Jedro

S tem, ko je tožena stranka oprla svojo odločitev tudi na določbo tretjega (prej četrtega) odstavka 22. člena ZMZ, ki jo je Ustavno sodišče z navedeno odločbo razveljavilo, je nepravilno uporabila materialno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se odločba tožene stranke z dne 4. 11. 2011 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter sklicuje na določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 104. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava ter zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o subsidiarni zaščiti obrazložilo le pavšalno, takšne obrazložitve pa se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo pridobiti informacije o stanju v Pakistanu po uradni dolžnosti ali pa odpraviti izpodbijano odločbo tožene stranke in ji zadevo vrniti v ponovno odločanje. Iz članka, ki ga je priložil, izhaja, da je verska svoboda v Pakistanu omejena in da se povečuje netoleranca do verske izpovedi. Navedbe, da je bil udeležen pri verskem srečanju, na katerem je bil ubit njegov oče, njega pa so zaprli, kažejo na njegovo resno ogroženost. Mesec dni po verskem srečanju so ubili tudi njegovega nečaka in dva prijatelja. Ko je tožnik prišel iz zapora, mu je njegova mati svetovala, naj odide v tujino. Ker je bil že zaprt, v Pakistanu pa ni verske svobode, obstoji resna in individualna grožnja za tožnikovo življenje v njegovi matični državi. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da tožnika zasliši, da prevede priloženi članek in po potrebi dobi druge informacije o stanju v zvezi z versko svobodo v Pakistanu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito uradni osebi povedal, da je bil v letu 2007 v Pakistanu zaprt, po prihodu iz zapora pa se je udeležil verskega srečanja organizacije, ki ji pripada. Na tem srečanju je prišlo do streljanja in je bil pri tem ubit njegov oče. Po tem dogodku so bili ubiti še nečak in dva prijatelja. Mama mu je svetovala, naj odide iz Pakistana, da ne bodo še njega ubili. Iz Pakistana je odšel 5. 3. 2008 in preko Irana, Turčije in Grčije prišel v Italijo. V Italiji je opravljal priložnostna dela in 25. 9. 2009 vložil prošnjo za začasno bivanje v Italiji. V Slovenijo je prišel z namenom obiskati bolnega prijatelja. Dne 16. 8. 2011 so ga prijeli slovenski varnostni organi. Po 15 dneh bivanja v Centru za tujce je izrazil namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pred podajo prošnje je samovoljno zapustil Azilni dom, vendar je bil 2. 9. 2011 prijet v Italiji in vrnjen v Slovenijo, kjer je 7. 9. 2011 vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

7. Tožena stranka v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku ni ugotovila njegove splošne verodostojnosti na podlagi njegovih dejanj in ravnanj. Tožnik po njeni presoji ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite. Če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi bila njegova dejanja in ravnanja usmerjena v iskanje zaščite. Pri tem se tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na določbo 4. točke (pravilno odstavka) 22. člena ZMZ ter navaja, da pristojnemu organu ni treba pridobiti informacij v izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ, če ni bila ugotovljena splošna prosilčeva verodostojnost. 8. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-292/09-9, Up 1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 (Ur. l. RS, št. 98/2011), odločilo, da se tretji (prej četrti) odstavek 22. člena ZMZ razveljavi. V tej odločbi je Ustavno sodišče poudarilo, da mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti življenja in svobode prosilca za mednarodno zaščito ter da prosilec v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito poteka ob upoštevanju dveh temeljnih elementov: subjektivnega elementa, v okviru katerega je prosilec dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ter predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, ter objektivnega elementa, v okviru katerega pristojni organ izjave prosilca preverja z vidika objektivnih dejstev in informacij o izvorni državi. Z ustavnopravnega vidika dolžnost sodelovanja prosilca pri utemeljevanju prošnje sama po sebi ni sporna. Če naj bodo jamstva iz 18. člena Ustave Republike Slovenije dejansko zagotovljena, pa prosilcu ne sme biti naloženo pretežko breme dokazovanja ogroženosti. Po naravi stvari je prizadeta oseba tista, ki mora zatrjevati okoliščine, da je ogrožena. Pristojni organ mora v postopku presoditi, (1) ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za mednarodno zaščito, take, da se lahko čuti ogrožena in (2) ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb. V presojo o obstoju drugega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Iz ustavnosodne presoje izhaja tudi stališče, da pristojni organ kot enega od pogojev presoje lahko upošteva splošno verodostojnost prosilca. Pristojni organ mora v vsakem posamičnem postopku, v katerem odloča o prošnji za mednarodno zaščito, s pomočjo metod razlage ta nedoločeni pravni pojem napolniti z vsebino ter nato ugotoviti, ali v konkretni zadevi obstajajo okoliščine, ki ustrezajo navedenemu pojmu. V vsakem posameznem primeru se osredotoči na presojo predvidljivih posledic v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo, in sicer tako z vidika splošnega položaja v izvorni državi, kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilca.

9. Izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, je po naravi stvari mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.

10. S tem, ko je tožena stranka oprla svojo odločitev tudi na določbo tretjega (prej četrtega) odstavka 22. člena ZMZ, ki jo je Ustavno sodišče z navedeno odločbo razveljavilo, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožena stranka namreč zaradi splošne tožnikove neverodostojnosti ni pridobila informacij o stanju v Pakistanu, kljub temu, da je tožnik zatrjeval svojo subjektivno ogroženost. Na to, da bi z vrnitvijo v Pakistan bilo ogroženo njegovo življenje, pa opozarja tožnik v svoji tožbi in pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Zato glede na stališča Ustavnega sodišča v navedeni odločbi z dne 20. 10. 2011 tožnikove prošnje, v kateri navaja dejanja, ki bi lahko zaradi njegove pripadnosti določeni verski organizaciji kazala na preganjanje, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, ne da bi tožena stranka v rednem postopku tožnika zaslišala in pridobila informacije o stanju v Pakistanu. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je tožbo zavrnilo, nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ocena, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, v obravnavanem primeru nepravilna. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku odpraviti navedene pomanjkljivosti in pri tem upoštevati stališče Ustavnega sodišča v navedeni odločbi z dne 20. 10. 2011. 11. Glede na v tej sodbi sprejeto odločitev in navedena stališča se Vrhovno sodišče ni posebej opredeljevalo do drugih pritožbenih ugovorov.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1.