Jedro

Ker učinek pravnomočnosti ustvarja izrek sodbe, mora biti v izreku jasno in določno opredeljeno o katerem zahtevku tožeče stranke je sodišče odločalo s sodbo. Izrek izpodbijane sodbe takšnemu nujnemu pogoju ne zadostuje. V II. točki izreka izpodbijane sodbe se namreč prvostopenjsko sodišče sklicuje na primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke z dne 8. 11. 2010, pri tem pa ne opredeli vsebine posameznega zahtevka, o katerem naj bi bilo odločeno v tem delu sodbe.

ZZZS ima javno pooblastilo za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, v okviru katerega sprejema upravne akte, na katere so delodajalci vezani pri odločanju o upravičenosti odsotnosti delavcev z dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo razširitev tožbe z dne 8. 11. 2010 (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke z dne 8. 11. 2010 po razširjeni tožbi (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženih strank in sicer prvotoženi stranki 147,79 EUR, drugotoženi stranki 231,39 EUR in tretjetoženi stranki 275,79 EUR (III. točka izreka).

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. V odgovoru na pritožbo pa je tretjetožena stranka dodatno utemeljevala pravilnost ravnanja osebnega zdravnika pri napotitvi delavca tožeče stranke k imenovanemu zdravniku prvotožene stranke. Drugotožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče s sodbo odloči o tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka uveljavlja pravno varstvo zatrjevanega materialnopravnega upravičenja. Tako kot mora tožeča stranka že v tožbi določno opredeliti tožbeni zahtevek (prvi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) mora tudi sodišče svojo odločitev, s katero odloči o uveljavljenem pravovarstenem zahtevku, oblikovati tako, da je iz same odločitve jasno razvidno o kakšnem zahtevku tožeče stranke je odločeno s sodbo (prvi odstavek 310. člena ZPP). Ker učinek pravnomočnosti ustvarja izrek sodbe, mora biti v izreku jasno in določno opredeljeno o katerem zahtevku tožeče stranke je sodišče odločalo s sodbo.

6. Izrek izpodbijane sodbe takšnemu nujnemu pogoju ne zadostuje. V II. točki izreka izpodbijane sodbe se namreč prvostopenjsko sodišče sklicuje na primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke z dne 8. 11. 2010, pri tem pa ne opredeli vsebine posameznega zahtevka, o katerem naj bi bilo odločeno v tem delu sodbe. Posledica takšne pomanjkljivosti je nerazumljivost sodbe, ki onemogoča njen preizkus, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne pomanjkljivosti ne more odpraviti samo pritožbeno sodišče, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku (II. točka izreka) in o pravdnih stroških (III. točka izreka). Ni pa pritožbeno sodišče posegalo v odločitev prvostopenjskega sodišča o dovolitvi razširitve tožbe v I. točki izreka, saj ta del odločitve prvostopenjskega sodišča s pritožbo ni bil izpodbijan.

7. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče navedeno pomanjkljivost odpraviti tako, da bo v izreku jasno opredelilo, o katerem tožbenem zahtevku tožeče stranke odloča. V obrazložitvi svoje odločitve pa se bo moralo jasno opredeliti do zatrjevanih relevantnih dejstev s strani udeleženih pravdnih strank. Na osnovi tako ugotovljenih relevantnih dejstev pa bo sodišče moralo sklepati o utemeljenosti zahtevkov, ki jih tožeča stranka uveljavlja zoper posamezno toženo stranko.

8. Iz tožbenih navedb tožeče stranke je razvidno, da uveljavlja zahtevek na povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela v posledici stroškov v višini 25.558,25 EUR za reintegracijo delavca, kateremu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker se je zanesla na odločbe prvotožene stranke, da je bil delavec v času izostanka z dela delovno zmožen.

9. Tožeča stranka je odgovornost posameznih toženih strank utemeljevala na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Tako je odškodninsko odgovornost prvotožene stranke utemeljevala v njenem nezakonitem postopanju pri izdaji odločbe imenovanega zdravnika prvotožene stranke z dne 10. 4. 2003, kakor tudi pri izdaji odločbe z dne 26. 6. 2003, s katero je bila zavrnjena pritožba delavca tožeče stranke in potrjen sklep imenovanega zdravnika. Tožeča stranka je zatrjevala ravnanje prvotožene stranke v nasprotju z določbami Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj bi odločitev lahko veljala samo za vnaprej in ne za nazaj.

10. Odgovornost drugotožene stranke je tožeča stranka utemeljevala na zavarovanju odgovornosti tretjetožene stranke, v kateri je zaposlen osebni zdravnik delavca tožeče stranke. Odgovornost tretjetožene stranke, za katero naj bi jamčila drugotožena stranka, pa je bila utemeljevana na nezakonitem postopanju osebnega zdravnika pri izdaji predloga za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo, ki je s tem pri delavcu tožeče stranke ustvaril upravičeno prepričanje, da je lahko v bolniškem staležu do prejema odločitve imenovanega zdravnika.

11. O odškodninski odgovornosti prvotožene stranke v povezavi z izdanimi odločbami, s katerimi je v upravnem postopku odločala o zmožnosti oziroma nezmožnosti delavca za delo je sodna praksa že zavzela zelo jasna stališča(1). Prvotožena stranka ima namreč javno pooblastilo za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, v okviru katerega sprejema upravne akte, na katere so delodajalci vezani pri odločanju o upravičenosti odsotnosti delavcev z dela. Zato odločitve o zavrnitvi uveljavljenega tožbenega zahtevka ni mogoče opreti zgolj na argumentacijo prvostopenjskega sodišča s sklicevanjem na določila mednarodnih aktov in Ustave o varovanju pravice do zdravja, kakor tudi ne na načelni opredelitvi o etičnem in strokovnem ravnanju osebnega zdravnika, o čemer pa je prvostopenjsko sodišče na to očitno sklepalo že iz laičnega vedenja o nemožnosti opravljanja fizičnega dela glede na poškodbo hrbtenice (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V kolikor bi bila strokovnost odločitve osebnega zdravnika relevantna za presojo utemeljenosti zahtevka, bi šlo za strokovno vprašanje, ki presega znanje, s katerim razpolaga sodišče. Ker pa je bil predlog osebnega zdravnika usmerjen v nasprotno smer, kot sta bili izdani odločbi prvotožene stranke, se bo moralo sodišče v zvezi z drugotoženo in tretjetoženo stranko tudi ob izkazanem protipravnem ravnanju opredeliti tudi do vprašanja obstoja vzročne zveze med takšnim postopanjem tretjetožene stranke in nastalimi škodljivimi posledicami tožeči stranki. Ob tem pa sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ne bo moglo prezreti niti uveljavljenega ugovora zastaranja s strani tretjetožene stranke.

12. V zvezi s samim zahtevkom, kot ga je oblikovala tožeča stranka v pripravljalni vlogi in razširitvi tožbe z dne 11. 10. 2010, pa se bo prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju moralo opredeliti tudi do vprašanja ali pri tako oblikovanem tožbenem zahtevku sploh gre za eventualno kumulacijo več tožbenih zahtevkov.

13. Glede na zelo trdno oblikovana materialnopravna izhodišča prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, ki so po mnenju pritožbenega sodišča zmotna, je pritožbeno sodišče ob razveljavitvi izpodbijane sodbe uporabilo tudi pooblastilo iz 356. člena ZPP in odredilo, da se ponovno sojenje opravi pred drugim sodnikom.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS III Ips 75/2011 z dne 29. 5. 2012.