Jedro

Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavanem primeru za šolski primer zlorabe pravne osebe po drugi alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Institut spregleda pravne osebnosti se je razvil kot odgovor na pojavljanje nezaželenih posledic načela ločenosti pravne osebe in njenih članov, ki so bila v nasprotju z načelom pravičnosti. Pojem "zloraba družbe kot pravne osebe" je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin. V konkretnem primeru gre za okoliščine, ki kažejo na to, da je drugi toženec družbo izkoristil z namenom, da se izogne svoji neposredni odgovornosti kupcem stanovanj in jo na ta način zlorabil za oškodovanje njenih upnikov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Drugi toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške revizijskega postopka: tretji tožnici v znesku 734,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, in četrtemu tožniku v znesku 895,48 EUR.

Obrazložitev

1. Tožniki so kot kupci stanovanj zoper prvo toženko kot prodajalko teh stanovanj in drugega toženca kot njenega družbenika vložili tožbo na vrnitev dela kupnine, ki so jo plačali za stanovanja v večstanovanjski stavbi ... Maribor, ker imajo stanovanja številne napake. Tožniki so odgovornost drugega toženca utemeljevali na 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) o spregledu pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo plačilo prvima dvema tožnikoma skupaj 13.875,54 EUR, tretji tožnici 16.077,60 EUR, četrtemu tožniku 30.954,00 EUR in petemu tožniku ter šesti tožnici skupaj 17.217,20 EUR (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je naložilo povrniti tožnikom skupaj 3.378,56 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). V ostalem (tožniki so zahtevali tudi ugotovitev odgovornosti tožencev za nastalo škodo) je tožbo kot nedopustno zavrglo (IV. točka izreka). Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega toženca zoper sodbo delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. alineji I. točke izreka glede drugega toženca spremenilo tako, da se znesek 13.875,54 EUR zniža na 13.875,40 EUR ter se tožbeni zahtevek za razliko 0,14 EUR zoper drugega toženca zavrne. V ostalem delu je pritožbo drugega toženca zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka, glede drugega toženca v nespremenjenem delu potrdilo. Pritožbo prve toženke zoper sodbo je zavrglo, ker je ugotovilo, da je bila še pred koncem glavne obravnave na prvi stopnji izbrisana iz sodnega registra. Z izbrisom iz sodnega registra je pravna oseba prenehala, zato nima več pravne sposobnosti, prenehala pa je tudi veljavnost njenega pooblastila odvetniku. Sodišče druge stopnje je odločilo še o stroških pritožbenega postopka.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 147/2014 z dne 23. 10. 2014 na predlog drugega toženca dopustilo revizijo v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o obstoju odgovornosti družbenika za obveznosti gospodarske družbe in glede pravnega vprašanja (ne)pravilnosti oblikovanja konkretnega tožbenega zahtevka.

3. V dopuščeni reviziji drugi toženec, kot navaja uvodoma, izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v točkah I., II. in V. ter uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Konkretneje bodo revizijski razlogi povzeti v odgovoru nanje.

4. Revizija je bila na podlagi prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v odgovor vročena tožeči stranki. Odgovor na revizijo sta podala tretja tožnica in četrti tožnik. Oba predlagata zavrnitev revizije in priglašata stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

Glede prvega dopuščenega pravnega vprašanja:

6. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - drugi toženec je bil lastnik nepremičnine parc. št. 1007/2 k.o. ..., na kateri je s partnerji nameraval zgraditi hišo z osmimi stanovanji z namenom oddajanja stanovanj; - zaradi odstopa partnerjev od načrta je sam kot fizična oseba pridobil gradbeno dovoljenje dne 12. 2. 2007 za enostanovanjsko hišo; - da je ustanovil družbo A., d. o. o. (pravno prednico prve toženke), v kateri je bil edini družbenik in direktor; - s prodajno predpogodbo z dne 31. 5. 2007, s katero se je drugi toženec zavezal omenjeno nepremičnino prodati prvi toženki, je prvi toženki tudi dovolil, da še pred sklenitvijo glavne pogodbe in plačilom kupnine na njegovi nepremičnini parc. št. 1007/2 k.o. ... gradi stanovanjski objekt; - zgrajena je bila stavba z desetimi stanovanji, čeprav je bilo gradbeno dovoljenje izdano za enostanovanjsko hišo in na tem območju ni dovoljena gradnja večstanovanjskih objektov; - drugi toženec je dne 26. 10. 2007 v svojem imenu vložil zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja za enostanovanjsko stavbo, ki mu je bilo izdano dne 30. 11. 2007; - dne 6. 11. 2007 sta drugi toženec in prva toženka sklenila prodajno pogodbo o nakupu nepremičnine parc. št. 1007/2 k.o. ... po predpogodbi; - prva toženka je s tožniki od marca do maja 2008 sklepala prodajne pogodbe za stanovanja; prodajne pogodbe je za prvo toženko kot njen direktor sklepal drugi toženec; - tožniki so v stanovanjih in skupnih delih stavbe kmalu po vselitvi začeli odkrivati številne skrite stvarne napake. O tem so pravočasno (konec leta 2008) in pravilno obvestili odgovorne osebe, vendar napake niso bile odpravljene; - po mnenju izvedenca je splošna ocena kvalitete izvedbe objekta na meji sprejemljivega (ceneni material in deli instalacije); - drugi toženec je svoj 100% delež v družbi dne 12. 2. 2009 neodplačno odsvojil na novega lastnika B. B., ki je družbo preimenoval v B., d. o. o.; - tožba v predmetni zadevi je bila vložena dne 22. 9. 2009; - družba B., d. o. o. je bila dne 2. 9. 2011, to je še pred koncem glavne obravnave pred sodiščem na prvi stopnji, izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za drugega toženca podan razlog za spregled pravne osebnosti po tretji alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da je drugi toženec gradbeno dovoljenje pridobil kot fizična oseba, da je vlogo za uporabno dovoljenje podal kot fizična oseba, slednje pa mu je bilo tudi izdano kot fizični osebi, kljub temu, da je že pred tem sklenil predpogodbo, ki ga zavezuje k prenosu lastništva na nepremičnini, da je novemu kupcu (prvi toženki) dovolil gradnjo pred sklenitvijo glavne pogodbe in plačilom kupnine, da ni podal niti predloga za spremembo gradbenega dovoljenja niti predloga za izdajo uporabnega dovoljenja na ime družbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je drugi toženec z (bodočim) premoženjem družbe še vedno ravnal, kot da bi šlo za njegovo lastno premoženje in je na ta način prihajalo do mešanja zasebnega in družbinega premoženja. Da je drugi toženec s premoženjem družbe ravnal kot z lastnim premoženjem po presoji sodišča nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da iz predpogodbe izhaja, da bo objekt gradil kupec, nasprotno pa je bila na gradbišču kot investitor gradbenega objekta naveden drugi toženec. Tej presoji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je k razlogom še dodalo, da je v resnici prišlo do mešanja premoženja obeh tožencev, saj je bil lastnik zemljišča drugi toženec, pridobil je gradbeno dovoljenje in po izgradnji tudi uporabno dovoljenje v svojem imenu, pa vendar je z ustanovitvijo družbe in njuno pogodbo prikazoval, da je investitor družba. Poleg tega ugotovljena dejstva po presoji sodišča druge stopnje utemeljujejo spregled pravne osebnosti tudi po drugi alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Drugi toženec je vedel, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano samo za gradnjo enostanovanjskega objekta in da se brez ustrezne gradbene dokumentacije gradi deset stanovanjska stavba. Prav tako je vedel za številne neprimernosti v izvedbi, pa vendar je pod krinko družbe poskrbel za izvedbo gradnje in stanovanja z napakami prodal tožnikom. Družbo je nato celo neodplačno odsvojil, sedaj pa je že izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Očitno jo je izkoristil za izogib osebni odgovornosti za napake oziroma za oškodovanje kupcev stanovanj, ki bi bili njegovi upniki, če prodajalec formalno ne bi bila družba.

8. Drugi toženec v okviru prvega dopuščenega pravnega vprašanja uveljavlja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da so podani razlogi za spregled pravne osebnosti po drugi in tretji alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. V zvezi s spregledom iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1 navaja, da je družba financirala gradnjo objekta, zato je bila edino pravilna prodaja stanovanj po družbi. In ravno v nasprotnem primeru, torej če bi ta stanovanja prodajal drugi toženec sam kot fizična oseba in bi si s tem prilastil premoženje družbe, bi nastal temelj za spregled pravne osebnosti. Ob široki razlagi druge alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1 lahko vsako poslovanje preko gospodarske družbe pomeni zlorabo družbe. Eden bistvenih in povsem legitimnih razlogov pri ustanovitvi kapitalske družbe je ravno cilj družbenikov, da za obveznosti iz poslovanja družbe ne odgovarjajo. Drugi toženec opozarja, da zato preširoka razlaga druge alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pomeni konec omejene odgovornosti v kapitalskih družbah. Po njegovem mnenju je pravilna omejujoča razlaga, pri kateri gre za zlorabo po drugi alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1 samo v primeru, če konkretne okoliščine kažejo na to, da je bila družba v posamezni posel vključena izključno iz razloga izigravanja upnikov. Trdi, da je šlo v obravnavanem primeru za običajen način poslovanja, ki nikakor ne pomeni zlorabe. V zvezi s spregledom iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pa drugi toženec navaja, da je za spregled po navedeni določbi potrebna ugotovitev, da so družbeniki v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem. Pravi, da že sam termin bodoče premoženje družbe, ki ga uporabi sodišče prve stopnje, kaže na to, da družba še ni bila lastnica tega premoženja, kar pomeni, da družbenik ni mogel v nasprotju z zakonom z njim ravnati kot s svojim lastnim premoženjem, saj je še vedno šlo za njegovo premoženje. Opozarja na zadevo II Ips 420/2008 z dne 1. 12. 2011, v kateri je bilo za revizijsko sodišče sporno ravno dejstvo, da je družba vlagala v gradnjo na parceli, katere zemljiškoknjižni lastnik je bil njen družbenik. Nasprotno pa je v konkretnem primeru za sodišči prve in druge stopnje sporno to, da je bilo zemljišče, v katerega je družba investirala, preneseno na družbo in je družba potem z nepremičnino naprej razpolagala.

9. Revizijsko sodišče se strinja z drugim tožencem, da razlogi, ki jih sodišči navajata za utemeljitev spregleda pravne osebnosti po tretji alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1, ne omogočajo zaključka, da so podani razlogi za spregled po navedeni alineji. To določilo pokriva različne primere uporabe premoženja družbe v zasebne namene ter drugačnega ravnanja s premoženjem družbe kot z lastnim premoženjem. Zakon izrecno pravi, da mora biti to ravnanje v nasprotju z zakonom. V obravnavanem primeru ne sodba sodišča prve in ne druge stopnje ne vsebuje razlogov o tem, v nasprotju s katero konkretno zakonsko določbo je drugi toženec ravnal. Sodišče prve stopnje drugemu tožencu sicer očita, da ni podal predloga za spremembo gradbenega dovoljenja (torej da bi bila kot investitor navedena prva toženka in ne drugi toženec), kar bi kazalo na to, da mu očita kršitev predpisov o gradnji objektov. Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve investitor (prvi odstavek 54. člena v času graditve veljavnega Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). Če investitor, ki mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje, pred začetkom gradnje ali med gradnjo prenese pravico graditi na drugo osebo, se sme na zahtevo te osebe gradbeno dovoljenje spremeniti. Novi investitor mora zahtevi za spremembo predložiti dokazilo o pravici graditi. V tem primeru se gradbeno dovoljenje spremeni po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank (četrti odstavek 73. člena ZGO-1). Iz citiranih določb ZGO-1 izhaja, da drugi toženec ni bil dolžan predlagati spremembe gradbenega dovoljenja in ravno tako to ni bila dolžnost prve toženke(1). Prvi odstavek 89. člena ZGO-1 določa, da zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja vloži investitor, in sicer pri upravnem organu za gradbene zadeve, ki je izdal gradbeno dovoljenje. Glede na to, da je bil drugi toženec investitor, mu tudi ni mogoče očitati, da je uporabno dovoljenje pridobil na svoje ime. Ugotovljeno dejansko stanje po presoji revizijskega sodišča ne omogoča sklepa, da je drugi toženec v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe kot pravne osebe ravnal kot s svojim lastnim premoženjem. Tožencu se recimo ne očita, da bi si prilastil premoženje družbe (konkretno kupnino za stanovanja), ravno tako ni ugotovitve, da so bili kupci v zmoti ali zavedeni glede tega, kdo je investitor ali prodajalec stanovanj. Za spregled pravne osebnosti zaradi pomešanja premoženja in sfer se namreč zahteva takšno pomešanje premoženja, ki pri tretjih osebah ustvarja napačen vtis glede pripadnosti premoženja.

10. Revident pa nima prav, da ni utemeljen spregled iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavanem primeru za šolski primer zlorabe pravne osebe po navedeni alineji. Institut spregleda pravne osebnosti se je razvil kot odgovor na pojavljanje nezaželenih posledic načela ločenosti pravne osebe in njenih članov, ki so bila v nasprotju z načelom pravičnosti. Pojem "zloraba družbe kot pravne osebe" je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin. V konkretnem primeru gre za okoliščine, ki kažejo na to, da je drugi toženec družbo izkoristil z namenom, da se izogne svoji neposredni odgovornosti kupcem stanovanj in jo na ta način zlorabil za oškodovanje njenih upnikov. Na navedeno po presoji revizijskega sodišča kažejo zlasti naslednje okoliščine: Drugi toženec je pridobil gradbeno dovoljenje le za gradnjo enostanovanjske stavbe, vendar je kljub temu zgradil objekt s kar desetimi stanovanji. Gradnja je bila nekvalitetna in nepravilna ter v nasprotju s tehničnimi pogoji in predpisi za več stanovanjske stavbe. Drugi toženec je vedel, da ima gradnja številne napake in da bodo kupci zoper njega, če bi stanovanja prodajal kot fizična oseba, zagotovo uveljavljali jamčevalne zahtevke. Da bi se temu izognil, je na družbo prenesel lastništvo nepremičnine in preko nje prodajal stanovanja. S tem je družba kot prodajalec postala odgovorna za napake gradnje in v kolikor ne bi bilo instituta spregleda pravne osebnosti, bi ostala edina odgovorna za te napake. Tekom pravde je drugi toženec družbo neodplačno odsvojil naprej in družba je bila še pred zaključkom postopka na prvi stopnji izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, zato upniki do poplačila svojih terjatev z njene strani ne bodo mogli priti. Na podlagi navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

Glede drugega dopuščenega pravnega vprašanja:

11. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem drugi toženec uveljavlja dve kršitvi. Prva se nanaša na vprašanje določnosti tožbenega zahtevka, druga pa na vprašanje, kakšen mora biti tožbeni zahtevek pri zahtevi za znižanje kupnine – ali je dovolj, da tožnik postavi le dajatveni zahtevek ali pa je treba postaviti tudi oblikovalni zahtevek.

12. V tožbi so tožniki zahtevali vrnitev dela kupnine s konkretno opredeljenim zneskom za posamezne tožnike (50.000,00 EUR na stanovanje). Po prejemu izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec izračunal skupen strošek sanacije celotnega objekta v višini 138.600,00 EUR, so nato tožbeni zahtevek na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 9. 11. 2012 modificirali tako, da so zahtevali znesek 138.600,00 EUR, pri čemer se navedeni znesek sorazmerno razdeli glede na kvadrature stanovanja posameznega tožnika, kot izhajajo iz tožbenega zahtevka.(2) Sodišče prve stopnje je nato samo izračunalo, kolikšen znesek odpade na posameznega tožnika. Drugi toženec v reviziji uveljavlja, da je bil tako postavljen tožbeni zahtevek nedoločen in da bi ga moralo sodišče prve stopnje na podlagi 180. člena ZPP zavrniti (pravilno zavreči).

13. 180. člen ZPP v prvem odstavku določa, da mora tožba med drugim obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe(3). Tožbeni zahtevek mora biti torej konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da mora biti naveden določen znesek denarja.

14. Pritrditi gre revidentu, da bi morali že tožniki sami izračunati višino vtoževanega zneska, ki odpade na posameznega tožnika. Vendar kljub temu ta opustitev po presoji revizijskega sodišča ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožbeni zahtevek je bil namreč kljub izostanku konkretnega denarnega zneska za posamezne tožnike tako opredeljen, da je povsem jasno, kakšna je bila vtoževana obveznost tožene stranke. Drugi toženec je brez večjih naporov (le ob uporabi preprostih matematičnih operacij) lahko sam ugotovil (izračunal), kolikšen znesek posamezni tožniki vtožujejo od njega. Poleg tega pa drugi toženec v reviziji niti ne trdi, da ni vedel, proti čemu naj se sploh brani, ali da je bil v dvomu, kolikšna je njegova obveznost. 15. V zvezi z vprašanjem, ali bi morala tožeča stranka poleg dajatvenega postaviti tudi oblikovalni tožbeni zahtevek, gre najprej ugotoviti, da tožena stranka tega vprašanja v pritožbi niti z besedo ni problematizirala. Zato tudi sodba sodišča druge stopnje, kot ji očita revizija, o tem nima razlogov. Tožniki so v tožbi uveljavljali (le) dajatveni zahtevek na znižanje kupnine. Po določbi 478. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se kupnina zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je zahtevku na znižanje kupnine ugodilo tako, da je kupnino znižalo za stroške, ki so potrebni za odpravo napake, z obrazložitvijo (glej točko 33 na str. 16), da to pravico enotno priznava sodna praksa, pa tudi sicer ima kupec v primeru prodajne pogodbe ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ pravico odpraviti napake na stroške prodajalca, enako pravico pa kupcu daje tudi Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb v 25. členu. S tem sta sodišči prve in druge stopnje tožnikom priznali pravico odpraviti napake na stroške prodajalca, kot utemeljeno opozarja četrti tožnik v odgovoru na revizijo. Čeprav sta obrazložili ravno nasprotno, o znižanju kupnine (zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki v reviziji ni uveljavljena, pa tudi sicer bi presegala okvire dopuščenega pravnega vprašanja) torej sploh nista odločili. Zato pravno vprašanje, ali je pri uveljavljanju jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine potrebno postaviti tudi oblikovali zahtevek, v konkretnem primeru ni pomembno in na odločitev o reviziji ne more vplivati.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev, da drugi toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te sodbe. Tretji tožnici in četrtemu tožniku pa mora povrniti njune stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče je glede na revizijsko sporno vrednost predmeta, za katero je štelo polovico zneska, ki je bil pravnomočno prisojen tretji tožnici oziroma četrtemu tožniku, tretji tožnici priznalo 734,44 EUR (tretji tožnici pripada nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 3300; 582,00 EUR in ne priglašenih 1.982,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007)) in četrtemu tožniku 895,48 EUR (četrtemu tožniku pripada nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 3300; 734,00 EUR in ne priglašenih 1.178,00 EUR), povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007)). Revizijski stroški so glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerjeni po določbah Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – Zodv-C). Drugi toženec je dolžan plačati vse odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če drugi toženec v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan tretji tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Četrti tožnik plačila zakonskih zamudnih obresti ni zahteval, zato mu jih revizijsko sodišče ni priznalo.

(1) Glej sodbo UPRS I U 579/2011 z dne 14. 3. 2013: Po naravi stvari je inšpekcijski zavezanec iz določbe 152. člena ZGO-1 praviloma investitor, to je pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sama izvaja. S prenosom lastninske pravice na zgrajenem objektu oziroma objektu, ki se gradi, pa na novega lastnika objekta preidejo tudi upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in nanj tako preidejo tudi vsa bremena nelegalne gradnje. Zato je v primeru prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu inšpekcijski zavezanec novi lastnik objekta

(2) Kot izhaja iz zapisnika (list. št. 180), je pooblaščenec zgolj navedel, da tožbeni zahtevek modificira v skladu z ugotovitvami izvedenca. Ni pa recimo trditev o tem, da tožniki sedaj uveljavljajo strošek odprave napak (in ne več znižanje kupnine).

(3) Galič, A.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 123.