Jedro

Toženka je pri uporabi določb OZ, na katere je oprla svojo odločitev in na njihovi podlagi presojala utemeljenost zahtevka za povrnitev preveč plačane omrežnine od 1. 1. 2013, spregledala, da v letu 1983 ali 1980, ko naj bi sporno pogodbeno razmerje (ki mu manjka obličnost) nastalo, določbe OZ še niso veljale, pač pa je v času, ko naj bi bila sporna pogodba, katere nastanek tožnica zanika, veljal ZOR. OZ je začel veljati 1. 1. 2002, glede na 1060. člen OZ, pa se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Toženka je v obravnavani zadevi uporabila za ugotavljanje obstoja obligacijskega razmerja pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med strankami v letu 1980 ali 1983 (kdaj natančno iz izpodbijane odločbe ne izhaja), napačno pravno podlago. Od odgovora na vprašanje, ali je bila sklenjena pogodba med strankama, pa je odvisna odločitev o zahtevku tožnice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije za energijo št. 451-15/2018-19/622 z dne 23. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15. dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za povrnitev preveč plačanega zneska omrežnine in cene za ostale storitve operaterja v skupni višini 134.060,42 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013. V obrazložitvi je navedla, da je tožnica zahtevek vložila, ker naj bi jo sistemski operater leta 1980 brez volje napačno uvrstil v odjemno skupino "ostali odjem" oziroma "odjem na nizki napetosti" namesto na "odjem na srednji napetosti", saj je bilo soglasje za priključitev izdano za priključitev objekta na srednje napetostno omrežje. Tožnica je šele leta 2018 na podlagi opozorila zunanjega izvajalca ugotovila, da je bila ves čas od priključitve uvrščena v napačno odjemno skupino. Zaradi napačne uvrstitve v odjemno skupino je utrpela škodo, ki na podlagi izdanih računov za zadnjih pet let znaša 134.060,42 EUR. Na podlagi dveh listinskih dokazov, soglasja za priključitev in obrazca "prijava" iz leta 1983, toženka sklepa, da je bila pogodba, ki jo je zahteval takratni Pravilnik o splošnih pogojih za dobavo električne energije iz elektroenergetskega omrežja Slovenije, sklenjena, ob upoštevanju splošnih pravil civilnega prava, 58. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pogodbeno razmerje se je izvajalo, saj sta se odjem in obračun električne energije opravljala skladno s tem dogovorom skoraj 35 let. Tožnica je bila s tem, da je uvrščena v odjemno skupino "ostali odjem 0,4 kV" oziroma "ostali odjem na NN" tudi mesečno obveščena z računi in letnimi obvestili.

2. Tožnica v tožbi navaja, da gre v zadevi po vsebini za vprašanje pravilne umestitve tožnice kot uporabnika v odjemno skupino in posledično za vprašanje pravilnega in zakonitega obračunavanja omrežnine in drugih prispevkov. Bila je opozorjena, da se vrsta odjemne skupine, na katero je dejansko priključena, ne ujema z obračunano na izstavljenih računih za elektriko. Ne soglaša z razlogovanjem, da iz listinskih dokazov, soglasja in prijave, izhaja, da je bila pogodba za obračun električne energije po tarifi za nizko napetost sklenjena. Navedba na elektroenergetskem soglasju "ostali odjem" ne pomeni "ostali odjem na NN" kot zatrjuje toženka, glede na naročeno moč v višini 638 kV, ki je tipična moč za SN ter nazivno napetost 10 kV, kar pomeni priključitev na visoko napetost (SN). Zato je možen le en logičen zaključek, da je z "ostalim odjemom" mišljen "ostali odjem na 1 do 35 kV". Soglasje ne vsebuje niti enega podatka, ki bi omogočal interpretacijo, da je bila oziroma bi morala biti vključena v odjemno skupino "ostali odjem na 0,4 kV" kot odjemno skupino tarife za NN. Enako to ne izhaja iz prijavnega obrazca, ki je bil izdan z namenom spremembe naslova in ne za obračun električne energije. Razlogovanja toženke, da je pogodba iz 28. člena Tarifnega sistema, torej soglasje za obračunavanje po tarifi za nizko napetost, obstajala, ne podpirajo ne sistematična, ne logična in ne namenska razlaga. Napačno je tudi stališče, da večletno izvajanje pogodbenega razmerja nadomešča pisno pogodbo. S tem je toženka sama s seboj v nasprotju. Toženka je napačno uporabila teorijo realizacije, ki je določena v 58. členu OZ. Podlaga za zahtevek je odškodninska odgovornost A. oziroma B. oziroma njuna neupravičena obogatitev. Predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi v sporu polne jurisdikcije ugodi zahtevi tožnice oziroma podredno vrne zadevo toženki v nov postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih iz izpodbijane odločbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom v tem postopku A. d.o.o. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe ter soglaša z razlogi toženke, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je toženka na podlagi zahteve tožnice odločila o sporu tožnice s stranko z interesom v tem postopku družbo A., s katero ta ni uspelo uspešno rešiti spora o zahtevku preveč plačane omrežnine od 1. 1. 2013, z zamudnimi obrestmi. Iz dejanskega stanja, ki sta ga stranki v postopku navajali, izhaja, da je bila tožnica v letu 1980 priključena na nazivno napetost na odjemnem mestu 10 kV, kar je pomenilo takrat priključitev na visoko napetost (danes srednja napetost), ter uvrščena v odjemno skupino "ostali odjem" oziroma "odjem na nizki napetosti". Navedeni dejstvi med strankama nista sporni.

7. Ni tudi sporno, da je Tarifni sistem za prodajo električne energije (Uradni list št. 2/78) omogočal izbiro drugačne odjemne skupine kakršna je bila priključitev, vendar le pod pogojem, da je uporabnik z dobaviteljem sklenil pogodbo, da se mu dobavljena električna energija obračunava po tarifi za nizko napetost (2. točka 28. člena Tarifnega sistema). Člen 31 Pravilnika o splošnih pogojih za dobavo električne energije iz energetskega omrežja Slovenije (Uradni list SRS 16/77, 32/80, 24/82, 21/83 in 27/85 – Pravilnik) pa je določal, da pogodbeno razmerje nastane s sklenitvijo pisne pogodbe. Nobena od strank pisne pogodbe, ki bi izkazovala izbiro tožnice za sporno omrežno skupino, ni predložila, stranka z interesom v tem postopku pa je zatrjevala, da je tožnica izbrala odjem na nizki napetosti, kot določa 28. člen Tarifnega sistema, iz razloga, ker je bila v tistem trenutku taka izbira zanjo finančno ugodnejša. Toženka je na podlagi dveh predloženih listinskih dokazil, elektroenergetskega soglasja št. 467/80-TEH.MR./HR z dne 21. 5. 1980 za priključitev na 10 kV omrežje ... in obrazca "prijava" iz leta 1983, s katerim je tožnica sporočila spremembo naslova, ki vsebuje tudi številne tehnične podatke vezane na merilno mesto tožnice, opravila presojo obstoja sklenjene pogodbe med strankama o izbiri obračunavanja električne energije za nizko napetost, na podlagi splošnih pravil civilnega prava – določbe 58. člena OZ.

8. Vendar pa je toženka pri uporabi določb OZ, na katere je oprla svojo odločitev in na njihovi podlagi presojala utemeljenost zahtevka za povrnitev preveč plačane omrežnine od 1. 1. 2013, spregledala, da v letu 1983 ali 1980, ko naj bi sporno pogodbeno razmerje (ki mu manjka obličnost) nastalo, določbe OZ še niso veljale, pač pa je v času, ko naj bi bila sporna pogodba, katere nastanek tožnica zanika, veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). OZ je začel veljati 1. 1. 2002, glede na 1060. člen OZ, pa se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Toženka je v obravnavani zadevi uporabila za ugotavljanje obstoja obligacijskega razmerja pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med strankami v letu 1980 ali 1983 (kdaj natančno iz izpodbijane odločbe ne izhaja), napačno pravno podlago. Od odgovora na vprašanje, ali je bila sklenjena pogodba med strankama, pa je odvisna odločitev o zahtevku tožnice.

9. Zaradi pravilnega vodenja ponovnega postopka sodišče opozarja na nekatere določbe ZOR, v zvezi s katerimi bo morala toženka dopolniti ugotovljeno dejansko stanje in svoje razloge. Kot je toženka navedla, je Pravilnik določal, da mora biti v primeru obračuna električne energije po tarifi za nizko napetost uporabniku, priključenemu na visoko napetost, sklenjena pisna pogodba. Preden pa bo toženka uporabila določbe o konvalidaciji (73. člen ZOR), mora na podlagi prvega odstavka 70. člen ZOR presoditi, ali v primeru pogodbe po Tarifnem sistemu ne gre za pogodbo, za katero nespoštovanje obličnosti pomeni, da nima pravnega učinka glede na namen predpisa. Poleg zgoraj navedenega sodišče opozarja še na 27. člen ZOR, ki določa, da je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Gre za vsebinsko primerljivo določbo 15. členu OZ. Vendar pa iz obrazložitve toženke ne izhaja, katere so bistvene sestavine pogodbe, katere konvalidacijo ugotavlja. V ponovnem postopku bo morala navesti obveznosti in dolžnosti ene in druge stranke, ki jih šteje za bistvene za sporno pogodbeno razmerje ter šele nato bo lahko presodila, ali so bile obveznosti iz nje izpolnjene.

10. V ponovnem postopku reševanja zadeve pa se bo morala, kolikor bo znova presodila, da je bilo pogodbeno razmerje sklenjeno, opredeliti tudi do ugovora "nesporazuma – disenza", ki je bil v ZOR uvrščen k napakam volje, na katerega podlagi tožnica, kolikor se bo štelo, da je pogodba med strankama nastala, le to izpodbija.

11. Podrejeno pa sodišče dodaja, da bi morala toženka v izpodbijani odločbi uvodoma pojasniti, zakaj šteje, da je za obravnavano vrsto spora (odškodnina oz. neupravičena obogatitev) pristojna glede na določbi 413. in 419. člena Energetskega zakona.

12. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

13. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

14. Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (22. člen ZUS-1). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Stranka z interesom je predlagala zavrnitev tožbe, zato je bil njen interes na strani toženke, torej do stroškov postopka ni upravičena.