Jedro

Sodišče je vezano na trditve tožeče stranke v predlogu in v okviru teh presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Spremenjena dejanska podlaga ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča I. stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženki prepoveduje odtujitev in obremenitev njej lastnega deleža do 1/2 na nepremičnini, parcela št. 1780/8, vložna št. X. k.o. ... in se pri tej nepremičnini opravi zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Vrhniki. Ta začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti rešitve tega spora.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožeča stranka in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ali pa naj podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožeča stranka izkazala verjetnost, da terjatev upnika obstoji že s tem, ko je vložila tožbo v predmetni zadevi. Dalje poudarja, da je v konkretnem primeru verjetno izkazanih tudi več predpostavk iz 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, tako nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj otežena, tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, tudi ne bi trpela hujših neugodnih posledic. Skladno z 2. odst. 270. čl. ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožena stranka namreč z izdajo začasne odredbe ne bi pretrpela sploh nobene škode. Če pa bi tožena stranka hotela prodati nepremičnino, bi bili v tem primeru že podani pogoji po 1. in 2. alinei 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je presojalo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v obsegu pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede morebitnih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenih takih kršitev, odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna.

V zavarovanje nedenarne terjatve izda sodišče začasno odredbo po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, ZIZ), če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Dalje mora upnik verjetno izkazati eno izmed predpostavk, navedenih v 2. odst. 272. čl. ZIZ in sicer ali nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V skladu z določilom 3. odst. 272. čl. ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Ob odločanju o predlagani začasni odredbi, je sodišče vezano na trditve tožeče stranke v predlogu in v okviru teh presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nobene preteče konkretne in subjektivne nevarnosti, da bo brez začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Za tako ugotovitev namreč pavšalne navedbe tožnika ne zadoščajo. Iz trditvenega gradiva tožeče stranke tudi ne izhaja nobena objektivna nevarnost za izterjavo terjatve tožeče stranke. Zgolj domnevno dejstvo morebitne odtujitve še ne kaže na to, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena. Tožnik tudi ni navedel, da namerava tožena stranka nepremičnino prodati drugemu, jo izročiti ali kako drugače z njo razpolagati v upnikovo škodo. Tožnik tudi ni verjetno izkazal, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik sploh ni navedel, kakšna sila naj bi mu grozila, kar velja tudi glede nastanka nenadomestljive škode. Tožnik le pavšalno navaja, da bi z izdajo začasne odredbe toženki nastala bistveno manjša škoda, kakor tožniku, če do izdaje začasne odredbe ne bi prišlo, česar pa z ničemer ne konkretizira. Ob takem stanju je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 365 točka 2 ZPP, potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker v pritožbi niso bili zaznamovani.