Jedro

Dokončna odločba o odmeri davka se ne more odpraviti po nadzorstveni pravici zaradi očitne kršitve materialnega zakona, če ta kršitev ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v dokončni odločbi, temveč le iz naknadno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 19.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici odpravila odločbo uprave za družbene prihodke občin z dne 18.7.1991 s katero so bile tožnici odmerjene družbene obveznosti od opravljanja gospodarske dejavnosti za leto 1990 v višini 259.350,20 SIT, od tega 29.182,40 SIT davka. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ priznal tožnici znižanje davčne osnove in olajšavo le na podlagi njenega uveljavljanja v napovedi, ne da bi preveril ali tožnica vodi predpisane poslovne knjige na način in po načelih, določenih s predpisi o načinu vodenja poslovnih knjig oziroma evidenc, kar je zakonski pogoj za znižanje davčne osnove. S tem je bil očitno prekršen materialni zakon in sicer določba 88. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in Uradni list RS, št. 48/90 - ZDO), zato je odprava odločbe po nadzorstveni pravici utemeljena v smislu 102. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 - prečiščeno besedilo - ZDOH).

Zoper to odločbo je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da se kot razlog za ovrženje poslovnih knjig navajata dve napaki in sicer, da ni popisala zalog kurilnega olja na dan 31.12.1990 in da ni vodila ažurno poslovne knjige glede izdatkov za kilometrino. Meni, da gre za manjši napaki, ki ne dajeta osnove za ovrženje poslovnih knjig. Zaloge kurilnega olja po pomoti ni popisala na dan 31.12.1990, sicer pa tudi v začetku leta 1990 in v začetku leta 1991 ni izkazala zaloge kurilnega olja tako, da ni prikrajšala družbe pri odmeri družbenih obveznosti. Kilometrine si ne izplačuje, temveč jo prikaže le obračunsko kot strošek, zato ji kilometrine sploh ne bi bilo potrebno izkazati v knjigi prihodkov in odhodkov. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da so bile z dokončno odločbo z dne 18.7.1991 tožnici odmerjene družbene obveznosti od opravljanja gostinske dejavnosti za leto 1990 v skrajšanem postopku, brez pregleda poslovnih knjig. Znižanje davčne osnove in olajšava za deficitarno dejavnost in za zaposlene delavce je bilo tožnici priznano zgolj na podlagi njenega uveljavljanja v davčni napovedi. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da se po določbi 88. člena citiranega zakona o davkih občanov pravica do znižanja davčne osnove prizna zavezancu le pod pogojem, da so poslovne knjige vodene na način in po načelih določenih s predpisom o načinu vodenja poslovnih knjig. Sodišče tudi soglaša z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, da tožnica poslovnih knjig ni vodila na predpisani način.

Sodišče pa ne sprejema sklepa tožene stranke, da v konkretni upravni zadevi obstaja zakonska podlaga po 102. členu zakona o dohodnini za odpravo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici. Po tej določbi lahko v določenem roku tožena stranka odpravi po nadzorstveni pravici dokončno odločbo o odmeri davka, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Ni torej dovolj, da se ugotovi le kršitev materialnega zakona, ampak mora biti taka kršitev očitna. Očitna kršitev materialnega zakona se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločbo. To pomeni, da pri odločanju po nadzorstveni pravici toženi organ sam ne ugotavlja dejanskega stanja, ne glede na to, ali je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo dokončne odločbe popolno in pravilno ugotovljeno ali ne. V obravnavani zadevi je tožena stranka, na podlagi naknadno opravljenega pregleda poslovnih knjig tožnice po organu prve stopnje dne 11.11.1991, zaključila, da tožničine poslovne knjige niso bile vodene v skladu s pravilnikom o vodenju poslovnih knjig, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za znižanje davčne osnove. Tožena stranka je tako sama preverjala, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Po mnenju sodišča pa očitne kršitve materialnega zakona ni mogoče izvajati na posreden način s preverjanjem dejanskega stanja, ugotovljenega v dokončni odločbi, čeprav ima nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje za posledico kršitev materialnega zakona. Očitne kršitve materialnega zakona na podlagi dejanskega stanja v dokončni odločbi pa tožena stranka ne ugotavlja.

Iz navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).