Jedro

Pravna presoja, da so predhodno neme degenerativne spremembe pravno relevanten sovzrok, je materialnopravno zmotna.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki namesto 8.554,50 EUR (2.050.000 SIT) plačati 13.687,20 EUR (3.280.000 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje in ji v 15 dneh povrniti 1.212,79 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje." Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 335,98 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Tožnik, takrat 49 let star podpolkovnik nekdanje JLA, je 21. 11. 1988 na delu v vojašnici, med obhodom skladišč orožja, stopil na poškodovan, delno s snegom prekrit jašek, ki je pod njegovo težo popustil, in padel vanj. Pri tem je utrpel zlom petega vratnega vretenca. Zahteval je 6.300.000 SIT (26.289,40 EUR) odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah.

2. V prvem sojenju mu je bilo pravnomočno prisojenih vseh zahtevanih 800.000 SIT (3.338,34 EUR) odškodnine za strah, pravnomočno je bil zavrnjen zahtevek nad 4.650.000 SIT (19.404,11 EUR), v ostalem pa je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena. V zadnjem sojenju je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo 1.500.000 SIT (6.259,40 EUR) odškodnine za telesne bolečine in 2.600.000 SIT (10.849,61 EUR) duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nato pa toženo stranko zavezalo plačati mu polovico teh zneskov, ker je presodilo, da je prav tolikšen delež tožnikove škode posledica predhodnih degenerativnih sprememb vratne hrbtenice. Drugostopenjsko sodišče je takšno odločitev sprejelo kot pravilno.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo glede zneska 1.230.000 SIT (5.132,70 EUR) z zamudnimi obrestmi. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z neupoštevanjem trajanja postopka pri odmeri odškodnine in v zvezi s presojo o delni vzročnosti med predhodnimi degenerativnimi spremembami in škodo in s posledičnim pretiranim obsegom zmanjšanja odškodnine.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Odmere odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na njihovo intenziteto in trajanje (prvi odstavek 200. člena in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) tožnik v reviziji ne graja. Materialnopravno zmotno pa je njegovo stališče, da je upravičen do višje odškodnine zaradi dolgotrajnosti postopka. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da potek časa od vložitve tožbe do odločitve sodišča vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo; zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine(1).

7. Pač pa tožnik utemeljeno graja presojo pravno relevantne vzročnosti. Stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča je, da njegove predhodne degenerativne spremembe vratne hrbtenice predstavljajo pravno relevanten sovzrok tožnikove škode, ki je k njenemu nastanku prispeval s 50 odstotki. Ugotovljeno je bilo, da je res imel tožnik že pred škodnim dogodkom obsežne degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ne pa tudi, da bi mu te povzročale težave. Ravno nasprotno: prvostopenjsko sodišče je tožniku verjelo, da težav ni imel; zapisalo je, da je "velika verjetnost, da bi degenerativne spremembe postale manifestne". Njegova pravna presoja (ki jo je drugostopenjsko sodišče sprejelo), da so predhodno neme degenerativne spremembe pravno relevanten sovzrok, je materialnopravno zmotna. V teoriji odškodninskega prava je sicer sporno, ali osebnostne lastnosti in stanja oškodovanca (torej tudi degenerativne spremembe) sploh predstavljajo pravno relevanten vzrok, a ta dilema iz v nadaljevanju pojasnjenih razlogov za konkreten primer ni aktualna. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da predhodne degenerativne spremembe (oziroma osebnostne lastnosti in stanja) predstavljajo pravno relevanten sovzrok, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave (bolečine, zmanjšano življenjsko aktivnost) že pred škodnim dogodkom; v nasprotnem primeru - in tak je tudi obravnavani - deljene odgovornosti ni(2). Že zato (in ne glede na zgoraj omenjeno dilemo) je odločitev o znižanju odškodnine zaradi predhodnih degenerativnih sprememb tožnika materialnopravno zmotna, kar je narekovalo v tem delu spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje s prisojo tožniku še dodatnih 20 odstotkov oziroma 5.132,70 EUR (1.230.000 SIT) odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (prvi odstavek 380. člena ZPP). Revizija je bila vložena (in izpodbijana sodba preizkušena - 371. člen ZPP) le glede tega zneska, s pojasnilom, da je bil zaradi degenerativnih sprememb že v predhodnem sojenju pravnomočno zavrnjen zahtevek glede 30% odškodnine za obe obliki nepremoženjske škode in da je ponovno znižanje za vseh 50% v nasprotju z materialnim pravom.

8. Sprememba odločitve o glavni stvari je zahtevala spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pravnomočno je odločeno, da mora tožena stranka (katere stroški so znašali 1.662,03 EUR oz. 398.288 SIT) tožniku (čigar stroški so odmerjeni na 2.242,67 EUR oz. 537.433 SIT) povrniti 1.212,79 EUR oz. 290.632,72 SIT stroškov postopka, nastalih do zaključka glavne obravnave, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2006 dalje. Odločitev temelji na izhodišču, da je tožnik po višini uspel s 45,23% svojega zahtevka. To izhodišče je s spremembo sodbe drugačno: po višini tožnikov uspeh znaša (brez upoštevanja odškodnine za strah, ki ni predmet z revizijo izpodbijane odločitve) 74,55%. Ker uspeh v pravdi z dajatvenim denarnim zahtevkom predstavlja razmerje med zahtevanim in prisojenim zneskom (in ne aritmetične sredine med deležem uspeha po temelju in deležem uspeha po višini zahtevka), ta - po prej obrazloženem sicer ugotovljen po materialnopravno zmotni metodi - pa po odločbah nižjih sodišč znaša 72,615% in ker neznatna razlika ni relevantna za obračun stroškov (na uporabo taksne in odvetniške tarife ni imela nobenega vpliva), revizijsko sodišče v to stroškovno odločitev ni poseglo. Je pa tožnik glede na uspeh v pritožbenem (uspel je z zneskom 1.230.000 SIT od 1.800.000 SIT) in v revizijskem postopku (uspel je v celoti) upravičen do povrnitve uspehu sorazmernega dela stroškov teh dveh postopkov, ki jih predstavljajo stroški zastopanja in plačila sodnih taks in jih je revizijsko sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah kot je razvidno iz izreka sodbe.

Op. št. (1): Tako na primer sodbi II Ips 351/2003 in II Ips 597/2008. Op. št. (2): Primerjaj s sodbama II Ips 594/2008 (v njej je pojasnjeno, da je presoja o deljeni vzročnosti pravilna, ker je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik težave s kolenom že prej; sicer bi bilo drugače) in II Ips 597/2008 (v njej je prej navedeno stališče ponovljeno; ugotovljeno je bilo, da je imel tožnik predhodno težave s hrbtenico).