Jedro

Revidentovi ugovori se nanašajo na izvršilni naslov. Teh ugovorov v postopku prisilne izterjave glede na določbe 46. člena ZDavP ne more uspešno uveljavljati, saj se nanašajo na akt, ki ni predmet tega upravnega spora.

Ker je tožena stranka o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi že odločila, je predlog za začasno odložitev prisilne izterjave po drugem odstavku 45. člena ZDavP brezpredmeten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo tožene stranke, št. 499-30-384/2004 z dne 15. 12. 2004, s katero je ta ugodila pritožbi revidenta zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. 411-9398/03-SZP z dne 31. 12. 2003 (s katerim je bila uvedena prisilna izterjava denarne kazni in izterjava dveh povprečnin), in sicer tako, da je v delu, ki se nanaša na povprečnino v višini 20.000,00 SIT, sklep odpravila in zadevo v tem delu vrnila prvostopnemu organu, v preostalem delu, ki se nanaša na denarno kazen v višini 100.000,00 SIT, povprečnino v višini 10.000,00 SIT in stroške izterjave v višini 1.000,00 SIT pa je pritožbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. V obravnavanem primeru se izterjuje denarna kazen na podlagi izvršilnega naslova. Tožbene navedbe se nanašajo zgolj na odločbo o prekršku, ki pa je, skladno z določbo 46. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP), ni možno izpodbijati.

3. Tožeča stranka je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo - sedaj revizijo, v kateri izrecno ne navaja, iz katerih zakonskih razlogov jo izpodbija. Predlaga, da se reviziji ugodi ter da se začasno zaustavi izterjava kazni.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavni zadevi je bila izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 164/2005-12 z dne 13. 11. 2006 in pritožba (sedaj revizija) revidenta vložena dne 6. 12. 2006. Vrhovno sodišče je to pritožbo s predložitvenim poročilom in sodnim spisom prejelo dne 8. 10. 2013. 7. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1), ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi. Zato se Vrhovno sodišče do navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, ne opredeljuje.

9. V obravnavanem primeru je prvostopni organ izdal sklep o prisilni izterjavi denarne kazni iz premičnega premoženja tožnika na podlagi odločbe Sodnika za prekrške Ljubljana, št. P-09070/01-RM z dne 24. 9. 2001, na kateri je, kot izhaja iz upravnih spisov in obrazložitve izpodbijane sodbe, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti (pravnomočna je postala dne 9. 1. 2003 in izvršljiva dne 20. 3. 2003). V tem postopku se torej na podlagi izvršilnega naslova od revidenta izterjuje denarna kazen.

10. Revident v reviziji navaja, da so bili v postopku v zvezi z obtožbami kršeni 26., 29. in 30. člen Ustave RS ter da gre za kršenje temeljnih pravic in svoboščin zaradi težkega zdravstvenega stanja in socialno-ekonomskega statusa. Navaja, da ugotovitve policistov niso dokaz ter da mu za obrambo ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku in dokaže svojo nedolžnost. Gre za krivično kazen za nestorjen prekršek.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji izrecno ne uveljavlja nobenega od revizijskih razlogov. Navaja le okoliščine v zvezi s storjenim prekrškom, ki je bil podlaga za izdajo plačilnega naloga in nato pravnomočne in izvršljive sodbe sodnika za prekrške. Njegovi ugovori se tako nanašajo na izvršilni naslov. Teh ugovorov pa v postopku izvršbe glede na določbe 46. člena ZDavP ne more uspešno uveljavljati, saj se nanašajo na akt, ki ni predmet tega upravnega spora. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb v sodbi ni opredelilo. Enako velja za ugovore v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic. Če se ugovori nanašajo na postopek davčne izvršbe, pa Vrhovno sodišče meni, da niso utemeljeni, saj jih revident zatrjuje le pavšalno. Ne navaja namreč, s kakšnim dejanjem naj bi bilo poseženo v njegove ustavne pravice.

12. Revident v reviziji prvič navaja še, da prosi za izdajo začasne odredbe zaustavitve izvršbe izterjave denarne kazni zaradi specifičnih okoliščin, pri čemer navaja drugi odstavek 45. člena ZDavP, ki določa, lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Za izdajo „začasne odredbe“, kot jo je predlagal revident, bi bila torej pristojna tožena stranka. Ker pa je tožena stranka o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi že odločila, je predlog za začasno odložitev prisilne izterjave po drugem odstavku 45. člena ZDavP brezpredmeten.

13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.