Jedro

Za učinkovit potek postopka je nujno, da ima sodišče zanesljiv dokaz o tem, da so bila strankam pisanja vročena. Izvrševanje potrebne skrbnosti ob podpisovanju vročilnice je ena od okoliščin pri presoji, ali je bilo pisanje izročeno, ni pa edina. V presojo, ali je stranka uspela izpodbiti domnevo vročitve, je treba vključiti vse okoliščine primera. Stranki ne sme biti naloženo tolikšno breme, da bi ji bila dejansko odvzeta razumna možnost dokazovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožba prvega toženca z dne 12. 1. 2015 šteje za umaknjeno.

2. Prvi toženec v pritožbi zoper sklep, s katerim je bil ugotovljen domnevni umik pritožbe, uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Trdi, da je pooblaščenka 27. 5. 2015 na sodišče prve stopnje poslala urgenco, v kateri je bilo navedeno, da ni prejela plačilnega naloga za plačilo sodne takse. Sodišče ji je 3. 6. 2016 odgovorilo, da ji je bil nalog vročen 22. 4. 2015. To ne drži. Pri pooblaščenki zaposlena administrativna delavka je vročilnico sicer podpisala, vendar pa ji poštni uslužbenec ni izročil sodnega pisanja. Dne 22. 4. 2015 pošte ni raznašal poštni uslužbenec, ki to dela običajno, ampak pripravnik, ki se je v delo šele uvajal. Pisarna je tega dne prejela pet pošiljk, od teh štiri poslane priporočeno in eno navadno. Poštni uslužbenec je administrativni delavki pooblaščenke izročil štiri vročilnice, ki jih je predhodno odtrgal s pisemskih ovojnic. Delavka jih je podpisala in preštela, da so ji bile puščene štiri ovojnice. Kasneje se je izkazalo, da je bila ena od pošiljk navadna. Delavka ne ve natanko, kaj je poštni uslužbenec storil s samimi pisemskimi ovojnicami. Obstaja možnost, da ji ni izročil vseh in da je ena ostala v torbi. Ni ji znano, zakaj poštni uslužbenec ovojnice ni prinesel po koncu izmene oziroma naslednji dan. Poštni uslužbenec, ki običajno raznaša pošto, je 4. 6. 2016 na njeno vprašanje, ali je ostala kakšna ovojnica, odgovoril, da kolikor on ve, ne, uslužbenca, ki je pošto raznašal kritičnega dne, pa ni več videla. Pooblaščenka je z zaposlenimi preiskala vse prostore odvetniške pisarne, a pisanja niso našli. Delno je krivdo sicer mogoče pripisati tudi pooblaščenkini delavki, vendar pa gre sicer za zaupanja vredno osebo in odlično uslužbenko, tak dogodek pa se ji je zgodil prvič v njeni dolgoletni karieri. Krivde odvetnika ni mogoče enačiti s krivdo zaposlenega tehničnega osebja v njegovi pisarni. Če je odvetnik pri organizaciji pisarne ravnal z zadostno skrbnostjo, napaka osebja ne more biti v škodo stranki. Pooblaščenki ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri organizaciji pisarne. Tovrstna napaka se ji je v sedmih letih dela zgodila prvič. Organizacija dela posameznih zaposlenih je striktno ločena. Zaposleni imajo jasna navodila v zvezi z opravljanjem nalog, vključno s sprejemanjem pošte. Vsi roki so evidentirani v dveh računalniško vodenih bazah podatkov in v ročno vodenih koledarjih odvetnice in odvetniške pripravnice. Sankcioniranje vsake napake v škodo stranke temelji na predpostavki, da pošta zagotavlja stoodstotno zanesljivost vročanja, kar pa ne drži. Logistika, ki jo zagotavlja pošta, je zastarela in ne zagotavlja niti sledenja lastnim pošiljkam in še manj dokazovanje, da vročitev ni bila opravljena. Prestrogo sankcioniranje popolnoma človeških napak bi pomenilo pregrob in nesorazmeren poseg v temeljne pravice strank v postopku.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zoper sklep navaja, da vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo naslovniku sodno pisanje vročeno in da niti predložitev odvetnikovih evidenc (pooblaščenka jih ni predložila) ne more omajati potrdila o vročitvi. Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeta pisanja ujemajo s podpisanimi vročilnicami in da bo o napaki nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi izgubilo svoj pomen. Standard zanesljivosti, ki ga pri osebni vročitvi zagotavlja vročilnica, je dovolj visok, da preprečuje morebitne napake, potrebna je le ustrezna skrbnost pri njenem podpisovanju. Trditve ostajajo na ravni pavšalnega in nedokazanega obtoževanja izvajalca poštnih storitev, da naj bi prek neusposobljenega vročevalca, čigar identitete ni mogoče ugotoviti, prvega toženca prikrajšal za vročitev pošiljke, katere prejem je potrdil s podpisom vročilnice.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvi toženec je za dokazovanje trditev, s katerimi je izpodbijal domnevo vročitve plačilnega naloga, predlagal zaslišanje pooblaščenke in delavke v njeni pisarni, ki je podpisala vročilnico. Zaradi izvedbe teh dokazov je pritožbeno sodišče opravilo obravnavo. Tožničin očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila storjena z izvedbo obravnave v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep in ki ga opira na prvi odstavek 366. člena ZPP, ni utemeljen.

6. Po navedeni določbi se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Zakon ne prepoveduje izvedbe obravnave, kar pomeni, da je sodišču dan prostor za razlago norme. Ker Ustava ne daje podlage za zaključek, da temeljna jamstva poštenega postopka ne veljajo v postopkih, v katerih se odloči s sklepom, je temeljno izhodišče za razlago, v kakšni meri je kljub temu, da ne gre za odločitev o zahtevku, tudi v teh postopkih treba zagotoviti navedena jamstva.

7. Izpodbijana odločitev predstavlja odločitev o formalni predpostavki za vsebinsko odločanje o pritožbi. Opustitev izvedbe dokazov, relevantnih za dokazovanje odločilnih dejstev, bi pomenila kršitev pritožnikove pravice do obravnavanja. Za zagotovitev te pravice in hkrati načela neposrednosti, ki ga ZPP varuje tudi v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi pravil, ki veljajo za postopek odločanja o pritožbi zoper sodbo, izvedlo predlagane dokaze na obravnavi. Z izvedbo obravnave torej ni bila storjena bistvena kršitev določb ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, marveč nasprotno: zagotovljeno je bilo spoštovanje procesnih jamstev, ki so temeljna predpostavka za izdajo pravilne in zakonite odločbe.

8. Senat pritožbenega sodišča je ob razpisu obravnave odločil, da se obravnava v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP opravi pred sodnico poročevalko, ki naj o pritožbi odloči kot sodnica posameznica. Spor je osredotočen na vprašanje, ali je prvi toženec uspel izpodbiti domnevo vročitve, izkazano s podpisom vročilnice, odgovor nanj pa je odvisen od presoje okoliščin obravnavanega primera. V zadevi torej ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, niti ne gre bodisi v pravnem bodisi v dejanskem pogledu za zapleteno zadevo.

9. Odločitev o domnevnem umiku pritožbe temelji na ugotovitvi, da je bil nalog za plačilo sodne takse za pritožbo prvemu tožencu vročen 22. 4. 2015, da se je rok za plačilo sodne takse iztekel 7. 5. 2015 in da je bilo plačilo sodne takse izvedeno 4. 6. 2015. Ni sporno, da je delavka v pisarni pritožnikove pooblaščenke podpisala vročilnico o prejemu naloga za plačilo sodne takse, sporno pa je, ali je prejela ovojnico z navedenim pisanjem, in posledično, ali je bila s tem vročitev veljavno opravljena.

10. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je za učinkovit potek postopka nujno, da ima sodišče zanesljiv dokaz o tem, da so bila strankam pisanja vročena. Institut, ki to zagotavlja, je vročilnica (149. člen ZPP). Vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo naslovniku vročeno sodno pisanje, navedeno na ovojnici, in kdaj se je to zgodilo. To domnevo lahko stranka izpodbije z ustreznimi trditvami in dokazi.(1)

11. Pritožnik trdi, da je delavka v pooblaščenkini pisarni podpisala vročilnico, poštni delavec pa ji ni izročil ovojnice s taksnim nalogom. Tožnica v odgovoru na pritožbo opozarja na potrebo po zadržanosti pri oceni, ali je prišlo do napake pri vročanju. Meni, da je standard zanesljivosti, ki jo izkazuje podpisana vročilnica, ob izvrševanju potrebne skrbnosti prejemnikov sodnih pisanj dovolj visok, da preprečuje morebitne napake s strani poštnih delavcev. Da je obstoj zanesljivega dokaza o vročitvi nujen za učinkovito izvedbo sodnega postopka, je sodna praksa že večkrat izrekla. Vrhovno sodišče je v presojo o tem, ali je bila izpodbita domneva vročitve, temelječa na podpisani vročilnici, vključilo tudi skrbnost prejemnika sodnega pisanja. Ne glede na to je treba upoštevati, da v obravnavanem postopku ni osrednje vprašanje, ali je bil prejemnik pisanja dovolj skrben,(2) ampak ali je vročevalec opravil svoje delo, kot je treba. Izvrševanje potrebne skrbnosti ob podpisovanju vročilnice je ena od okoliščin pri presoji, ali je bilo pisanje izročeno, ni pa edina. V presojo, ali je stranka uspela izpodbiti domnevo vročitve, je treba vključiti vse okoliščine primera. Stranki ne sme biti naloženo tolikšno breme, da bi ji bila dejansko odvzeta razumna možnost dokazovanja.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje izpovedbi pritožnikove pooblaščenke P. J. in delavke v njeni pisarni M. P., ki je podpisala vročilnico, kot prepričljivi in verodostojni. Obe sta sicer zainteresirani za izid zadeve. Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je P. podpisala vročilnice, ne da bi hkrati preverila, ali je prejela z njimi povezana pisanja oziroma ovojnice, tako ravnanje pa bi moglo biti podlaga za njuno odgovornost. Ne glede na to sta bili v izpovedovanju iskreni. Prosto sta izpovedali o tem, kako sta sploh ugotovili, da je bila vročilnica podpisana in kako sta postopali potem. Nista si prizadevali, da bi bili v izpovedbah v celoti skladni s pritožbenimi navedbami, odstopanja pa so podana glede podrobnosti, ki ne morejo imeti pomembnejše teže. Izpovedali sta tudi o okoliščinah, ki ne govorijo v prid pritožbenemu predlogu. Tako je na primer J. izpovedala, da kljub prizadevanjem nista uspeli zanesljivo ugotoviti, kaj se je zgodilo, in da obstaja tudi možnost, da se je založila v pisarni, P. pa ni poskušala omiliti svojega prispevka k nastalemu zapletu.

13. Sledeč izpovedbam J. in P. je bila napaka ugotovljena potem, ko sta nekaj časa po vložitvi pritožbe sami pri sodišču preverjali, ali je bil plačilni nalog za sodno takso že poslan. Ko jima je bilo v začetku junija sporočeno, da je v spisu podpisana vročilnica, sta poskrbeli za plačilo sodne takse in poskusili ugotoviti, kaj se je 22. 4. 2016, ko je bila po podatkih sodišča vročilnica podpisana, zgodilo. Sporna ovojnica s taksnim nalogom ni bila zabeležena niti v poštni knjigi, ki se vodi v pisarni, niti ni bila poslana na službeni elektronski naslov, kar je sicer običajen način beleženja pošte v pooblaščenkini pisarni. Poštni delavec, ki je opravljal vročanje tega dne, jima je rekel, da se zaradi prevelikega števila strank ničesar ne spomni, pri pošti pa so sporočili, da pošiljka ni ostala pri njih, niti ni bila vrnjena na sodišče. 14. Pritožbeno sodišče verjame, da je vročanje potekalo tako, da je poštni delavec izročil P. že odtrgane vročilnice z vseh pisanj, ki so bile kritičnega dne naslovljene na pisarno, po njihovi vrnitvi pa še sveženj ovojnic. Življenjsko prepričljiv je zaključek, da gre za v praksi razširjeno poenostavitev vročanja, za katero vsi udeleženi vedo, da ni pravilna, a jo iz praktičnih razlogov sprejemajo. Tudi tožnica resničnosti te pritožnikove navedbe ni oporekala. Pritožbeno sodišče tudi verjame pričama, da prejem taksnega naloga ni bil zabeležen, kot se beleži prispela pošta. Glede na to, da je bilo šele dober mesec dni po podpisu vročilnice ugotovljeno, da je prišlo do zapleta, je mogoče dogajanje rekonstruirati le z verjetnostjo. Izpovedba pritožnikove pooblaščenke, da ni mogoče izključiti, da se je kuverta založila v pisarni, zato sama po sebi ne utemeljuje zaključka o nedokazanosti trditve, da pisanje ni bilo vročeno, ampak govori kvečjemu v prid njeni verodostojnosti. Prav tako pritožniku ne more iti v škodo opustitev predlaganja dokaza z zaslišanjem osebe, ki je opravljala vročanje. Izkustveno prepričljiva je izpovedba prič, da se poštni delavec po več kot mesecu dni od vročitve ni ničesar spomnil. 15. Na podlagi ugotovitev, da je pritožnikova pooblaščenka samoiniciativno preverjala pri sodišču, ali je bil plačilni nalog že poslan, da pošta v pooblaščenkini pisarni ni bila zabeležena na običajen način in da je prejem pošiljk potekal tako, da je poštni delavec izročil delavki v pisarni že vnaprej odtrgane vročilnice, ovojnice pa šele po prejemu podpisanih vročilnic, pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožnik uspel dokazati, da je bolj verjetno, da ovojnica s taksnim nalogom ni bila izročena delavki v pisarni pritožnikove pooblaščenke, kot da se je založila v pisarni.

16. Glede na to, da taksni nalog pritožniku ni bil vročen 22. 4. 2015 in da je takso za pritožbo plačal 4. 6. 2015, tj. takoj ko je izvedel za dolžno višino sodne takse (pred izdajo izpodbijanega sklepa), ni podana predpostavka za zaključek o domnevnem umiku pritožbe.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi prvega toženca ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011 in tam navedene sodne odločbe.

Op. št. (2): Presoja skrbnosti stranke je osrednjega pomena pri presoji o opravičljivosti zamude v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Prim. sklep VSL I Cp 265/2016 z dne 6. 4. 2016, izdan v obravnavani zadevi.