazujejo).

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in "razveljavi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 585/2016 ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev, ki jo je treba v pritožbenem postopku upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožbena graja v smeri pritožbenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP pa je le pavšalna in kot takšna ne omogoča pritožbenega preizkusa.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o zahtevku najprej odločilo s sodbo I Pg 1186/2015 z dne 4. 2. 2016. Zahtevek je zavrnilo, po pritožbi tožnice pa je bila citirana sodba s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 207/2016 z dne 21. 7. 2016 razveljavljena. Sodišče druge stopnje je v tej odločbi zavzelo jasno stališče v zvezi z aktivno legitimacijo tožnice in (pavšalnimi) ugovori toženke v tej smeri. Opozorilo je (tudi) na novejšo sodno prakso in sicer na določbo VS RS II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011, iz katere izhaja, da ima leasingojemalec (poleg leasingodajalca) premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, saj prevzema vse tipične rizike lastnika vozila. V tej zadevi je leasingojemalec zatrjeval obstoj aktivne legitimacije s trditvami, da je ekonomski lastnik in posestnik vozila, po mnenju vrhovnega sodišča pa s tem vsekakor izkazuje premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal. 6. In prav na takšne bistvene okoliščine se v obravnavanem postopku sklicuje tožnica. Zatrjuje, da je sicer na zavarovalni polici kot zavarovanec naveden leasingodajalec, a je glede na definicijo zavarovanca v uvodnih določbah Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-06/13 (v nadaljevanju Splošni pogoji) bistvena presoja, čigav premoženjski interes je zavarovan oziroma kdo je v konkretnem primeru imel interes, da zavarovalni primer ne bi nastal. Nedvomno je bila to tožnica kot ekonomski lastnik in neposredni posestnik vozila. Takšnim tožbenim trditvam toženka vse do zaključka sojenja ni konkretizirano ugovarjala. Jih je le na splošno prerekala in zatrjevala, da sodna praksa (sodišče prve stopnje se je sklicevalo na že citirano odločbo VS RS in odločbo VSL I Cp 279/2013) ni vir prava. Jasno je torej, da tudi s pritožbenimi ugovori, da tožnica ni izkazala, kdo je lastnik vozila in kdo njegov uporabnik, ne more uspeti.

7. Utemeljena tudi ni pritožbena graja v zvezi z veljavnostjo zavarovalne pogodbe oziroma obstojem zavarovalnega kritja v trenutku škodnega dogodka. V tej smeri dovolj tehtne in prepričljive razloge vsebuje (že) izpodbijana sodba (točke 10 - 14 obrazložitve), tako da jim kaj posebej novega ni za dodati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo dogovorjeno plačilo premije po sklenitvi pogodbe - zavarovalna pogodba je bila sklenjena pod razveznim pogoje (če premija ne bo plačana) in ne, kot zatrjuje toženka, pod odložnim pogojem, ko je zavarovalno kritje odloženo do plačila prvega obroka premije. V tem kontekstu je treba poudariti, da je določba prvega odstavka 946. člena OZ1 (začetek učinkovanja zavarovanja) dispozitivne narave in strankam glede začetka učinkovanja zavarovanja omogoča drugačen dogovor. V obravnavani zadevi po pravilnem stališču sodišča prve stopnje glede na datum začetka zavarovanja - 21. 7. 2014 od 14:00h (ko je začela teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalno vsoto), glede na dogovorjeno obročno plačilo premije in glede na zapadlost prvega obroka premije (29. 7. 2014), ni dvoma, da tožnici premije ni bilo treba plačati ob sklenitvi pogodbe. Glede posledic neplačane premije je tako treba uporabiti drugi in tretji (in ne prvi) odstavek 937. člena OZ2 (tako tudi VS RS v odločbi II Ips 298/2009 z dne 3. 12. 2012, ki z dejanskega vidika obravnava zelo podobno situacijo). To pa pomeni, da je bilo po pravilnem stališču izpodbijane sodbe v trenutku škodnega dogodka (kljub nepravočasnemu plačilu premije) zavarovalno kritje podano. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori so neutemeljeni.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve pravilno pojasnilo, da toženka v tej smeri pravočasno ni navedla nobenih konkretnih trditev, le pavšalno je zatrjevala, da pogodbena določila vsebujejo različne franšize, odbitke, ki opredeljujejo način plačila škode. Na takšni dejanski podlagi sodišče prve stopnje utemeljeno ni imenovalo izvedenca avtomobilske stroke.

9. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo zavrnilo (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 (1)Če ni drugače dogovorjeno, učinkuje zavarovalna pogodba od štiriindvajsete ure dneva, ki je v polici označen kot dan začetka zavarovanja, pa vse do konca zadnjega dneva časa, za katerega je zavarovanje sklenjeno. Šteje se, da trajanje zavarovanja ni določeno, če je v zavarovalni pogodbi dogovorjen rok trajanja dogovorjen z možnostjo, da se pogodba podaljšuje za enako časovno obdobje, če stranki pred zapadlostjo premije, ki je določena v zavarovalnih pogojih, ne odpovesta pogodbe. 2 (2)Če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja. (3)Obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino pa preneha v primeru, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne poteče trideset dni od zapadlosti.