Jedro

Po določbi 42. člena kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva (Uradni list RS, št. 20/91) pripada delavcu solidarnostna pomoč v primeru daljše bolezni. Odsotnost zaradi daljše bolezni je tudi taka odsotnost, ki je posledica nezgode na delu.

Delavec v obdobju bolniškega staleža res prejema 100-odstotno nadomestilo plače, vendar ne prejema dejanske plače, kot če bi delal, saj ne prejema plače iz naslova učinkovitosti oz. stimulativnega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova solidarnostne pomoči znesek 95.576,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1994 do plačila, oboje v 8 dneh, pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 28.871,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1997 dalje do plačila, oboje v 8 dneh in pod izvršbo. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks za tožbo v znesku 1.822,00 SIT in za sodbo v znesku 1.822,00 SIT in jo je na podlagi 17. člena Zakona o taksah dolžna v 8 dneh po pravmočnosti plačati tožena stranka. Tožena stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi določbe 4. alinee 42. člena Kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva (Ur. l. RS št. 20/91, v nadaljevanju kolektivna pogodba dejavnosti).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba očita sodišču, da je napačno razlagalo določbe 42. člena kolektivne pogodbe, saj ta določa, da je delavec upravičen do solidarnostne pomoči le v primeru daljše bolezni, za kar pa pri tožnici ni šlo. Tožnica se je poškodovala ob nezgodi pri delu in je bila v bolniškem staležu zaradi poškodbe ter je ves čas prejemala 100 % nadomestilo plače in tako zaradi bolniškega staleža ni bila v ničemer oškodovana. Tožena stranka meni, da tožnica ni aktivno legitimirana za tožbeni zahtevek, ker po določilu 4. odst. 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) le sindikat predlaga delodajalcu dodelitev solidarnostne pomoči po vnaprej določenih merilih. Zato neposredni predlog tožnice za izplačilo solidarnostne pomoči ni vložen po upravičeni osebi in bi ga moralo sodišče zavreči. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo določa minimum pravic delavcev iz delovnega razmerja, zato kolektivne pogodbe za posamezne panoge ali v posameznih organizacijah lahko določajo več pravic. Po določbah 42. člena navedene kolektivne pogodbe dejavnosti, ki so glede na določbe SKPG poseben predpis (lex specialis), pripada delavcu solidarnostna pomoč v primeru daljše bolezni. Ta določba ne zahteva predhodno vlogo sindikata za dodelitev pomoči in tudi ne izključuje solidarnostno pomoč za primer odsotnosti zaradi poškodbe na delu. Po zaključku pritožbenega sodišča se v odsotnost zaradi daljše bolezni šteje tudi taka, ki je posledica nezgode na delu, kar je nesporno v primeru tožnice. Delavec v obdobju bolniškega staleža res prejema 100 odstotno nadomestilo plače, vendar pa ne prejema dejanske plače, kot če bi delal, saj ne prejema plačo iz naslova učinkovitosti oziroma stimulativnega dela plače in je zato le oškodovan pri plači. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 42. člena kolektivne pogodbe dejavnosti tožnici prisodilo solidarnostno pomoč.

V prid tej odločitvi govori tudi ugotovljeno slabo socialno stanje tožničine družine, zaradi katerega je sodišče prve stopnje tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.