Jedro

Toženka tožnika ni pozvala, naj dokaže, komu je bil zaupan v vzgojo in varstvo mladoletni sin. Posledično pravno relevantnega dejstva, komu je bil ob razvezi zakonske zveze zaupan v vzgojo in varstvo B.B., sploh ni ugotavljala, ampak je ugotavljala zgolj to, kje ima kdo prijavljeno prebivališče. Tudi zaključek, da tožnik ne živi z zunajzakonsko partnerico, temelji izključno na podatkih centralnega registra o tem, kje sta stalno prijavljena A.A. in kje tožnik. Vendar niti iz citiranega zakonskega določila, niti iz 4. člena DZ ne izhaja pravilo, da prijava stalnega prebivališča oziroma bivališča na istem naslovu dokazuje obstoj zunajzakonske skupnosti oziroma da jo na različnih naslovih prijavljeno stalno prebivališče izključuje.

Po naravi stvari in po določbah DZ je jasno, da preživnino plačuje tisti od staršev, kateremu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo. Zato bi morala toženka glede na že citirano določbo drugega odstavka 140. člena ZUP tožnika pozvati, naj dokaže, kakšno preživnino je v relevantnem obdobju izplačal preživninskemu upravičencu, saj je od te okoliščine odvisna višina tožnikovega dohodka.

Zgolj sprememba prebivališča v centralnem registru prebivalstva po že citirani določbi ZUJPS nima vpliva na to, ali se mladoletni otrok upošteva kot družinski član oseb, ki so prijavljene na istem naslovu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 363/2019 z dne 8. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika z dne 8. 5. 2019 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v postopku odškodninske tožbe zoper osebo, ki ga je telesno poškodovala. Kot družinska člana je navedel zunajzakonsko partnerico A.A. in sina B.B., ki pa ju toženka skladno s 1. točko prvega odstavka 11. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni upoštevala kot družinska člana prosilca. Iz uradnih evidenc namreč izhaja, da ima zunajzakonska partnerica prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana, sin B.B. pa ima stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., Jesenice. Tožnik na teh naslovih ni stalno prijavljen, ampak je stalno prijavljen na naslovu ..., Jesenice, naslov začasnega prebivališča pa iz uradnih evidenc ni razviden. Zato je toženka tožnika obravnavala kot samsko osebo. Iz njegove prošnje in podatkov, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti, izhaja, da je tožnik zaposlen in je v upoštevnem obdobju prejel 3.154,88 EUR plače, kar znaša povprečno 1.051,63 EUR mesečno. Glede na to že s povprečnim mesečnim dohodkom presega dohodkovni cenzus za dodelitev BPP, ki je dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki od 1. 8. 2018 znaša 785,50 EUR. Zato je bilo potrebno njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrniti.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. Navaja, da toženka ni upoštevala, da prejme 1.051,63 EUR skupaj z vsemi dodatki in da je njegov neto dohodek iz naslova prejete plače le cca. 900,00 EUR. Plačuje tudi 100,00 EUR preživnine, za katero se njegov dohodek zmanjša. Toženka nadalje ni upoštevala, da tožnik preživlja mladoletnega sina B.B., ki živi na istem naslovu kot tožnik, za kar prilaga potrdilo. Nadalje ni upoštevala, da živi z zunajzakonsko partnerko A.A., ki je brezposelna. Glede na to je potrebno tožnikov dohodek deliti s tri, tako da znaša manj kot 400,00 EUR na družinskega člana. Nadalje bi morala toženka upoštevati tudi, da je tožnik močno zadolžen in ima negativno stanje na računu. Ker mu BPP ni bil odobren, mu bo onemogočen dostop do sodnega varstva, kar je z Ustavo zagotovljena pravica. Tožnik je bil zaradi svojega stanu očitno diskriminiran pri odločanju toženke o pravici do BPP, s tem pa mu je bila kršena pravica enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave v povezavi s 1. členom ZBPP. Tožnik ne sme biti diskriminiran zaradi nobene svoje osebne okoliščine, torej tudi ne zaradi stanu, ki mu pripada (je biseksualec in v kazenskem postopku). Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in v celoti ugodi njegovi prošnji za BPP in podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v nov postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je po uradni dolžnosti vpogledala v uradne evidence in ugotovila, da je tožnik prijavljen na naslovu ..., Jesenice, na katerem so prijavljeni še njegov oče C.C. kot nosilec gospodinjstva in njegova mati Č.Č.. Na tej podlagi je tožnika skladno z enajstim odstavkom 10. člena ZUPJS v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZBPP štela kot samsko osebo. Kot znesek, ki ga je tožnik prejel iz naslova plače, je upoštevala le tisti del plačila, ki je obdavčljiv in ne zajema stroškov malice in prevoza. Prav tako ni izkazano, da tožnik plačuje preživnino za mladoletnega otroka, saj to iz prošnje za dodelitev BPP in prilog k njej ne izhaja, ker tožnik ni obkrožil rubrike C - izplačane preživninske obveznosti, prav tako pa tudi ni predložil dokazil, da bi bil preživninski zavezanec oziroma da bi pri njem obstajala preživninska obveznost do mld. sina B.B.. Slednjega je v prošnji navedel kot družinskega člana, vendar pa iz Centralnega registra prebivalstva izhaja, da je mld. sin od 14. 3. 2018 prijavljen na naslovu ..., Jesenice in živi v skupnem gospodinjstvu s svojo mamo. Zato se po določbi 23. člena ZBPP ne šteje za družinskega člana. Potrdilo o stalnem prebivališču mld. B.B., ki je priloženo k tožbi, je bilo izdano dne 22. 5. 2019, kar je po izdaji izpodbijane odločbe. A.A. ima prijavljeno stalno prebivališče na ..., Ljubljana, tožnik pa na tem naslovu nima prijavljenega ne začasnega in ne stalnega prebivališča. Zato med njima ne obstaja zunajzakonska skupnost, kot jo opredeljuje 4. člen Družinskega zakonika, in se navedena oseba ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika. Zmanjšanje lastnega dohodka ureja 14. člen ZSVarPre, po katerem se od lastnega dohodka odšteje le izplačana preživnina, največ v višini, določeni v izvršljivem pravnem naslovu. Negativno stanje oziroma zadolženost na presojo izpolnjevanja materialnega kriterija prosilca ne vpliva. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, katere osebe se upoštevajo kot tožnikovi družinski člani.

6. Na podlagi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po ZUPJS. Prvi odstavek 10. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja upoštevajo naslednje osebe: 1. zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti; 2. otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali oseba iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu. Glede 2. točke velja izjema, saj se pri ugotavljanju materialnega položaja po 1. točki prvega odstavka 11. člena ZUJPS ne upoštevajo otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti (ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo), niso bili zaupani v vzgojo in varstvo vlagatelju ali osebi, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti (ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo).

7. Tožnik v svoji prošnji za dodelitev BPP navaja, da živi na naslovu ... z zunajzakonsko partnerko A.A., ki je pred dvema mesecema izgubila zaposlitev in je brezposelna, in da ima sina, ki biva na ..., Jesenice, ter je študent. Tožnik je torej že v vlogi sam navedel, da njegov sin ne živi na istem naslovu kot on sam, upravni organ pa mora odločati na podlagi dejanskega stanja ob izdaji odločbe. Iz vloge in opravljenih uradnih poizvedb tako smiselno izhaja, da je zakonska ali zunajzakonska skupnost z D.D., materjo B.B., prenehala in da je mladoletni sin v času izdaje izpodbijane odločbe živel z mamo. 1. točka prvega odstavka 11. člena ZUJPS vsebuje jasno pravilo, da se pri ugotavljanja materialnega položaja ne upoštevajo otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti (…) niso bili zaupani v vzgojo in varstvo vlagatelju ali osebi, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti (…).

8. Po drugem odstavku 34. člena ZBPP pristojni organ, če zakon ne določa drugače, postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek tj. po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podlagi drugega odstavka 140. člena ZUP mora stranka, če ne gre za splošno znana dejstva, za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Vendar zakon v istem členu določa še, da če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Toženka v nasprotju s tem določilom tožnika ni pozvala, naj dokaže, komu je bil zaupan v vzgojo in varstvo mladoletni sin. Posledično pravno relevantnega dejstva, komu je bil ob razvezi zakonske zveze zaupan v vzgojo in varstvo B.B., sploh ni ugotavljala, ampak je ugotavljala zgolj to, kje ima kdo prijavljeno prebivališče. 9. Tudi zaključek, da tožnik ne živi z zunajzakonsko partnerico, temelji izključno na podatkih centralnega registra o tem, kje sta stalno prijavljena A.A. in kje tožnik. Vendar niti iz citiranega zakonskega določila, niti iz 4. člena DZ ne izhaja pravilo, da prijava stalnega prebivališča oziroma bivališča na istem naslovu dokazuje obstoj zunajzakonske skupnosti oziroma da jo na različnih naslovih prijavljeno stalno prebivališče izključuje. Po prvem odstavku 4. člena DZ je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku, kakor če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Glede na to definicijo sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo gotovo tista elementa, ki morata biti podana za obstoj življenjske skupnosti moškega in ženske. Vendar pa prijava prebivališča na istem naslovu ni edini dokaz, ki bi dokazoval obstoj teh elementov, ampak je lahko le ena izmed okoliščin, ki je relevantna za ugotavljanje zunajzakonske skupnosti, tj. ni mogoče izključiti možnosti, da se ta dokaže z drugimi dokazili. Ker je toženka po opravljenih poizvedbah štela, da zunajzakonska skupnost ni izkazana, pa bi morala glede na 9. člen in 146. člen ZUP pred izdajo odločbe o svojih ugotovitvah obvestiti tožnika in ga pozvati oziroma mu omogočiti, da predloži dokazila, s katerimi dokazuje drugače, tj., da zunajzakonska skupnost obstaja.

10. Nadalje je med strankama sporna tudi višina izračunanega dohodka in to, ali se od tožnikovega dohodka odšteje preživnina oziroma (še) drugi odhodki.

11. Na podlagi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, torej ZSVarPre. 20. člen ZSVarPre določa, da se kot lastni dohodki samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge (prvi odstavek), oziroma da se kot lastni dohodek družine (…) upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge (drugi odstavek).

12. Od lastnega dohodka se odšteje v obdobju iz prvega odstavka 20. člena ZSVarPre in za to obdobje izplačana preživnina v povprečni mesečni višini, vendar največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora (14. člen ZSVarPre). Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ni ugotavljala, kakšno preživnino je bil tožnik dolžan plačati v relevantnem obdobju, ker v obrazcu ni obkrožil rubrike C – izplačane preživninske obveznosti in ker ni predložil dokazil, da je preživninski zavezanec. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da tožnik v obrazcu BPP št.1 v rubriki C Odhodki v zadnjih 12 mesecih pred mesecem vložitve prošnje pod zaporedno številko 301 izplačane preživninske obveznosti res ni obkrožil nobene rubrike, tj. ne besede da in tudi ne besede ne. Vendar je v obrazcu BPP št.1-družinski član, ki ga je izpolnil s podatki o svojemu sinu, navedel njegov datum rojstva, iz katerega izhaja, da je še mladoleten in pod rubriko 119 označil, da prejema preživnino. Po naravi stvari in po določbah DZ je jasno, da preživnino plačuje tisti od staršev, kateremu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo. Zato bi morala toženka glede na že citirano določbo drugega odstavka 140. člena ZUP tožnika pozvati, naj dokaže, kakšno preživnino je v relevantnem obdobju izplačal preživninskemu upravičencu, saj je od te okoliščine odvisna višina tožnikovega dohodka. Če mu je mladoletni sin zaupan v vzgojo in varstvo, živi z njim in preživnino plačuje njegova mama, pa se to ne upošteva kot tožnikov odhodek ampak kot dohodek družine. Sodišče pa se strinja s toženko, da glede na zakonske določbe ostali odhodki, ki jih zatrjuje tožnik, niso pravno relevantni.

13. Glede na navedeno je sodišče, upoštevaje 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. O tožbeni navedbi, da je toženka nepravilno izračunala dohodek iz prejete plače, se ni izrekalo, saj je bilo potrebno izpodbijani akt odpraviti že zaradi storjenih bistvenih kršitev postopka. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zato tudi ni bilo potrebno izvesti predlaganega zaslišanja tožnika in priče A.A., saj bo tožnik obstoj zatrjevane zunajzakonske skupnosti, dejstvo, komu je bil mladoletni sin zaupan v vzgojo in varstvo ter koliko preživnine plačuje zanj, dokazoval v upravnem postopku. Če je prišlo glede tega, komu je sin zaupan v vzgojo in varstvo, do spremembe, bo moral tožnik predložiti dokazilo, ki tako okoliščino izkazuje, tj. ustrezen pravni naslov. Zgolj sprememba prebivališča v centralnem registru prebivalstva po že citirani določbi ZUJPS nima vpliva na to, ali se mladoletni otrok upošteva kot družinski član oseb, ki so prijavljene na istem naslovu.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopala odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.