Jedro

Če zavezanec za dohodnino umre med postopkom ugotavljanja dohodnine, torej mu odločba o dohodnini še ni bila vročena, zato tudi še ni postala pravnomočna, dediči ne morejo zahtevati vračila z akontacijami preveč plačane dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke z dne 4.11.1993, s katero je ta zavrnila zahtevek tožnice za vračilo dohodnine za zavezanca V.A., ki je 6.4.1993 umrl. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je dohodnina osebnostni davek, ki je vezan osebno na zavezanca, zato obveznosti iz naslova dohodnine v primeru zavezančeve smrti ni možno prenesti na njegove pravne naslednike. Iz navedenega izhaja, da tožnica ni upravičena do povračila preveč plačane dohodnine, saj je zavezanec za davek umrl 6.4.1993, odločba o odmeri dohodnine pa mu še ni bila vročena, kar pomeni, da mu odločba še ni bila izdana, zato je upravni organ pravilno in v skladu s 54. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navedeni postopek s sklepom ustavil. Tožnica odločbo izpodbija, ker meni, da ima kot edina dedinja po umrlem možu pravni interes zahtevati preveč plačano dohodnino, bi jo je mož kot davčni zavezanec plačal v letu 1992, saj je tudi v sklepu o dedovanju ugotovljeno, da je dedinja neizplačane razlike dohodnine za navedeno leto v znesku cca 100.000 SIT. Gre za odmero dohodnine za čas, ko je zavezanec še živel. Zato je davčni organ dolžan na zahtevo dedičev preveč plačano dohodnino vrniti, saj bi sicer bila država obogatena za nekaj, kar ji ne gre. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne iz razlogov, ki jih je tožena stranka navedla že v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za zahtevek tožnice za vračilo že plačane dohodnine za leto 1992, ki jo je v obliki akontacije plačal zavezanec, ki je med postopkom ugotavljanja dohodnine, dne 6.4.1993, umrl. Po določbi 103. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) ima zavezanec ali kdo drug, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, pravico zahtevati vračilo preveč plačanega zneska. Določba 5. člena istega zakona pa določa, da dohodnino plačuje fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena tega zakona, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Iz navedenih zakonskih določb sledi, tako kot je ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, da se v postopku ugotavljanja dohodnine ugotavljajo in obdavčujejo le dohodki posameznih fizičnih oseb - zavezancev, kar pomeni, da gre pri ugotavljanju dohodnine za upravno stvar, ki je vezana na stranko - zavezanca osebno. Iz dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izhaja, da je zavezanec umrl, preden mu je bila vročena odločba o dohodnini za leto 1992, zato je davčni organ navedeni postopek ugotavljanja dohodnine ustavil. Ker odločba o dohodnini za navedeno leto, zaradi zavezančeve smrti in na podlagi že navedenih določb zakona o dohodnini sploh ni bila izdana (postopek je bil ustavljen), je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila, da v tem primeru ni ne pravne in ne dejanske podlage za vračilo preveč plačane dohodnine v letu 1992 tožnici kot edini dedinji po zavezancu, ki je umrl med postopkom ugotavljanja dohodnine za leto 1992. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).