Up-956/06

20.6.2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. in Ž., ki jo zastopa mag. B. B. iz Z. Z., in C. C., Ž. in Ž., ki ga po pooblastilu njegove zakonite zastopnice A. A. zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji senata dne 20. junija 2006

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 788/2006 z dne 24. 5. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 800/2006 z dne 4. 4. 2006 in z 2. točko izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2143-325/2005 (1352-15) z dne 10. 3. 2006 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča pritožnika ne smeta biti prisilno odstranjena iz Republike Slovenije.

3.Ta sklep začne učinkovati z dnem vročitve Ministrstvu za notranje zadeve.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je v 2. točki izreka sklepa zavrglo ponovni prošnji za azil pritožnikov. Pritožnika sta vložila tožbo zoper sklep MNZ, ki ji je Upravno sodišče v delu, ki se nanaša na zavrženje ponovne prošnje za azil, ugodilo. MNZ je vložilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrnilo.

2.Pritožnika menita, da je Vrhovno sodišče s sodbo kršilo 22. in 25. člen Ustave, ker v obrazložitvi sodbe ni odgovorilo na njune tožbene navedbe. Vrhovno sodišče naj bi se v celoti izognilo bistvenemu pravnemu problemu, ki je bil izpostavljen v tožbi zoper odločitev MNZ. Menita, da je Vrhovno sodišče napačno razlagalo določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil). Iz prvega odstavka 41. člena ZAzil naj bi izhajalo, da sme upravni organ zavreči ponovno prošnjo za azil samo, če vlogi sploh niso priloženi dokazi, da so se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine za prosilca za azil bistveno spremenile. Upravni organ naj ne bi smel meritorno presojati, ali so priloženi dokazi ustrezni in prepričljivi. Takšna presoja bi morala biti že predmet ponovnega meritornega postopka. Samo, če prosilec za azil ne bi priložil nobenih dokazov, naj bi bilo mogoče ponovno prošnjo za azil zavreči, drugače naj bi jo bilo treba vsebinsko obravnavati.

3.Ker naj bi pritožnikoma z odstranitvijo iz Republike Slovenije nastale težko popravljive posledice, predlaga Ustavnemu sodišču začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb.

B.

4.Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi odločbami pritožnikoma kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

5.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. S tem, ko je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo pritožbi MNZ zoper sodbo Upravnega sodišča ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo, je postala 2. točka izreka sklepa MNZ pravnomočna (zavrženje ponovne prošnje za azil). Ker je bila pritožnikoma prošnja za azil že pravnomočno zavrnjena v prejšnjem postopku (odločba MNZ št. 2143-325/2005 (1352-15) z dne 17. 11. 2005), bi lahko bila na podlagi 40. člena ZAzil prisilno odstranjena z ozemlja Republike Slovenije, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njuni ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi ustavnih pravic. Ker s samim zadržanjem sklepa MNZ, s katerim je bila zavržena ponovna prošnja za azil pritožnikov, ne bi preprečili nastanka škodljivih posledic, je senat Ustavnega sodišča na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS v zvezi z 49. členom ZUstS kot način izvršitve sprejema ustavne pritožbe določil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča pritožnikov ne sme prisilno odstraniti iz Republike Slovenije.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Up-956/06

7. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., Ž. in Ž., ki jo zastopa mag. B. B. iz Z. Z., in C. C., Ž. in Ž., ki ga po pooblastilu njegove zakonite zastopnice A. A. zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji senata 7. julija 2006

sklenilo:

1.Do dokončne odločitve Ustavnega sodišča se pritožnika iz Centra za tujce v Postojni premestita v Azilni dom v Ljubljani.

2.Ta sklep začne učinkovati z dnem vročitve Ministrstvu za notranje zadeve.

OBRAZLOŽITEV

Pritožnika sta dne 5. 7. 2006 vložila predlog za izdajo dodatnega sklepa o načinu izvršitve sprejema ustavne pritožbe, ki jo je Ustavno sodišče sprejelo v obravnavo s sklepom št. Up-956/06 z dne 20. 6. 2006. Predlagata, naj Ustavno sodišče določi način izvršitve sprejema tako, da odredi premestitev pritožnikov iz Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center za tujce) v Azilni dom v Ljubljani (v nadaljevanju Azilni dom), kjer sta se nahajala pred pravnomočnostjo sklepa Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ), ki je izpodbijan z ustavno pritožbo. Navajata, da jima je bila z nastanitvijo v Centru za tujce odvzeta prostost. Prepričana sta, da je "tovrstni odvzem svobode otroku globoko nehuman, protiustaven in sploh protipraven". Poudarjata, da stanje v Centru za tujce ni primerno okolje za otroke. Navajata, da nista tujca, temveč prosilca za azil, pri katerima je bila ustavna pritožba sprejeta v obravnavo pred Ustavnim sodiščem. Zato bi morala na konec postopka počakati v Azilnem domu. Pritožnika v nadaljevanju opisujeta konkretne situacije in težave, ki izhajajo iz njunega bivanja v Centru za tujce.

2.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-956/06 z dne 7. 6. 2006 sprejel v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila potrjena odločitev MNZ, da se pritožnikoma ponovna prošnja za azil zavrže. Ker je bila pritožnikoma prošnja za azil že pravnomočno zavrnjena v prejšnjem postopku (odločba MNZ št. 2143-325/2005 (1352-15) z dne 17. 11. 2005 ), bi lahko bila na podlagi 40. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) prisilno odstranjena z ozemlja Republike Slovenije, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njuni ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi ustavnih pravic. Ker s samim zadržanjem sklepa MNZ, s katerim je bila zavržena ponovna prošnja za azil pritožnikov, ne bi preprečili nastanka škodljivih posledic, je senat Ustavnega sodišča na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) v zvezi z 49. členom ZUstS kot način izvršitve sprejema navedene ustavne pritožbe določil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča pritožnikov ne sme prisilno odstraniti iz Republike Slovenije.

3.Pritožnika sta bila nastanjena v Center za tujce na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZAzil. Ker jima je bila prošnja za azil že pravnomočno zavrnjena, nimata statusa prosilcev za azil, temveč status tujcev, ki sta v postopku odstranitve iz države. Na podlagi 56. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZTuj-1) se tujca, ki ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti iz države, nastani v Centru za tujce. S tem se tujcu omeji gibanje na prostore Centra za tujce in v skladu s hišnim redom tudi na njegovo okolico (9. člen Pravilnika o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v centru za tujce in postopku za porabo milejših ukrepov, Uradni list RS, št. 97/2000 in nasl.). Nastanitev v Centru za tujce se lahko odredi največ za šest mesecev. Tujec se mora v času bivanja v Centru za tujce podrediti posebnim pravilom, ki veljajo za gibanje v njem, zato da je dejansko v vsakem času dosegljiv pristojnim organom. Iz navedenega izhaja, da bivanje v Centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok.

4.V skladu s prvim odstavkom 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP) morajo biti, pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. V skladu z 22. členom KOP morajo države pogodbenice otroku, ki bodisi sam bodisi v spremstvu staršev ali katerekoli druge osebe, prosi za status begunca, z ustreznimi ukrepi zagotoviti ustrezno varstvo in humanitarno pomoč pri uživanju veljavnih pravic, določenih z KOP in z drugimi mednarodnimi humanitarnimi akti, ter akti o človekovih pravicah. Upoštevajoč prvi odstavek 3. člena KOP in dejstvo, da se lahko v obravnavanem primeru namen nastanitve v Centru za tujce doseže tudi z milejšimi ukrepi, je Ustavno sodišče odločilo, da se mladoletnega pritožnika do končne odločitve Ustavnega sodišča iz Centra za tujce premesti v Azilni dom. Glede na 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ki zagotavlja pravico do združitve in ohranitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, je odločilo, da se v Azilni dom premesti tudi njegova mati A. A.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Tretji odstavek 41. člena ZAzil določa: "V primeru vložitve prošnje po prvem odstavku tega člena se tujec, ki je v postopku prisilne odstranitve, ali tujec, ki ni zapustil Republike Slovenije, nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države."

10. 5. 2007

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. in Ž., ki jo zastopa mag. B. B. iz Z. Z., in C. C. iz Ž. in Ž., ki ga po pooblastilu njegove zakonite zastopnice A. A. zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji 10. maja 2007

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 788/2006 z dne 24. 5. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je v 2. točki izreka sklepa št. 2143-325/2005/PV (1352-15) z dne 10. 3. 2006 zavrglo ponovni prošnji pritožnikov za azil. Pritožnika sta zoper navedeni sklep vložila tožbo, ki ji je Upravno sodišče s sodbo št. U 800/2006 z dne 4. 4. 2006 v delu, ki se nanaša na zavrženje ponovne prošnje za azil, ugodilo. MNZ je zoper sodbo Upravnega sodišča vložilo pritožbo. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo pritožnikov zoper odločitev MNZ v tem delu zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta kršitev 22. in 25. člena Ustave, ker Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njune tožbene navedbe. Vrhovnemu sodišču očitata, da se je v celoti izognilo bistvenemu pravnemu problemu, ki je bil izpostavljen v tožbi zoper odločitev MNZ. Pritožnika zatrjujeta, da je Vrhovno sodišče napačno razlagalo določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil). Iz prvega odstavka 41. člena ZAzil naj bi namreč izhajalo, da sme upravni organ zavreči ponovno prošnjo za azil samo, če vlogi sploh niso priloženi dokazi, da so se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine za prosilca za azil bistveno spremenile. Upravni organ naj ne bi smel meritorno presojati, ali so priloženi dokazi ustrezni in prepričljivi. Takšna presoja bi morala biti po mnenju pritožnikov že predmet ponovnega meritornega postopka. Le v primeru, če prosilec za azil ne bi priložil nobenih dokazov, naj bi bilo mogoče ponovno prošnjo za azil zavreči, drugače pa bi jo bilo treba po mnenju pritožnikov vsebinsko obravnavati.

3.Senat je s sklepoma št. Up-956/06 z dne 20. 6. 2006 in z dne 7. 7. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in odločil, da do končne odločitve Ustavnega sodišča pritožnika ne smeta biti prisilno odstranjena iz Republike Slovenije ter da se do končne odločitve pritožnika iz Centra za tujce v Postojni premestita v Azilni dom v Ljubljani. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču in MNZ. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo.

4.MNZ je v odgovoru poudarilo, da pritožnika pri vložitvi druge prošnje za azil nista navedla nikakršnih dokazov, da so se zanju po izdaji prejšnje zavrnilne odločbe okoliščine bistveno spremenile. Pojasnilo je, da je ob pregledu ponovne (druge) prošnje za azil ugotovilo, da vsi predloženi dokazi, tako ustni kot pisni, ne pomenijo spremembe okoliščin po izdaji prejšnje odločbe, ki je postala pravnomočna 27. 1. 2006. Po stališču MNZ bi pritožnica lahko oziroma bi morala v skladu s četrtim odstavkom 29. člena ZAzil navesti pri podaji prve prošnje za azil 13. 6. 2005 vse razloge, ki jih je navedla pri vložitvi ponovne prošnje za azil. Poudarilo je, da so bili vsi dokumenti, ki jih je predložila v ponovni prošnji, izdani pred izdajo prve odločbe 17. 11. 2005. Pojasnilo je tudi, zakaj se mu pritožničine navedbe, da v prvi prošnji za azil ni upala povedati bistvenih razlogov za azil, ne zdijo smiselne.

5.Ustavno sodišče je vpogledalo spis MNZ.

B.

6.V obravnavanem primeru je MNZ na podlagi prvega odstavka 41. člena ZAzil zavrglo ponovni prošnji pritožnikov za azil, ker je ocenilo, da razlogi, s katerimi je pritožnica utemeljevala vložitev ponovne (druge) prošnje za azil, ne pomenijo bistveno spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastali šele po izdaji prejšnje (prve) odločbe MNZ.

7.Pritožnika sta v tožbi med drugim zatrjevala, da bi morala biti izjemna možnost ponovne vložitve prošnje zakonsko omogočena tudi v takih primerih, ko je bila prva prošnja pravnomočno zavrnjena zato, ker prosilec prvič ni navedel razlogov, ki jih je sicer poznal, a je tako ravnal iz upravičenih razlogov. Zatrjevala sta, da je njun primer tak. MNZ sta očitala, da je dodatne razloge iz nove prošnje v sklepu sicer povzelo, ni pa navedlo, zakaj pritožnica pravih oziroma resničnih razlogov za priznanje azila ni navedla že v prvem postopku. Upravno sodišče je tožbi ugodilo, Vrhovno sodišče pa je sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in spremenilo tako, da je tožbo pritožnikov zavrnilo.

8.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Vrhovno sodišče navedlo, da sta pritožnika ponovni prošnji sicer priložila potrdila o domnevno spremenjenih okoliščinah, ki naj bi se zgodile po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njunih prvih prošenj, vendar ta potrdila po presoji sodišča niso dokaz o spremenjenih razmerah v izvorni državi, ki bi nastopile po pravnomočnosti prvih prošenj pritožnikov, na podlagi katerih bi MNZ lahko začelo s ponovnim postopkom za obravnavo drugih prošenj pritožnikov za priznanje azila. Navajanja pritožnikov in njuna opravičevanja, da zaradi sramu oziroma občutka nezaščitenosti ob vložitvi prve prošnje nista podala pravih oziroma resničnih razlogov za priznanje azila, pa je zavrnilo kot popolnoma nepomembna.

9.Pritožnika sta poleg ustavne pritožbe vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 41. člena ZAzil. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 134/06) očitke, ki jih pritožnika uveljavljata tudi v obravnavani ustavni pritožbi (tj. da pristojni organ na podlagi prvega odstavka 41. člena ZAzil odloča s formalnim sklepom o zavrženju vloge, namesto z meritorno odločbo, ter da je zavrženje ponovne prošnje za azil mogoče le, če prosilec ne priloži nobenih dokazov) zavrnilo kot očitno neutemeljene. Ugotovilo pa je, da je prvi odstavek 41. člena ZAzil v neskladju z 18. členom Ustave. V obrazložitvi je navedlo: "14. Ker z dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo sklepa o zavrženju ponovne prošnje ni več ovir za izvršitev pravnomočnega naslova za prisilno odstranitev iz države, ima tudi dokončen oziroma pravnomočen sklep o zavrženju ponovne prošnje za azil enake posledice kot zavrnitev prošnje za azil, tj. prosilec za azil je lahko odstranjen v državo, iz katere je prišel. Prvi odstavek 41. člena ZAzil, ki omogoča ponovno uvedbo azilnega postopka samo, če prosilec za azil v ponovni prošnji za azil priloži dokaze o spremenjenih okoliščinah, ki so nastale v izvorni državi po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe, možne dokaze o spremenjenih okoliščinah, ki jih pristojni organ sme upoštevati pri presoji, omeji glede na čas njihovega nastanka. Zgolj dejstvo, da spremenjene okoliščine, ki jih navaja prosilec za azil, niso nastale po izdaji predhodne odločbe, ne more samo po sebi pomeniti, da ne morejo dokazovati tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi bil lahko prosilec v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišel, izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zato omejitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah, ki jih sme upoštevati pristojni organ, glede na čas njihovega nastanka, ne omogoča upoštevanja vseh relevantnih bistveno spremenjenih okoliščin, iz katerih bi se lahko ugotovilo, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu za azil v primeru prisilne odstranitve kršen 18. člen Ustave. Zato prvi odstavek 41. člena ZAzil, ki šteje za bistveno spremenjene okoliščine, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, le tiste, ki nastanejo po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe v izvorni državi, posega v pravico iz 18. člena Ustave. Prava iz 18. člena Ustave je namreč absolutne narave, kar pomeni, da je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Poseg vanjo torej ni nikoli dopusten, zato je prvi odstavek 41. člena ZAzil v neskladju z Ustavo.

10.Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, ki temelji na neustavni zakonski določbi prvega odstavka 41. člena ZAzil, je neustavno iz istih razlogov. Ustavno sodišče je zato sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

11.Po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-238/06 morajo pristojni organi v postopkih po 41. členu ZAzil v času do odprave z navedeno odločbo ugotovljenega neskladja z Ustavo pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel. Pri ponovnem odločanju bo moralo Vrhovno sodišče odločiti v skladu z navedenim načinom izvršitve.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Prvi odstavek 41. člena ZAzil se glasi: "Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže."