Jedro

Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 24167/2015 z dne 11. 1. 2016 zoper obdolženega M. J. odredil pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 24167/2015 z dne 26. 1. 2016 pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je dne 5. 2. 2016 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da je pripor v obravnavanem primeru odrejen s kršitvijo določb 272. člena ZKP, saj je sodišče nekritično sledilo predlogu tožilstva in zoper obdolženca odredilo pripor mimo pogojev, ki so določeni v ZKP. Meni tudi, da je bila z ravnanjem sodišča obdolžencu hudo kršena pravica do poštenega in nepristranskega sojenja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni, ter da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve oziroma druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 15. 2. 2016, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen razlog za trditev zahteve, da je sodišče odločalo pristransko.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je obdolženčeva zagovornica izjavila z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 17. 2. 2016. V njej je navedla, da se ne strinja z navedbami in stališči tožilstva ter da v celoti vztraja pri vloženi zahtevi.

B.

5. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je tožilstvo ob vložitvi obtožnice zoper obdolženca predlagalo samo podaljšanje pripora iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, čeprav je bil pripor zoper njega med preiskavo podaljševan tudi iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zaradi navedenega je pripor iz razloga begosumnosti prenehal ob vložitvi obtožnice, tožilstvo pa je kasneje, povsem brez podlage v ZKP, vložilo še predlog za odreditev pripora zaradi begosumnosti, ki mu je sodišče nekritično sledilo, s čimer je bila kršena obdolženčeva pravica do poštenega in nepristranskega sojenja, obstaja pa tudi sum storitve kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1. 6. V zvezi s temi kršitvami Vrhovno sodišče ugotavlja, da za njihovo presojo niso podane procesne predpostavke iz petega odstavka 420. člena ZKP. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje). Navedeno pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Obdolženec in njegova zagovornica v pritožbah z dne 15. 1. 2016 zoper sklep o odreditvi pripora z dne 11. 1. 2016 (list. št. 7139 in 7144) nista uveljavljala v prejšnji točki izpostavljenih kršitev določb kazenskega postopka ter Ustave, temveč sta izpodbijala le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter pripornega razloga. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navede, da kršitev, ki jih uveljavlja v zahtevi, ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo, zato jih v postopku z izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

7. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je Višje sodišče v Ljubljani kršilo določbe ZKP, ko o pritožbi zoper izpodbijani sklep o odreditvi pripora v skladu z določbo 207. člena ZKP ni odločalo v roku 48 ur, ob tem pa razen, da gre za „nekritično sodelovanje sodišča s tožilstvom s ciljem, da obdolženec ostane v priporu“, ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost odločitve pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostila trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

8. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, kako je okoliščina, da pritožbeno sodišče o pritožbi zoper odreditev pripora ni odločilo v 48 urah, vplivala na zakonitost odločitve pritožbenega sodišča. Takšnih nesubstanciranih trditev z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženčeva zagovornica, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).