Jedro

Sankcija za kršitev konkurenčne klavzule iz 2. odstavka 178.a člena ZPod, to je zahteva za izbris dejavnosti iz sodnega registra, se lahko uporabi le, če podjetje sklene pogodbo z delavcem. Pogodbe ne more nadomestiti sklep delavskega sveta (in to celo z retroaktivno veljavo).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se pri toženi stranki iz sodnega registra izbrisala dejavnost trgovine z neživilskimi izdelki na veliko in malo ter organizacija prevoza.

Zoper tako sodbo se je pritožila pooblaščenka tožeče stranke. V pritožbi navaja, da v kritičnem času takratna zakonodaja konkurenčne prepovedi še ni poznala, zaradi česar tudi notranji akti podjetja niso mogli vsebovati take prepovedi. Prav tako pa se tožeča stranka, ob sklenitvi delovnega razmerja s svojimi delavci, tudi ni mogla dogovoriti o konkurenčni prepovedi, ker takega dogovora zakonodaja takrat ni predvidevala.

Pritožba ni utemeljena.

Razloge za neutemeljenost pritožbe je izpostavila tožeča stranka sama. Kot pravilno poudarja v pritožbi, ni v času, ko je bila dejavnost tožene stranke vpisana v sodni register (dne 7.2.1990), veljal noben predpis, ki bi delavcem podjetja, po prenehanju delovnega razmerja oz. v času trajanja delovnega razmerja, prepovedal registrirati enako ali podobno dejavnost, kot jo ima podjetje, v katerem so bili oz. so zaposleni. Glede na to, da so bili ustanovitelji tožene stranke zaposleni pri tožeči stranki do 7.5.1990, bi za njih načeloma lahko veljala samo konkurenčna prepoved po ZDR, ki je začel veljati 24.4.1990; nikakor pa ne konkurenčna prepoved po 185.a čl. Zakona o podjetjih, ki je bila uvedena z novelo dne 18.8.1990. Vendar bi morala tožeča stranka za to, da bi sodišče lahko uporabilo 7. čl. ZDR o konkurenčni prepovedi, po uveljavitvi tega zakona, s svojimi delavci skleniti ustrezno pogodbo, ki bi vsebovala konkurenčno klavzulo. Takšnih pogodb, kakor celo izrecno navaja v svoji pritožbi, tožeča stranka s svojimi delavci takrat ni sklepala, medtem ko sodišče druge stopnje zavrača argument tožeče stranke, da bi tako pogodbo lahko nadomestil sklep delavskega sveta z dne 23.4.1990. Ob tem velja poudariti, da sodišče ne vidi nikakršne ovire, ki bi bila tožeči stranki preprečevala, da je po uveljavitvi ZDR, s svojimi delavci sklenila ustrezen dogovor, ki bi vseboval konkurenčno klavzulo. V primeru, če bi delavci - ustanovitelji podjetja s sporno dejavnostjo, odklonili sklenitev takega dogovora, bi se tožeča stranka, na podlagi sklepa delavskega sveta dne 23.4.1990, lahko sklicevala na hujšo kršitev delovne obveznosti po 89. čl. ZDR. V kolikor bi bila posledica take kršitve prenehanje delovnega razmerja omenjenim delavcem, bi tožeča stranka eventuelno lahko uveljavljala konkurenčno prepoved po 7. čl. ZDR - vendar ne tako, da bi zahtevala izbris dejavnosti, ampak tako, da bi od tožene stranke zahtevala primerno odškodnino. To pa pomeni, da bi moralo sodišče druge stopnje, tudi v primeru, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo določb ZDR, tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki gre na izbris dejavnosti tožene stranke, kot neutemeljen zavrniti. Izbris dejavnosti kot sankcijo za kršitev konkurenčne prepovedi je predvidela šele novela ZP, ki je začela veljati 18.8.1990. Ker je torej omenjena novela ZP začela veljati šele več kot tri mesece po tem, ko je delavcem že prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki in več kot šest mesecev odkar je bila sporna dejavnost tožeče stranke registrirana, je ni mogoče uporabiti na dejansko stanje, ki je nastalo pred tem časom. Če bi sodišče to storilo, bi pristalo na pravno nedopustno retroaktivno veljavnost pravnih predpisov.

Iz povedanega izhaja, da ne v času, ko je bila dejavnost tožeče stranke registrirana, niti v času, ko je njenim ustanoviteljem prenehalo delavno razmerje pri tožeči stranki, ni veljal noben predpis, ki bi kot sankcijo za kršitev konkurenčne prepovedi predvideval izbris dejavnosti; ravno tako pa tožeča stranka s svojimi delavci do 7.5.1990 pogodbeno ni uredila vprašanja konkurenčne prepovedi, kar bi, v primeru, če bi tak dogovor obstajal, tožeči stranki na podlagi ZDR, omogočalo uveljavitev odškodninskega zahtevka naproti toženi stranki. Zaradi tega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.