Jedro

Ocena primernosti izrečene kazni ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs.D.P. in zagovornika obs. Đ.Š. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v KR so bili obsojeni D.P., Đ.Š. in E.K. spoznani za krive kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in obsojeni: D.P. in Đ.Š. vsak na kazen 1 leta in 2 mesecev zapora, obs. E.K. pa je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojenima D.P. in E.K. je bil v izrečeni kazenski sankciji vštet pripor od..., obs. Đ.Š. pa je bil v izrečeno kazen vštet pripor od.... VS LJ je s sodbo z dne..., pritožbe zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. D.P. in zagovornik obs. Đ.Š. sta zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obs. D.P. uvodoma navaja, da meni, da v postopku ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo ter da je prišlo tudi do kršitev procesnega zakona v škodo obsojenca. Predlaga, da VS RS pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. D.P. zaradi nepravilne uporabe materialnega prava oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da mu izrečeno kazen spremeni tako, da bo v sorazmerju s kaznima, izrečena soobsojencema. Zagovornik obs. Đ.Š. pa v zahtevi uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, predlaga pa, da VS RS razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne v novo odločanje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Iz vsebine zahtev za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornika obsojencev ne izpodbijata pravnomočne sodbe iz razlogov, ki sta jih v zahtevah uvodoma navedla, pač pa poizkušata izpodbiti dokazno oceno sodišča. Tako zagovornik obs. D.P. v zahtevi navaja, da se sodba v precejšnji meri opira na zagovor soobsojenega E.K., ki se je s svojo izpovedbo v precejšnji meri ekskulpiral ter vso krivdo prevalil na soobsojena D.P. in Đ.Š.. Tudi zagovornik obs. Đ.Š., ki v sicer obširni zahtevi povzema zagovor obsojenca, navaja, da ni sprejemljivo, da se je sodišče oprlo na zagovor soobsojenega E.K., ki ni govoril resnice in je lažno obremenil soobsojenega Đ.Š., nadalje da ni nobenih dokazov, da bi obs. Đ.Š. storil kakršno koli dejanje v smeri realizacije vlomov, opisanih pod tč. a, b, c in d izreka pravnomočne sodbe, pač pa bi bil obs. Đ.Š. lahko obsojen le za storitev kaznivega dejanja, opisanega pod tč. e izreka pravnomočne sodbe.

Zagovornika obsojenih D.P. in Đ.Š. torej v zahtevah le izpodbijata dokazno oceno sodišča, s tem pa uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Po mnenju zagovornikov obsojenih D.P. in Đ.Š. pa je sodišče kršilo kazenski zakon s tem, ker je prišlo do izrazite neenakosti pri izreku kazni obsojencem, saj je le obs. E.K. izreklo pogojno obsodbo. Takemu stališču seveda ni mogoče pritrditi. V 372. členu KZ je predpisano, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona. Taka kršitev je po 5. točki navedenega člena podana tedaj, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. V obravnavanem primeru kazenski zakon pri izreku o kazni obsojenima D.P. in Đ.Š. ni bil kršen, saj se storilec kaznivega dejanja velike tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ kaznuje z zaporom do 5 let. Obsojenima D.P. in Đ.Š, ki sta bila obsojena vsak na kazen 1 leta in 2 mesecev zapora, je bila torej kazen izrečena v okviru predpisane kazni. Ocena primernosti izrečenih kazni pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

VS RS je zato zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti (425. člen ZKP).