Jedro

Prvostopenjsko sodišče je priznalo nagrado pooblaščencu za postopek zaradi insolventnosti po tar. št. 3431 ZOdvT, ki pa je dolžnik ni uveljavljal. S tem je prekršilo osnovno načelo iz prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se dolžnikov predlog za povračilo 2.340,96 EUR stroškov predhodnega postopka zaradi insolventnosti zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče V. L. zavezalo, da je dolžan povrniti dolžniku E., d.o.o., stroške predhodnega postopka zaradi insolventnosti v višini 2.503,76 EUR v petnajstih dneh po vročitvi sklepa.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil V. L., uveljavljal pa je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da dolžnik sam nosi svoje stroške, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa, v katerem se sklicuje na sklep, s katerim je bil zavržen pritožnikov predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom E., d.o.o., prišlo pri navedbi datuma tega sklepa do očitne pisne napake. Ne more biti nobenega dvoma, da gre za sklep z dne 17.3.2014 in ne za sklep z dne 12.3.2014 (kot je pomotoma zapisalo prvostopenjsko sodišče), saj se v spisu nahaja edino sklep o zavrženju pritožnikovega predloga za začetek stečajnega postopka zoper navedenega dolžnika z dne 17.3.2014. 5. Pritožnik zmotno meni, da je odločitev sodišča o povrnitvi stroškov predhodnega postopka zaradi insolventnosti dolžniku preuranjena, ker še ni znano, kakšna bo pravnomočna odločitev o glavni stvari, saj se je pritožnik pritožil tudi zoper sklep z dne 17.3.2014 o zavrženju njegovega predloga. Pritožnik namreč sam ugotavlja, da bi moralo sodišče sklep o stroških izdati hkrati z izdajo odločbe o glavni stvari. O zahtevi za povrnitev stroškov praviloma odloči sodišče v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Postopek se je pred prvostopenjskim sodiščem končal s sklepom z dne 17.3.2014 o zavrženju pritožnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom E., d.o.o., sedaj izpodbijani sklep pa je izdalo dne 19.3.2014 in gre smiselno za dopolnilni sklep, izdan po končanju postopka na prvi stopnji in torej ne gre za nobeno kršitev šestega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Prvostopenjsko sodišče zato ni zagrešilo bistvene postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Do te pa bi lahko prišlo le v primeru, če bi o pritožbi zoper sklep o povračilu stroškov predhodnega postopka odločalo pritožbeno sodišče še pred pravnomočnostjo odločbe o glavni stvari. Pritožbeno sodišče pa je o predmetni pritožbi odločalo šele po odločitvi o pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

6. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti prvi odstavek 165. člena ZPP tako, da bi bil dolžnik dolžan sam nositi svoje stroške predmetnega postopka ne glede na izid postopka, saj v času, ko je pritožnik dne 13.12.2013 vložil predlog za začetek stečajnega postopka, del dolgovanega mu zneska niti v sodni depozit ni bil plačan, tudi sklep o sodnem depozitu opr. št. N 5/2013 pa je Okrajno sodišče v Idriji izdalo 3.1.2014. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je dolžnik že v ugovoru zoper pritožnikov predlog za začetek stečajnega postopka uveljavljal pobot medsebojnih terjatev upnika in dolžnika in plačilo preostalega dolga upniku v sodni depozit, čemur je pritožnik v svojem odgovoru na ugovor neutemeljeno nasprotoval, kot izhaja iz razlogov sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 197/2014 z dne 21.5.2014. Pritožnik bi se lahko dolžniku nastalim stroškom in povračilu le-teh izognil s pravočasnim umikom predloga za začetek stečajnega postopka po prejemu dolžnikovega ugovora, zaradi česar bi nastale stroškovne posledice iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Ker tega ni storil, dolžniku pa so nastali stroški v zvezi z opravljenim narokom za začetek stečajnega postopka, je prvostopenjsko sodišče pravilno o stroških predhodnega postopka odločilo po merilu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

7. Utemeljeno pa pritožnik izpodbija višino dolžniku priznanih stroškov in pri tem utemeljeno opozarja na prekoračitev dolžnikovega zahtevka na povračilo stroškov. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za začetek stečajnega postopka z dne 25.2.2014 je dolžnik priglasil stroške pooblaščenca in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT (te dolžniku ni priznalo že prvostopenjsko sodišče), potne stroške pooblaščenca kot kilometrino na relaciji Radovljica- Nova Gorica – Radovljica 300 km po 0,37 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT in 20 % DDV ter potne stroške zakonite zastopnice dolžnika na relaciji Cerkno – Nova Gorica – Cerkno, 80 km po 0,37 EUR. Dolžnik je neutemeljeno priglasil nagrado pooblaščencu po tar. št. 3100 ZOdvT, ker ni šlo za pravdni postopek ali kak drug postopek, za katerega bi mu pripadala nagrada pooblaščencu po tar. št. 3100 ZOdvT. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, pa je prvostopenjsko sodišče priznalo nagrado pooblaščencu za postopek zaradi insolventnosti po tar. št. 3431 ZOdvT, ki pa je dolžnik ni uveljavljal. S tem pa je prekršilo osnovno načelo iz prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in s tem prekoračilo zahtevo dolžnika za povračilo stroškov, na kar pravilno opozarja pritožnik, sklicujoč se tudi na prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP. Ker torej dolžniku ne gre nagrada pooblaščencu, mu tudi ni mogoče priznati pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT, ker je odmera le-teh vezana na višino priznane nagrade pooblaščencu. Neutemeljeno pa je pritožbeno stališče, da je prvostopenjsko sodišče dolžnikovemu pooblaščencu neutemeljeno priznalo DDV. Pooblaščenec, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča na naroku za začetek stečajnega postopka, opravlja svojo dejavnost v pravno organizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo – Odvetniška pisarna X., d. o. o., družbe z omejeno odgovornostjo pa so zavezanci za plačilo DDV. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da je tudi pri odločanju o povračilu DDV treba upoštevati zgolj priglašene stroške in sicer v višini 20 %, kot je to zahteval dolžnik.

8. Spričo zgoraj obrazloženega je zato pritožbeno sodišče ugotovilo, da je dolžnik upravičen zgolj do povračila potnih stroškov pooblaščenca po tar. št. 6003 ZOdvT za 300 km na relaciji Radovljica – Nova Gorica – Radovljica v znesku 111,00 EUR ter priglašenega 20 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v znesku 22,20 EUR ter do potnih stroškov zakonite zastopnice dolžnika za 80 km na relaciji Cerkno – Nova Gorica – Cerkno v znesku 29,60 EUR, skupno torej 162,80 EUR, v preostalem delu pa njegova zahteva za povračilo stroškov ni utemeljena.

9. Delno utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo dolžnikov predlog za povračilo 2.340,96 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).