Jedro

Predlagatelj ni dal pobude za razširitev javne poti, ker bi bilo to v javnem interesu, temveč ves čas postopka zatrjuje, da potrebuje le nujno pot in to izključno v svojem lastnem zasebnem interesu. Ob takšni trditveni podlagi pa seveda ne gre za razmerje, ki bi bilo javnopravnega značaja, ampak za urejanje sosedskih odnosov, ki spada v zasebno pravo in v pristojnost sodišča. Ureditev nujne poti je služnost, ustanovljena s sodno odločbo, zato je treba pri ustanavljanju nujne poti upoštevati načela, ki veljajo za služnost. Služnost se ne smejo razširjati, ampak se morajo utesnjevati, kolikor to dopušča narava in namen služnosti. Sam pravni pojem "nujna pot" pove, da se nujna pot ustanovi, kadar je to res nujno. Nepremičnine, ki že imajo potno zvezo z javno potjo, ta potna zveza pa je zadostna za redno gospodarjenje z nepremičnino in za njeno uporabo, ne morejo pridobiti še nujne poti samo zato, ker bi bila v tem primeru kot udobnejša.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točki izreka) spremeni tako, da se zavrne predlog, ki se glasi: "Za potrebe zemljišča parc. št. 985/1 in stp 165, v lasti predlagajoče stranke C v vl. št. 342 k.o. ... se dovoli nujna pot preko zemljišč parc. št. 985/7 in 985/8 iste k.o. neposredno ob javni poti parc. št. 985/3 te k.o. Tako dovoljena nujna pot se zaznamuje v zemljiški knjigi tega sodišča".

Obrazložitev

Predlagateljica je predlagala, naj sodišče v korist zemljišča parc. št. 985/1 v vl. št. 342 k.o ..., dovoli nujno pot po zemljišču parc. št. 985/7 in 985/8 v vl. št. 284 iste k.o. in to neposredno ob javni poti parc. št. 985/3 iste k.o. Sodišče prve stopnje je njenemu predlogu ugodilo in odločilo, da se za nepremičnino, proizvodno halo, stoječo na parceli 985/1, vpisano v vl. št. 342 k.o...., ki je v lasti predlagateljice, dovoli nujna pot po parcelah št. 985/7 in 985/8, vpisanih v vl. št. 284 k.o. ..., katerih imetniki uporabe so nasprotni udeleženci. Odločilo je, da nujna pot poteka neposredno ob javni poti parc. št. 985/3 k.o. ..., da je javna pot (verjetno nujna pot) označena v skici sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je sestavni del sklepa, da je površina nujne poti 35 m2 in da se nujna pot zaznamuje v zemljiški knjigi. Sodišče je odločilo tudi, da se nujna pot uporablja za prevoz z osebnimi motornimi vozili in s tovornimi motornimi vozili z največjo dovoljeno dolžino 18 m in sicer za prevoz surovin in izdelkov za potrebe predlagateljice. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o denarnem nadomestilu in o stroških postopka.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje sta se pritožili prvi nasprotni udeleženki. V pritožbi navajata, da dovoljena nujna pot dejansko pomeni razširitev javne poti, za kar sodišče ni pristojno. Navajata, da je obstoječa javna pot povsem ustrezna in predlagateljici omogoča potrebno zvezo z javnim potnim omrežjem. Po navedeni poti morda ne bi mogli voziti le najdaljši vlačilci, ki pa prav gotovo niso nujno potrebno prevozno sredstvo. Ob naroku na kraju samem je bilo ugotovljeno, da po tej cesti brez težav pelje tovornjak z nosilnostjo 14 ton in skupno maso 23 ton. Tako ni izpolnjen osnovni pogoj za določitev nujne poti, to je, da nepremičnina za redno obdelavo ali uporabo nima potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem. Predlagateljica lahko opravlja prevoz gospodinjskih aparatov tudi z manjšimi vlačilci, zato ni prav, da je izvedenec prometne stroke kot referenčno vozilo upošteval najdaljši vlačilec dolžine 18 m. Če želi predlagateljica vršiti prevoze z najdaljšimi vlačilci se mora preseliti v ustrezno dostopno proizvodno cono ali pa preseliti prevoze na železnico, ki poteka tik ob njenem zemljišču. Nasprotni udeleženki opozarjata tudi, da so v izvedenskem mnenju izvedenca prometne stroke netočnosti tako glede širine svetlega profila javne ceste, kot glede višine žleba hiše. Prvo izvedensko mnenje prometne stroke je temeljilo na netočnih skicah terenske izmere, dopolnitev izvedenskega mnenja pa nima prikaza vozila, za katerega naj bi se določala ustrezna razširitev ceste. S sklepom določena trasa razširitve javne ceste je začrtana preko štora nekdanjega drevesa, preko obstoječe ograje in preko obstoječe žive meje na parceli nasprotnih udeleženk, ki niso bili nikoli napoti pri vožnji po javni cesti, in to tudi ni upoštevano v cenitvi. Izvedenec je neutemeljeno navedel, da bi se lahko tovornjak pri prevozu po obravnavani cesti poškodoval. Nasprotni udeleženki sta navedli tudi, da predloga za določitev nujne poti ni podala C. d.o.o. temveč D.d.o.o. Opozarjata tudi, da sodišče nikoli ni ugotavljalo, kako dolga vozila po obstoječi javni cesti brez težav pripeljejo do predlagateljice. Nasprotni predlagateljici predlagata, da višje sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zavrne predlog za določitev nujne poti.

Pritožba je utemeljena.

Nasprotni udeleženki sta najprej ugovarjali, da odločanje o razširitvi javne poti ne spada v sodno pristojnost. Razširitev javne poti res spada v okvir urejanja prostora, ki ga je ob vložitvi predloga za določitev nujne poti urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. SRS, št. 18/84 do 29/86 in Ur.l. RS, št. 26/90 in 18/93) sedaj pa ta vprašanja ureja Zakon o urejanju prostora (Ur.l. RS, št. 110/2002, v nadaljevanju ZUreP). Odločanje o razširitvi javne poti spada v pristojnost upravnih organov, saj morajo nosilci urejanja prostora pri opravljanju zadev urejanja prostora upoštevati javne koristi in zasebne interese ter jih v skladu s temeljnimi cilji urejanja prostora med seboj pretehtati, pri čemer zasebni interes ne sme škodovati javnim koristim (9. člen ZUreP). Prav zato ima vsakdo pravico biti obveščen o postopkih priprave prostorskih aktov in tudi pravico sodelovati v postopku sprejemanja prostorskega akta.

Podjetje C pa v svojem predlogu ni dalo pobude za razširitev javne poti, ker bi bilo to v javnem interesu, temveč ves čas postopka zatrjuje, da potrebuje le nujno pot in to izključno v svojem lastnem zasebnem interesu. Ob takšni trditveni podlagi pa seveda ne gre za razmerje, ki bi bilo javnopravnega značaja, ampak za urejanje sosedskih odnosov, ki spada v zasebno pravo in v pristojnost sodišča. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi 18. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št.26/99, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86, v nadaljevanju ZNP) pravilno odločilo, da odločanje o predlogu spada v sodno pristojnost. Višje sodišče uvodoma tudi poudarja, da je res predlog za določitev nujne poti sprva vložila družba D., da pa je njen pooblaščenec na naroku dne 13.6.1996 predlog spremenil tako, da je na njeno mesto vstopila njena pravna naslednica družba C. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da predloga za določitev nujne poti ni vložila družba C. Postopek za dovolitev nujne poti ureja Zakon o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86, v nadaljevanju ZNP) v 140. in naslednjih členih. V 140. členu določa, da sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Za ustanovitev nujne poti morata biti torej izpolnjeni dve osnovni predpostavki: - da nepremičnina nima potne zveze z javno potjo, to pa lahko pomeni tudi, da pot sicer obstaja, vendar je neprimerna za redno gospodarjenje in uporabo gospodujoče nepremičnine; - da z ustanovitvijo nujne poti nastane za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa znaša škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

Po določbi 143. člena ZNP sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala. Pri odločanju o vrsti, obsegu in poteku nujne poti sodišče upošteva potrebe zemljišča, ki pot potrebuje. Pri tem je treba upoštevati, da se tuje zemljišče čim manj obremeni.

Nasprotni predlagateljici v pritožbi navajata, da predlagateljica lahko opravlja prevoz z manjšimi vlačilci in ni utemeljena dovolitev nujne poti preko trase javne poti zato, da bi bil omogočen prevoz z najdaljšimi vlačilci.

Ureditev nujne poti je služnost, ustanovljena s sodno odločbo, zato je treba pri ustanavljanju nujne poti upoštevati načela, ki veljajo za služnost. Stvarna služnost obremenjuje služečo stvar v prid gospodujoče stvari in se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Služnosti se ne smejo razširjati, ampak se morajo utesnjevati, kolikor to dopušča narava in namen služnosti. Če se gospodujoče zemljišče poveča, ali če se spremeni način gospodarjenja, služnost praviloma ne sme postati težja za služeče zemljišče (primerjaj A. Finžgar, Stvarno pravo, 1972, str.9).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predlagana nujna pot v naravi predstavlja le razširitev že obstoječe lokalne asfaltirane ceste, ki je v lasti občine Škofja Loka, in se priključi na regionalno cesto v naselju A. Obstoječa asfaltirana cesta je široka od 3,70 do 3,90 m. Pri vogalu hiše je širina svetlega profila 4,50 m, višina svetlega profila ceste je 3,74 m, polmer tega ovinka znaša 17,25 m. Nujna pot torej predstavlja pas zemljišča, ki je v solasti nasprotnih udeležencev, ta pas pa se nahaja ob zahodnem robu že obstoječe asfaltirane ceste. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se v tem ovinku na nasprotni strani nahaja stanovanjska hiša, ki je v solasti nasprotnih udeležencev, in da žleb hiše sega v zračni prostor nad cesto. Vozniki tovornih vozil so se že večkrat zadeli ob žleb, tako da so nastale poškodbe na žlebu in vozilu. Sodišče je ugotovilo tudi, da obstaja tudi druga pot do tovarniških objektov predlagateljice, vendar zaradi ožine in konfiguracije terena ni ustrezna za prevoz s tovornimi vozili. Nasprotni udeleženki sta navedli, da predlagateljica lahko vozi po obstoječi asfaltirani cesti s tovornimi vozili, razen z dolgimi tovornjaki, prikoličarji brez zgloba. Predlagateljica pa je zahtevala, naj se dovoli nujna pot za vožnje tovornih motornih vozil do največje dolžine 18 metrov.

Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke ugotovilo da so tovorna motorna vozila sestavljena iz vlečnega in tovornega dela in so med njima možne povezave: pri tovornem vozilu je tovorni del sestavni del vlečnega dela in ima največjo dovoljeno dolžino 12 m, pri vlačilcu s polpriklopnikom sta vlečni in tovorni del neodvisna in je največja dovoljena dolžina 16,50 m, pri vlečnem vozilu s priklopnikom sta vlečni in tovorni del neodvisna in je največja dovoljena dolžina 18,75 m, priklopna vozila pa imajo samostojni tovorni del z eno, dvema ali več osmi in je največja dovoljena dolžina med 12,5 in 14 m. Sodišče prve stopnje je dovolilo nujno pot za prevoz s tovornimi motornimi vozili z največjo dolžino 18 metrov za prevoz surovin in izdelkov za potrebe predlagateljice. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da se je v Evropi v zadnjih letih uveljavil vlačilec s polpriklopnikom dolžine 14 m, višine 4 m in širine 2,55 m in da se vedno bolj pri vlečnih vozilih s polpriklopnikom uporabljajo največje dovoljene dimenzije. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da predlagateljica izdeluje predvsem štedilnike in zato potrebuje tovorna vozila največjih dimenzij. Ker izvaža izdelke v tujino, je vezana na zahteve tujega trga, vključno z izbiro transportnih sredstev. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja poudarilo, da se tovorno vozilo (največja dovoljena dolžina je 12 m) zaradi nezadostnega volumna le izjemoma uporablja v mednarodnem transportu. Za izmero nujne poti je sodišče tako vzelo referenčno tovorno motorno vozilo široko 2,55 m, visoko 4 m, s 14 m dolgim tovornim delom vozila, tako da je skupaj z vlečnim delom vozila, dolžina celotnega motornega vozila 18 m. Sodišče prve stopnje je torej odločilo, da je predlog za določitev nujne poti utemeljen, ker je za redno gospodarjenje in uporabo nepremičnine predlagateljev, nujno potrebna vožnja z 18 m dolgimi vozili. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa ni pravilna.

Do nepremičnine predlagateljice pelje javna pot. Ves čas postopka je bilo nesporno, da po tej javni poti lahko vozijo manjša tovorna vozila - predlagateljica je namreč izrecno zahtevala dovolitev nujne poti za najdaljša tovorna vozila do 18 metrov in to je izrecno navedlo sodišče prve stopnje tudi v izreku izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 140. člena ZNP odločilo, da predlagateljica ne more redno gospodariti s svojo nepremičnino, ker nima ustrezne potne zveze z javno potjo. Nasprotno - sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predlagateljica ima potno zvezo z javno potjo, nesporno pa je bilo tudi, da po njej lahko vozijo manjša tovorna vozila. Takšne ugotovitve pa narekujejo sklep, da je predlagateljici tudi s prevozi z manjšimi tovornimi vozili omogočeno redno gospodarjenje z nepremičnino oziroma, da ni podan ekonomski interes predlagateljice za dovolitev nujne poti. Nobenega dvoma ni, da prevoz izdelkov z večjimi tovornimi vozili za predlagateljico pomeni manjši strošek in s tem večji dobiček - vendar to ne more biti razlog za ustanovitev nujne poti (primerjaj sklep Višjega sodišča opr. št. I Cp 177/2001). Že sam pravni pojem "nujna pot" pove, da da se nujna pot ustanovi, kadar je to res nujno. Nepremičnine, ki že imajo potno zvezo z javno potjo, ta potna zveza pa je zadostna za redno gospodarjenje z nepremičnino in za njeno uporabo, ne morejo pridobiti še nujne poti samo zato, ker bi bila v tem primeru pot udobnejša (primerjaj T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik 1993, str.446).

Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo 140. člen ZNP, zato je višje sodišče na podlagi četrte točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št.26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 366. členom ZPP in 37. členom ZNP v izpodbijanem delu spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je predlog predlagateljice za dovolitev nujne poti zavrnilo. Čeprav sta se pritožili le dve nasprotni udeleženki, pa so glede na podatke zemljiške knjige vsi nasprotni udeleženci enotni sosporniki v tej zadevi (201. člen v povezavi z 37. členom ZNP), zato je treba odločiti enako v razmerju do vseh petih nasprotnih udeležencev. Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede neskladnosti v izvedenskem mnenju in glede tega, da je trasa nujne poti začrtana preko obstoječe ograje in žive meje, saj to ni bilo potrebno, ker je že iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo.

V stroškovnem delu (4. točka izreka) ostane sklep sodišča prve stopnje nespremenjen, saj po 146. členu ZNP stroške postopka za dovolitev nujne poti vselej krije predlagatelj. Višje sodišče pa ni odločalo o stroških pritožbenega postopka, ker jih pritožnici v pritožbi nista priglasili.