Jedro

Tožnik je prejemal mesečno okoli 1.170,00 EUR. To pa je dohodek, ki ne dopušča taksne oprostitve. Ta je namreč namenjena le socialno najšibkejšim slojem prebivalstva.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 18. 6. 2015 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 29. 5. 2015 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

K točki I. izreka

1. S sklepom z dne 18. 6. 2015 je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 29. 5. 2015, s katerim je sodišče odločilo o njegovem ugovoru zoper plačilni nalog z dne 11. 12. 2014 in o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Pritožbo je zavrglo, ker ni bila podpisana.

2. V laični pritožbi tožnik pojasnjuje, da je vlogo oddal na vložišču sodišča, kjer jo je tudi podpisal. Šele po prejemu izpodbijanega sklepa pa je ugotovil, da mu je referentka žigosala in vrnila podpisano pritožbo. Prišlo je do zamenjave kopije in izvirnika. V dokaz prilaga kopijo izvirnika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbi priložena listina dokazuje, da je tožnik 12. 6. 2015 v glavni pisarni Okrožnega sodišča v Ljubljani oddal podpisano pritožbo zoper sklep z dne 29. 5. 2015. Na podpisani pritožbi je namreč žig sodišča, s katerim potrjuje sprejem vloge. V spisu pa je nepodpisana pritožba tožnika zoper sklep z dne 29. 5. 2015 z žigom sodišča, ki potrjuje, da je bila sprejeta dne 12. 6. 2015 neposredno na sodišču v dveh izvodih. Očitno je torej res prišlo do zamenjave podpisane in nepodpisane pritožbe na sodišču, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep o zavrženju (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in odločilo o pritožbi tožnika zoper sklep z dne 29. 5. 2015. K točki II. izreka:

5. S sklepom z dne 29. 5. 2015 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožnika zoper plačilni nalog z dne 11. 12. 2014 in plačilni nalog razveljavilo (točka I izreka), predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa delno ugodilo, in sicer ga je oprostilo plačila sodne takse v višini 2.872,00 EUR, preostanek sodne takse v znesku 800,00 EUR pa mora plačati v petih mesečnih obrokih po 160,00 EUR.

6. V pritožbi zoper ta sklep tožnik navaja, da ne držijo podatki sodišča o višini njegovih prejemkov. Če je sodišče naredilo poizvedbe, je verjetno opazilo, da je pretežni del leta 2014 bil v bolniškem staležu in je njegova plača še marca 2015 dosegla le 459,34 EUR. Prejemek 130,00 EUR je dodatek za prehrano, kar se verjetno ne šteje v dohodek. Če je sodišče preverjalo bančne izpiske v zvezi z najemnino, bi lahko ugotovilo, da so nakazila „najemnina + stroški“. Najemnina znaša 330,00 EUR, cca 100,00 EUR mesečno pa znesejo stroški, ki jih plačuje on. To je vse napisano v najemni pogodbi in prijavljeno na FURS. Da plačuje davke od najema pa ni upoštevano. Kolo z motorjem je prejel v dar, njegova vrednost je nekje med 200,00 in 300,00 EUR. Vozilo Audi letnik 2003 že od 2014 ni več v njegovi lasti, od marca 2015 je lastnik Fiat Seicento letnik 2002, katerega vrednost ne presega 800,00 EUR. Dohodek za vodenje družbe v višini 5.000,00 EUR iz leta 2013 ni dohodek poleg plače, saj je zakon prepovedal zaposlitev družbenikov v enodružbenih podjetjih, zato je dobival le ta dohodek, plače pa ne. Glede na navedena dejstva in odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14 meni, da bi ga morali oprostiti plačila taks v celoti.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je skladno z določili 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pri odločitvi o predlagani oprostitvi plačila sodne takse upoštevalo podatke, ki jih je o svojem premoženjskem stanju v izjavi podal tožnik, in podatke, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti. Izjava o premoženjskem stanju in podatki, ki jih je pridobilo sodišče, se nanašajo na obdobje, ko je bila dana prošnja za taksno oprostitev. Tako iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil tožnik na bolniški. Iz pridobljenih podatkov izhaja, da je prejemal cca 710,00 EUR neto plače in od 122,00 (avgust 2014) do 140,00 (julij 2014) EUR za povračilo stroškov prehrane. Tudi prevozni stroški, dnevnice, stroški za prehrano ipd. so prejemki in se vsi upoštevajo pri odločanju o taksni oprostitvi. Tako se izkaže, da je tožnik v relevantnem obdobju v zvezi z zaposlitvijo prejemal povprečno približno 840,00 EUR mesečno. Prejema pa tudi najemnino. Tudi če drži, da ta znaša 330,00 EUR, ostalo v znesku, ki ga tožnik prejema na račun najemnine, pa so stroški, je prejemal mesečno okoli 1.170,00 EUR. To pa je dohodek, ki ne dopušča taksne oprostitve. Ta je namreč namenjena le socialno najšibkejšim slojem prebivalstva, kar je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. In nesporno je, da ima tožnik določeno premoženje – kolo z motorjem in avto. Kakšna je vrednost tega premoženja glede na višino njegovih mesečnih prejemkov niti ni relevantno za odločitev. Ker že izkazani dohodki ne omogočajo taksne oprostitve, tudi ni relevantno, ali je tožnik prejemal dohodek za vodenje družbe poleg plače. 9. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni. Pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksatino naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, zato je treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).