Jedro

Tožnica je v škodnem dogodku utrpela trimaleolarni zlom levega gležnja brez večje dizlokacije. Zdravili so jo konzervativno. Odškodnina za telesne bolečine v višini 800.000,00 SIT je primerna za takšen obseg. Za strah je odmerilo na 150.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici 214.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.000.000,00 SIT od 14.10.2003 do 27.10.2003 in od zneska 214.700,00 SIT od 28.10.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati pravdne stroške v višini 91.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z višino dosojene odškodnine za posamezno obliko škode, ker meni, da ta ne odraža pravične denarne odškodnine, saj tožnici ne predstavlja prave satisfakcije, kar je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnica je prepričljivo izpovedala o bolečinah in nevšečnostih, ki jih je trpela med zdravljenjem. Bolečine so bile grozne, noga ji je otekla in postala vijoličasta, en teden je lahko šla samo do WC-ja, sicer je ves čas ležala na hrbtu z dvignjeno nogo s podloženimi blazinami. Hude težave je imela z jemanjem protibolečinskih tablet, zato je trpela še dodatne nevšečnosti. Teh dejstev sodišče pri odločanju ni upoštevalo, sploh jih ni ovrednotilo, ampak jih je zavrnilo z navedbo, da niso skladna z izvedeniškim mnenjem. Res je izvedeniško mnenje nepristranski in objektivni dokaz, vendar ga ni mogoče ločeno in izolirano obravnavati od subjektivnih doživljanj, ki jih je čutila tožnica. Zato bi sodišče vsekakor moralo upoštevati tudi njeno izpoved in ji iz naslova telesnih bolečin prisoditi celoten zahtevani znesek, to je 1.000.000,00 SIT. Tudi odškodnina za strah je priznana v prenizkem znesku, saj je bil v celoti utemeljen njen zahtevek v višini 350.000,00 SIT. Tožnica se je močno prestrašila ko je padla, saj je medicinska sestra in ve, kaj vse si lahko poškoduješ, če tako padeš. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da obstaja bodoča prognoza za prezgodno obrabo sklepov in tožnica trpi duševne bolečine tudi iz tega naslova. Sodišče prve stopnje po njeni oceni ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, posledično pa je tudi materialno pravo zmotno uporabilo, ko ji je dosodilo prenizko odškodnino. Ne sprejema še odločitve o stroških postopka, saj je bil njen uspeh bistveno višji in sicer 77%, ne pa 22,6%. Zato bi moralo sodišče naložiti toženi stranki, da ji je dolžna povrniti 77% njenih stroškov. Predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe v izpodbijanem delu.

Tožena stranka pa se je pritožila zoper sodbo v delu, kjer je tožnici priznana odškodnina iz naslova tuje pomoči. Sodišče je ugotovilo, da je tožnici pomoč nudil njen mož ter da je ta presegala običajno pomoč med zakoncema, vendar za takšen zaključek, po mnenju pritožbe, sodišče ni imelo podlage. Škoda je zmanjšanje nekega premoženja oziroma preprečitev njegovega povečanja. Pri povrnitvi gmotne škode pomeni to vzpostavitev premoženjskega stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala, oziroma, če škodnega dogodka ni bilo. Predpogoj je torej, da je škoda nastala in treba je tudi ugotoviti njeno višino. Tožnica bi morala to višino dokazati, tega pa ni storila, zato ji sodišče ne bi smelo priznati te odškodnine. Sicer pa tudi ni aktivno legitimirana za uveljavljanje te škode. V tem primeru je šlo za medsebojno pomoč zakoncev in ne za neko tujo pomoč. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice: Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine upoštevalo tudi tožničino izpoved, vendar je glede obsega škode to izpoved kritično presodilo v povezavi s strokovnim mnenjem izvedenca. Upoštevaje oba dokaza je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja ta pritožbeni razlog. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da nimajo objektivne podlage vse njene trditve o obsegu škode, ki jo je trpela oz. jo trpi v zvezi s škodnim dogodkom. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Odškodnine za priznano nematerialno škodo so odmerjene v skladu z merili iz člena 179 Obligacijskega zakonika (OZ) in odražajo na eni strani tožničin individualni primer, na drugi strani pa so priznani zneski skladni z odškodninami, ki se v sodni praksi priznavajo za podobne primere.

Tožnica je v škodnem dogodku utrpela trimaleolarni zlom levega gležnja brez večje dizlokacije. Ker so bili zlomljeni deli v dobrem položaju, so tožnico zdravili konzervativno, torej ni bila potrebna nobena operacija. Takšen zlom se zaraste v kostno celino, ki je enakovredna zdravi kosti. V začetku je trpela zelo močne bolečine, vendar le en dan, srednje bolečine je trpela 60 dni ter lažje 90 in občasno se ji še sedaj, ob spremembah vremena in fizičnem naporu, pojavijo bolečine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi vse nevšečnosti, ki jih je trpela v zvezi z zdravljenjem, to je nošnjo mavca, uporabo bergel, jemanje protibolečinskih tablet, rentgensko slikanje, fizioterapijo. Odškodnina za to obliko škode v višini 800.000,00 SIT je primerna za takšen obseg škode. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za strah, ki jo je ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje odmerilo na 150.000,00 Sit. Tožnica primarnega strahu, glede na okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, ni utrpela. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se odškodnina za takšno škodo prizna samo, če je oškodovanec ob škodnem dogodku utrpel zelo intenziven strah ali če je zaradi dogodka bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njegovo duševno ravnovesje. Trditve, da se je tožnica še toliko bolj lahko ustrašila, ko je padla, ker je medicinska sestra in ve, kaj vse si lahko poškoduješ, niso resne, saj je prišlo do padca v trenutku in ob tem ni bilo časa za razmislek, kaj vse bi si lahko poškodovala. Za sekundarni strah pa ji je priznana ustrezna odškodnina glede na poškodbo, ki jo je utrpela, saj ni šlo za poškodbo zaradi katere bi morala biti izjemno in dolgo zaskrbljena. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je ustrezna tožničinemu primeru in podobnim primerom v sodni praksi, zato tudi v tem delu tožnica neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Tožnica je vložila tožbo 15.10.2003 in zahtevala odškodnino v višini 2.600.000,00 SIT. Ko ji je bilo 27.10.2003 plačano 1.650.000,00 SIT, je za ta znesek umaknila zahtevek in vztrajala pri plačilu zneska 950.000,00 SIT. Z izpodbijano sodbo ji je sodišče prve stopnje priznalo 214.700,00 SIT, kar pomeni 22,5% zahtevka, pri katerem je vztrajala po delnem plačilu odškodnine. Odločitev o uspehu v pravdi je zato pravilna, saj je izračunana iz tega razmerja. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Na podlagi 174. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, dolžan povrniti mu stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške razlaga sodna praksa široko. V tem okviru se priznava tudi odškodnina za tujo pomoč. V sodni praksi pa je uveljavljeno tudi stališče, da je oškodovancu priznana pravica do povračila škode tudi v primeru, ko mu je pomoč zagotavljal družinski član. Če je namreč oškodovancu, glede na njegovo stanje, potrebna tuja pomoč, družinski člani niso dolžni opravljati obveznosti, ki dejansko bremenijo tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnica glede na njeno stanje potrebovala tujo pomoč dva meseca v obliki postrežbe, spremstva, pri osebni higieni, gospodinjskih opravilih, predvsem pa spremstva na zdravniške preglede in fizioterapije. Opravila je 10 fizioterapij in bila 8-krat na zdravniških pregledih. Čeprav ji je to pomoč nudil njen mož, pa tega tudi on ni dolžan opravljati brezplačno v korist povzročitelja škode. Zato je tožnici sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo to premoženjsko škodo, ki jo je sicer odmerilo po prostem preudarku, za kar pa ima podlago v določbah ZPP (člen 216), saj bi se višina te škode težko oziroma z nesorazmernimi težavami ugotovila. Tožena stranka oporeka tožnici šele v pritožbi aktivno legitimacijo za uveljavljanje tega zahtevka. Vprašanje aktivne legitimacije ni samo pravno vprašanje, ampak tudi dejansko. Zato je ugovor, ki ga izpostavlja šele v pritožbi, prepozen. Ker je tožnici nudil pomoč mož, je povsem možno, da je prišlo zaradi te pomoči do zmanjšanja skupnega premoženja zakoncev, zato njena aktivna legitimacija za ta zahtevek ni apriori izključena. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov tudi neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).