Jedro

Za določitev stvarne pristojnosti za odločanje o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev zemljišča, je odločilna namembnost zemljišča ob podržavljenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Sekretariata za gospodarske zadeve občine, s katerim je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil predlog V.M. za izdajo začasne odredbe, v delu, ki se nanaša na parcele št. 441/8, 444/6, 444/7, 444/13, 444/14, 444/15, 444/16 in 444/17, vl.št. 1925. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 2. odstavka 32. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri se podržavljena stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca, pri čemer navaja, da je kot zazidano stavbno zemljišče šteti stavbišče, to je zemljišče, na katerem je zgrajen objekt in funkcionalno zemljišče. Ker ni sporno, da so bili objekti na parcelah št. 444/7 in 444/17 zgrajeni po podržavljenju, in sicer na delu parcel št. 444/1 in št. 445/1, ki sta bili podržavljeni pravnima prednikoma tožnika M. in D.M., iz predloženih listin pa izhaja, da parcele št. 441/8, 444/6, 444/13, 444/14, 444/15 in 444/16 tvorijo funkcionalno zemljišče k navedenim objektom. Navedene parcele torej glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen ne morejo biti predmet vračanja v naravi in torej tudi ne predmet zavarovanja v smislu 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetji (ZLPP).

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da sta bili parceli št. 444/1 in 445/1 v času podržavljenja stavbno in ne kmetijsko zemljišče in zato tožena stranka ni bila stvarno pristojna za odločanje v tej zadevi. Glede parcele 444/2 navaja, da je ta ležala znotraj parcele št. 444/1 in je na tej parceli stala stavba - slikovita in razkošno izdelana pristava ter, da je bila ta parcela tudi podržavljena kot stavbišče, kar je razvidno iz odločbe o podržavljenju. Parcela št. 444/2 je bila šele po podržavljenju izbrisana in s sklepom okrajnega sodišča z dne 28.7.1955 priključena parceli št. 444/1. Prostori denacionalizacijskega zavezanca Poslovno prireditvenega centra, se nahajajo prav na mestu vandalsko odstranjene pristave. Tožnik meni, da, ker so po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen lahko predmet denacionalizacije podržavljena zazidana stavbna zemljišča, na katerih je zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca, prav take objekte pa je tožnik navajal v pritožbi, tožena stranka kot oviro za vračanje neutemeljeno navaja zazidanost zemljišča s strani zavezanca. Tožnik še navaja, da v postopku ni bil ugotovljen obseg podržavljenega premoženja kot podlaga za odločanje o izdaji začasne odredbe. Predmet zahtevka za denacionalizacijo je namreč tudi elektrarna in njej pripadajoči objekti ter zemljišča. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Prvostopni upravni organ je z izpodbijanim sklepom odločil o predlogu za izdajo začasne odredbe le delno, kolikor se ta nanaša na zemljišče, ki je bilo podržavljeno denacionalizacijskemu upravičencu po zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji in na katerem ima pravico uporabe Poslovno prireditveni center. Zato je sodišče presojalo tožbene ugovore, kolikor se nanašajo na to zemljišče. V zvezi z ugovorom stvarne nepristojnosti tožene stranke za izdajo odločbe sodišče ugotavlja, da je ta neutemeljen. Glede stvarne pristojnosti za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93) nima posebnih določb, ampak se v 10. členu glede tega sklicuje na določbe zakona o denacionalizaciji (ZDen). Stvarna pristojnost upravnih organov, ki odločajo o zahtevah za denacionalizacijo, je določena v 54. členu ZDen. Iz navedene določbe izhaja, da je za določitev pristojnosti za vrnitev zemljišča odločilna namembnost zemljišča ob podržavljenju. Ker so predmet zavarovanja zemljišča, ki so bila podržavljena po zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, kar izhaja iz odločbe o podržavljenju z dne 1.4.1953, po navedenem zakonu pa so bila podržavljena kmetijska zemljišča, je za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe stvarno pristojen upravni organ za kmetijstvo (1. točka 1. odstavka 54. člena), o pritožbi pa odloča Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo (1. točka 57. člena). Tožnik se moti, ko meni, da so bila predmetna zemljišča podržavljena kot stavbna zemljišča, kar utemeljuje s tem, da je na parceli št. 444/2 stal objekt - pristava. Tudi navedena pristava je bila namreč podržavljena po zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, kar izhaja iz odločbe o podržavljenju, na katero se tožnik sam sklicuje v tožbi, torej kot sestavni del kmečkega gospodarstva in ne kot stavbno zemljišče. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je predmet zavarovanja zazidano stavbno zemljišče, na katerem so objekti upravičencev, kar je glede na določbo 2. odstavka 32. člena lahko predmet vračanja.

Zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu z ZDen uveljavljajo upravičenci in njihovi pravni nasledniki do podjetij, ki se lastninsko preoblikujejo, ureja ZLPP v 12. členu. Po določbi 12. člena ZLPP lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi zavarovanje zahtevka, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Po navedeni zakonski določbi je torej lahko predmet zavarovanja zahtevka za vrnitev premoženja le tisto premoženje, ki je lahko predmet vračanja po določbah ZDen. Čeprav tožnik zatrjuje, da je predmetno zemljišče zazidano stavbno zemljišče, na katerem se nahajajo objekti upravičencev, da je torej predmet zavarovanja zemljišče, ki je po navedeni določbi ZDen lahko predmet vračanja, pa za tako trditev v upravnih spisih ni podlage. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da na zemljišču, ki je bilo podržavljeno po zakonu o agrarni reformi, torej kot kmetijsko zemljišče, stoji poslovni objekt Poslovno prireditvenega centra, ki je bil zgrajen po podržavljenju, kar tožnik tudi sam navaja v tožbi. Glede na navedeno, sodišče nima podlage za dvom o tem, da gre v obravnavanem primeru za zemljišče, ki po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen ne more biti predmet vračanja v postopkih denacionalizacije in zato tudi ne predmet zavarovanja po ZLPP.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I in 45/I/94).