Jedro

Glede na to, da je bil sklenjena Konvencija med Vlado Republike Slovenije in zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodke in premoženje, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4297-22010/2019-2 (10-110-01) z dne 21. 6. 2019 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 223,992 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni oziroma finančni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahtevek tožnika z dne 14. 6. 2019 za določitev statusa nerezidenta Republike Slovenije v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za obdobje od 29. 5. 2018 naprej zavrne. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da tožnik trpi stroške tega postopka in da davčnemu organu posebni stroški tega postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožnik 14. 6. 2019 davčnemu organu predložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa. Vlogi je priložil potrdilo o stalnem bivališču v Švici, pogodbo o zaposlitvi, potrdilo o zdravstvenem zavarovanju, sklenjene v tujini in najemno pogodbo. Pri svoji odločitvi se davčni organ sklicuje na določbe 6. člena ZDoh-2 in sicer pogoj, po katerem je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji (5. točka 6. člena ZDoh-2). Davčni organ ugotavlja, da je na podlagi uradnih podatkov v davčnem registru ugotovljeno, da v Sloveniji živi tožnikov mladoletni otrok A.A. s stalnim bivališčem ..., .... Tako ostajajo tožnikove pomembne osebne vezi v Sloveniji. Samo dejstvo, da posameznik vzpostavi pomembne rezidenčne vezi tudi v tujini, še ne pomeni, da takšen posameznik preneha biti rezident Slovenije. Navedena osebna vez po stališču davčnega organa prevlada nad ekonomskimi interesi, ki jih ima tožnik v tujini. Glede na navedeno zaključuje, da tožnikovo središče osebnih življenjskih interesov ostaja v Sloveniji, v Švici pa so tožnikove vezi predvsem ekonomske narave. Zato se tožnik na podlagi 5. točke 6. člena ZDoh-2 za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo, saj meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se je v praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po določbah ZDoh-2 presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi t.i. prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Pri določanju rezidentskega statusa posameznika se po komentarju Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN upošteva predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik v Sloveniji ohranja pomembne rezidenčne vezi, saj tako vez predstavlja njegova mladoletna hči A.A.. V povezavi s tujino je tožnik v vlogi izkazal samo tiste okoliščine, ki so povezane z njegovo zaposlitvijo, torej okoliščine, ki predstavljajo predvsem ekonomske interese. Da imajo pri presoji vprašanja središča življenjskih interesov posameznika osebni interesi prednost pred ekonomskimi, izhaja tudi iz upravnosodne prakse, na katero se sklicuje.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Navaja, da so razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, v nasprotju z Konvencijo med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju Konvencija), ki jo je ratificirala Vlada Republike Slovenije. Sklicuje se na določbe 4. člena Konvencije. Tožnik ima v Švici stalen dom, središče življenjskih interesov in osebne vezi, saj je njegova izvenzakonska skupnost v Sloveniji razpadla že pred časom. V Švici plačuje davke od svojega premoženja in je aktivno vključen v športne dejavnosti. Glede na to, da se ob upoštevanju 4. člena Konvencije tožnik ne šteje za rezidenta obeh držav, ampak izključno za rezidenta Švice, saj ima tam stalen dom in s Slovenijo nima ne tesnejših osebnih in ne ekonomskih stikov, to pomeni, da v Sloveniji nima središča življenjskih interesov. V Sloveniji nima prijavljenega stalnega prebivališča in v davčnem letu v Sloveniji ni prisoten več kot 183 dni, kar je nadaljnji izključujoči pogoj. Zaposlen je pri delodajalcu, ki ima registrirano dejavnost v Švici in tam plačuje davčne obveznosti. Tako noben od kriterijev iz 6. člena ZDoh-2 ni izpolnjen in se zato tožnik šteje za nerezidenta Slovenije. Svoje tesnejše osebne in ekonomske stike oz. življenjske interese je prenesel v državo, kjer dela, v Sloveniji ni obdržal prebivališča, v Sloveniji nima družine in ne lastnine in pred odhodom v tujino tudi ni delal v Sloveniji. Otrok pa je glede na njegovo starost premajhen za preselitev, saj živi z materjo v Sloveniji, kjer tožnik izpolnjuje preživninske obveznosti.

5. Tožnik ima stalno prebivališče v Švici od 28. 5. 2018, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za določitev rezidentstva po Konvenciji, ki je dvostranska meddržavna pogodba. Šele v dvomu glede obstoja tega odločilnega dejstva, to je stalnega prebivališča, se upošteva nadaljnji kriterij in se ugotavlja v kateri državi ima središče življenjskih interesov. Glede na to, da ima tožnik svoje običajno bivališče v Švici, je izpodbijana odločitev, ki temelji na 5. točki 6. člena ZDoh-2, nepravilna. Sicer pa tožnik prilaga še dokazila o tem, da svoje vitalne interese (ne samo ekonomske, tudi osebne) uresničuje v Švici (potrdilo športnega kluba). Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku določi status nerezidenta Slovenije v skladu z ZDoh-2 za obdobje od 29. 5. 2018 naprej, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbi. Glede na to, da toženka njegovih trditev ni prerekala, meni, da z njimi soglaša. Ponovno navaja, da se je tožnik odločil za delo in življenje v tujini, saj ga družinske in družbene vezi v Sloveniji ne povezujejo tako močno, da bi središče svojih interesov ohranil v Sloveniji.

8. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje. Glede izjav, priloženih tožbi (izjava bivše zunajzakonske partnerice in izjava trenerja 2. ekipe B.), ki v upravnem postopku nista bili priloženi, predlaga, da ju sodišče pri odločanju ne upošteva.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi glede predloženih izjav (izjava bivše zunajzakonske partnerice in izjava trenerja 2. ekipe B.) navaja, da ga ob sprožitvi navedenega postopka nihče ni povprašal o osebnih vezeh, niti mu nihče ni naložil, naj predloži vse ustrezne listine. Če bi imel središče svojih življenjskih interesov v Republiki Sloveniji, se ne bi odselil iz Slovenije. Ker nima več stalnega doma v Republiki Sloveniji, se po 4. členu Konvencije šteje za nerezidenta Republike Slovenije. Prilaga obvestilo Davčne uprave Bern v Švici, iz katerega izhaja, da je zavezanec za plačilo davščin v državi rezidentki, kjer ima stalno bivališče. 10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavni zadevi je med strankama sporno, ali je finančni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito odločil, ko je zavrnil tožnikov zahtevek za določitev statusa nerezidenta Republike Slovenije za obdobje od 29. 5. 2018 dalje.

12. V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident Slovenije. Na podlagi 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od šestih pogojev, ki so določeni v tem členu. V konkretnem primeru je davčni organ zavrnil tožnikov zahtevek za določitev statusa nerezidenta Slovenije za obdobje od 29. 5. 2018 dalje, saj je v postopku zaključil, da tožnik izpolnjuje pogoj za določitev statusa rezidenta Slovenije, ne pa za določitev statusa nerezidenta, za kar je podal vlogo.

13. Izpodbijana odločitev se opira na pravno podlago iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Slednji določa, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da ima tožnik središče svojih osebnih interesov še vedno v Sloveniji, čeprav od 28. 5. 2018 v Sloveniji nima stalnega bivališča, ampak ga ima v Švici. Zaključil je, da je tožnikovo središče osebnih interesov še vedno v Sloveniji, saj v Sloveniji ostaja tožnikov mladoletni otrok, hči A.A. s stalnim bivališčem ..., .... Zato je ocenil, da so tožnikove rezidenčne vezi močnejše v Sloveniji kot pa v Švici, s katero ima zgolj ekonomske vezi.

14. Po presoji sodišča dejansko stanje v navedeni zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, prav tako ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila postopka.

15. Prvostopenjski organ se pri navedeni odločitvi sklicuje na pravno podlago iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 (iz katere izhaja, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji). Ocenil je, da so tožnikove rezidenčne vezi, ki jih predstavljajo osebne vezi (mladoletna hči, do katere ima tožnik obveznost preživljanja), močnejše v Sloveniji. Pred tem tožniku ni bilo omogočeno, da se v postopku pred izdajo izpodbijane odločitve izjavi o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev. S tem je bila v tem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

16. Tožnik se sklicuje, da je rezident Švice in da ima v Švici prijavljeno stalno bivališče. Izpodbijana odločitev se sklicuje zgolj na 6. člen ZDoh-2 in v obravnavanem primeru utemeljuje obstoj pogoja iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Vendar bi moral davčni organ pri odločitvi v navedeni zadevi upoštevati tudi drugi odstavek 7. člena ZDoh-2. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2R), ki se uporablja od 1. 1. 2017 dalje, se je namreč v 7. členu ZDoh-2 za prvim odstavkom dodal nov drugi odstavek, ki se glasi: „Ne glede na 6. člen tega zakona se zavezanec šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice.“

17. Glede na to, da je bil sklenjena Konvencija med Vlado Republike Slovenije in zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodke in premoženje, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval. Drugostopenjski organ se v pripravljalni vlogi sklicuje na ustaljeno sodno prakso, po kateri se ugotavlja rezidentski status za davčne namene izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje, zaradi česar ni podlage za uporabo Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja. Vendar pa se navedena sodna praksa nanaša na čas pred spremembo zakona. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2R), ki se uporablja od 1. 1. 2017 dalje, se je namreč v 7. členu ZDoh-2 za prvim odstavkom dodal nov drugi odstavek, ki ga davčni organ pri svoji odločitvi ni upošteval. 18. Ker materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno, prav tako ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršena pa so bila tudi pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4., 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi ponovno odloči. V ponovnem postopku naj organ prve stopnje očitane kršitve odpravi.

19. Ker je bilo treba tožbi ugoditi iz pojasnjenih razlogov, se sodišče do ostalih tožnikovih ugovorov ni opredeljevalo.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo v višini priglašenega zneska 223,992 EUR (300 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), ki ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).