Jedro

Tožnica ima prav, ko trdi, da dejstvo, da (odstopljene) terjatve ni prijavila v stečajnem postopku družbe E., d. o. o., ne vpliva na obstoj terjatve tožnice do prvega toženca oziroma ne more povzročiti njenega (naknadnega) prenehanja. V novejši sodni praksi VS RS je sprejeto stališče, da je (pravočasna) prijava terjatve le pogoj, da se v stečajnem postopku v razumnem času dokončno določi, katere terjatve bodo poplačane iz stečajne mase in v kolikšnem deležu. Terjatve, ki niso prijavljene ali so prijavljene prepozno, ne prenehajo, le iz stečajne mase jih ne bo mogoče poplačati. Na terjatev, ki jo ima tožnica do prvega toženca na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, že po pravnomočnosti izvršilnega naslova nastala neizterljivost namreč ne more (več) vplivati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v točki I glede zahtevka: „V razmerju med tožečo stranko A., d. o. o. in drugo toženo stranko B. B., je Listina o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 1. 4. 2012, sklenjena v notarskem zapisu SV 277/2012 notarja C. C., brez pravnega učinka proti tožeči stranki do višine terjatve tožeče stranke do prve tožene stranke D. D. na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 189114/2012 z dne 16. 1. 2013 v višini 5.396,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2014 dalje do plačila.

Druga tožena stranka B. B. je dolžna na njenem lastniškem deležu (do 1/2) na nepremičninah ID znak 07/4-0, 07/5-0 in 07/8-0 in premičninah na naslovu V., ki jih je prejela na podlagi Listine o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 1. 4. 2012, sklenjene v notarskem zapisu SV 277/2012 notarja C. C., dovoliti izvršbo zaradi izterjave terjatve tožeče stranke do prve tožene stranke D. D. iz prvega odstavka tega izreka.“ - v II., III. in IV. točki izreka v celoti.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica in prvi toženec sta 21. 3. 2012 sklenila pogodbo o odkupu terjatve, s katero je prvi toženec tožnici odstopil terjatev do dolžnika E., d. o. o., v skupni višini 22.267,00 EUR. Ker družba E., d. o. o, dolga ni poravnala, je tožnica zoper prvega toženca, ki je po njenih trditvah s pogodbo o odstopu terjatve prevzel odgovornost za izterljivost in poroštveno obveznost, dne 16. 1. 2013 izposlovala pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi, ki mu nalaga plačilo glavnice v višini 26.568,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2012 ter plačilo izvršilnih stroškov v višini 272,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2013 dalje.(1) Že pred tem, to je 1. 4. 2012, sta toženca sklenila pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema, s katero je prvi toženec (potrditvah tožnice) prevzel le dolgove, druga toženka pa vredno premoženje. Tožnica je, sklicujoč se na z izvršilnim naslovom (to je pravnomočnim sklepom o izvršbi) ugotovljeno terjatev do prvega toženca, s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala omejitev učinkov pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema (to je obema tožencema) do tožnika, do višine, kolikor je to potrebno za poplačilo njegove terjatve, ter, da je druga toženka dolžna dovoliti izvršbo zaradi izterjave terjatve tožnika na pridobljenem solastniškem deležu do 1/2 na s pogodbo pridobljenih nepremičninah v V. in premičninah na navedenem naslovu. S podrednim zahtevkom je uveljavljala ničnost pogodbe, ki sta jo sklenila toženca, neveljavnost vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja; podredno k zahtevku glede neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa pa izstavitev zemljiškoknjižne listine ter dovolitev izterjave.

Sodišče je primarni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšno odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnici ni uspelo dokazati, da ima (na dan izdaje sodbe) do prvega toženca zapadlo terjatev. Ugotovilo je, da je družba E., d. o. o., dne 13. 8. 2014 tožnici na račun odstopljene terjatve plačala 25.465,73 EUR in da je na dan 13. 8. 2014 preostanek (odstopljene) terjatve znašal le še 779,96 EUR. Ker te terjatve tožnica ni prijavila v stečajnem postopku zoper družbo E., d. o. o., jo je izgubila zaradi neskrbnosti. Odgovornosti prvega toženca za izterljivost zato ni. Slednji bi bil lahko odgovoren samo, če bi tožnica izkazala, da se v stečajnem postopku ne bi mogla poplačati.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi oba podredna zahtevka. Zahtevek za ugotovitev ničnosti (posledično pa tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) je zavrnilo zato, ker tožnica ob neizkazani terjatvi za to nima pravnega interesa. Drugi podredni zahtevek pa je zavrnilo, ker zanj ni našlo materialnopravne podlage.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugotovilo, da ima tožnica do prvega toženca terjatev, ki je priznana z izvršilnim naslovom, to je pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi. Gre za odločilno dejstvo, ki med strankama niti ni bilo sporno.

Meni, da sodišče v tem postopku o naknadnem prenehanju terjatve ne bi smelo odločati. Predmet spora v postopku zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je pravni učinek pravnega posla ali drugega pravnega dejanja med dolžnikom in toženo stranko v razmerju do tožeče stranke ter dovolitev poplačila terjatve iz premoženja, ki naj bi se z izpodbijanim pravnim dejanjem preneslo na toženo stranko, ne pa usoda denarne terjatve tožeče stranke do dolžnika. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 2380/2011. Ker ima tožnica v izvršilnem sklepu pravni naslov, da od prvega toženca izterja celotno terjatev, toženca z ugovori o prenehanju terjatve zaradi plačila drugih solidarnih dolžnikov oziroma neprijave terjatve tožnice v stečaju enega izmed teh dolžnikov, ne bi smela uspeti. O obstoju terjatve bi oziroma bo lahko odločalo šele izvršilno sodišče. Ker je sodišče ravnalo drugače, je kršilo načelo vezanosti sodišč na pravnomočne odločitve, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Odločalo je tudi o stvari, ki ne spada v njegovo stvarno pristojnost (kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), prišlo pa je tudi do neenakega obravnavanja tožnice kot upnice, glede na upnike, katerih dolžniki ravnajo pošteno.

Tudi v primeru, da bi bilo sodišče upravičeno presojati naknadno prenehanje terjatve, pa ni pravilno upoštevalo dejstev, vezanih na prijavo terjatve tožnice v stečaju nad družbo E., d. o. o. Dejstvo, da tožnica terjatve ni prijavila v stečajnem postopku, sta toženca zatrjevala in dokazovala šele na zadnjem naroku dne 9. 12. 2015, kar je prepozno. Končni seznam preizkušenih terjatev je bil objavljen že 14. 10. 2015, osnovni seznam, iz katerega je razvidno kateri upniki in v kolikšni višini so prijavili navadne terjatve, pa že 12. 5. 2015. Tožnica je na naroku ugovarjala prekluzijo, vendar se sodišče ni opredelilo do pravočasnosti navedbe in predloženega dokaza. Ni se opredelilo niti do njune relevantnosti. Na to, da sta trditev in dokaz relevantna, tožnica ni mogla niti sklepati, saj je sodišče narok zaključilo, ne da bi sploh izvedlo (ali zavrnilo) dokaz z branjem listine, to je končnega seznama preizkušenih terjatev. S tem je strankama jasno sporočilo, da tega dejstva ne šteje za pravnorelevantnega. Sodba je zato za tožnico presenečenje. V njej tudi ni pojasnilo, kaj je opravičljiv razlog za pozno navedbo in pozno predložitev dokaza. V zvezi s takšnim postopanjem tožnica sodišču očita bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 7., 285. in 286. členom ZPP ter kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče zato vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na v sodbi nepričakovano upoštevano pravno podlago, upoštevati kot pravočasne. Tožnica teh dejstev v postopku do sedaj ni bila dolžna navajati, saj ni vedela (niti ni mogla vedeti), da so pravnorelevantna.

Upoštevanje tega dejstva je po tožničinem prepričanju tudi materialnopravno zmotno. Zaradi neprijave terjatve tožnice v stečajnem postopku ni prenehala tudi terjatev tožnice do prvega toženca. Sodišče je vsebino 1. in 7. člena Pogodbe po odkupu terjatev z dne 21. 3. 2012 zmotno presojalo in ugotovilo, da je bila s pogodbo dogovorjena le obveznost odstopnika terjatve za izterljivost. V 7. členu je bila določena regresna zaveza prvega toženca, ki je po svoji naravi najbližje poroštveni zavezi. Opozarja, da stroškov financiranja dolžnik E., d. o. o., tožnici ne dolguje, kar še dodatno kaže, da terjatev tožnice ne temelji na odgovornosti odstopnika za izterljivost. Prenehanje terjatve upnika do glavnega dolžnika nima učinka na terjatev upnika do solidarnega dolžnika, poroka ali zastavitelja (VSL II Cp 442/2013, II Ips 379/2011 in II Cp2781/2012). Neprijave terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom zato sodišče ne bi smelo šteti kot relevantno dejstvo pri presoji obstoja terjatve tožnice do prvega toženca. Regresna obveznost prvega toženca je po svoji vsebini najbližje poroštveni zavezi, na obstoj katere pa nepriglasitev terjatve v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom ne vpliva. Posredno to izhaja tudi iz 296. člena ZFPPIPP.

Tudi v primeru, če bi obveznost prvega toženca temeljila le na odgovornosti za izterljivost odstopljene terjatve, pa dejstvo, da tožnica ni prijavila terjatve do dolžnika v stečajnem postopku, prvega toženca ne razbremenjuje odgovornosti. Odstopnik je odgovoren za izterljivost že zato, ker dolžnik odstopljene terjatve ni solventen oziroma ne izpolni pravilno svoje obveznosti. V kolikor take okoliščine nastopijo, se vzpostavi odgovornost odstopnika terjatve, na obstoj katere ne vpliva kasnejše ravnanje upnika v razmerju do dolžnika. Upnik v tem primeru ni več dolžan (niti upravičen) terjati svoje terjatve od dolžnika, saj pride z uveljavitvijo odgovornosti za izterljivost proti odstopniku, do odstopa od cesijske pogodbe, s tem pa ugasne zahtevek upnika do glavnega dolžnika. Odgovornost za izterljivost je oblika jamčevanja za napake. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica z uveljavitvijo zahtevka na plačilo glavnice odstopljene terjatve s pripadki, na podlagi česar je izposlovala izvršilni naslov, uveljavila jamčevalni zahtevek na vračilo kupnine za odstopljeno terjatev s pripadki in s tem odstopila od cesijske pogodbe. S tem je hkrati prenehala njena terjatev do dolžnika E., d. o. o., in zato kasnejši začetek stečajnega postopka nad dolžnikom nima vpliva na obstoj terjatve tožnice do odstopnika. Tudi, če višje sodišče ne bi sledilo stališču glede jamčevalne podlage odgovornosti za izterljivost, pa bi moralo upoštevati 1022. člen OZ, ki v primeru nepriglasitve terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom, predpisuje le odškodninsko odgovornost upnika poroku, ne pa prenehanja njegove poroštvene obveznosti.

V kolikor bi višje sodišče kot pravilno upoštevalo stališče sodišča, da odgovornost za izterljivost prvega toženca, v primeru nepriglasitve terjatve tožnice v stečajni postopek, lahko preneha, pa bi moralo ugotoviti, da toženca trditvenemu in dokaznemu bremenu nista zadostila. Trditi in dokazati bi morala, da bi se upnik v tem primeru poplačal, ker pa je to opustil, je terjatev prenehala. Sodišče je glede tega dejstva dokazno breme napačno porazdelilo, saj ga je naprtilo v breme tožnici. Ta ni dolžna (niti zmožna) dokazati, da v stečaju ne bi dobila poplačane celotne terjatve, ampak sta toženca tista, ki s temi dejstvi substancirata ugovor prenehanja terjatve. Zato sta dolžna dokazati, da bi tožnica v stečajnem postopku lahko dosegla poplačilo. Ker gre za negativno dejstvo (tožnica bi morala po mnenju sodišča dokazati, da terjatve do družbe E., d. o. o., ne bi dobila v celoti poplačane), tega tudi sicer ni bila dolžna zatrjevati in dokazati. Tega tudi ne more. Stečaj nad družbo E., d. o. o., namreč sploh še ni končan.

Nepravilna je tudi odločitev o podrednih zahtevkih. Ob ugotovitvi, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, bi moralo sodišče tožbo zavreči, ne pa zahtevek zavrniti. Presoja, da pravnega interesa tožnica nima, je zmotna. Zahtevek po izbrisni tožbi je zavrnjen brez obrazložitve, čeprav ni neločljivo povezan s tožbo na ugotovitev ničnosti. S tem je storjena kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede delnega prenehanja terjatve (zaradi plačila)

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, čeprav to ni izrecno zapisano, da je sodišče prve stopnje štelo, da je terjatev tožnice do prvega toženca, kljub pravnomočnemu izvršilnemu naslovu, delno prenehala zaradi plačila, ki ga je tožnica 13. 8. 2014 prejela od glavnega dolžnika, to je družbe E., d. o. o. Tako razloge razume tudi pritožnica, saj v pritožbi meni, da se sodišče prve stopnje v tem postopku ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem obstoja njene terjatve oziroma vprašanjem njenega prenehanja.

6. Takšno stališče je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno. Po 255. členu OZ mora upnik v pravdi izkazati zapadlo terjatev. Če terjatve ni več, ker je bila plačana ali je prenehala na drug način (270. člen OZ), ta pogoj ni izpolnjen. Upnikova pravica izpodbijati pravno dejanje dolžnika tako traja le za čas dolžnikove zamude. Pravica ugasne z izgubo pravnega interesa za izpodbijanje, to pa se zgodi, če je upnikova terjatev izpolnjena. Pri tem ni pomembno, ali je upniku izpolnil dolžnik ali kdo drug. Upnikov interes, ki je varovan z izpodbojno tožbo, je poplačilo njegove terjatve in če ta preneha, skupaj z njo preneha tudi izpodbojna pravica.(2)

7. To velja tudi v primeru, da je upnikova terjatev v pravdi izkazana z izvršilnim naslovom, če je do prenehanja terjatve prišlo zaradi dejstva (na primer plačila), ki je nastalo že po njegovi pravnomočnosti. Gre namreč za dejstvo, ki ga v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ni bilo mogoče uveljaviti, saj je nastopilo kasneje. Takšno dejstvo je tudi v izvršilnem postopku (z ugovorom) mogoče uveljaviti še po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (56. člen(3) Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Pravnomočnost in izvršljivost izvršilnega naslova zato tudi v pravdnem postopku, ki teče zoper pridobitelja koristi, ne more biti ovira za ugotovitev, da je terjatev upnika kasneje prenehala. Ker je vprašanje prenehanja terjatve v pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj relevantno za odločitev, ni mogoče govoriti o tem, da sodišče odloča o stvari za katero ni pristojno. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, ali je tožničina terjatev prenehala, zato ni storilo kršitve po 4. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na presojo, da se mora sodišče v pravdi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika ukvarjati tudi z vprašanjem morebitnega naknadnega prenehanja te terjatve, pa ne more vplivati niti trditev pritožnice o neenakem obravnavanju upnikov. Položaj upnikov, ki morajo izpodbijati pravna dejanja svojih dolžnikov in upnikov, ki jim tega ni treba, ni neenak zaradi ravnanja sodišča, ampak je posledica (različnega) ravnanja dolžnikov.

8. Za presojo utemeljenosti zahtevka pa ni relevantno le prenehanje terjatve v celoti, ampak tudi njeno delno prenehanje. Tožnik sicer pravice izpodbijati pravno dejanje, če terjatev le delno preneha, ne izgubi, se pa pravica zahtevati relativno neveljavnost pravnega dejanja po obsegu zmanjša. Posebnost izpodbojnih zahtevkov je namreč v tem, da ne učinkujejo razdiralno na celotno obligacijsko razmerje med dolžnikom in tretjim, ampak razdirajo obligacijsko razmerje samo do tiste meje, ki je potrebna za varstvo upnika. Upnik tako lahko od pridobitelja koristi zahteva le toliko, kolikor je treba za izpolnitev njegove terjatve in zato pravno dejanje med dolžnikom in tretjim izgubi učinek le v takšnem obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve (260. člen OZ). S tem je upniku dano zadostno varstvo. Povedano drugače: če terjatev delno preneha, lahko pravno dejanje med dolžnikom in tretjim izgubi učinek le v obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev preostanka terjatve.

9. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na odločbo tega sodišča II Cp 2380/2011, ki pa njeno stališče le deloma podpira in sicer glede vprašanja relevantnosti ugovora, da je terjatev delno prenehala, ne pa tudi glede relevantnosti popolnega poplačila in s tem prenehanja terjatve v celoti (glej razloge v točki 14). Glede stališča, ki se nanaša na delna plačila in ga pritožnica povzema tudi v pritožbi, pritožbeno sodišče razlogom, ki jih je predhodno že navedlo, dodaja, da se strinja, da je, če toženec dejanski višini terjatve ne ugovarja (s trditvijo, da je bila delno plačana), to vprašanje stvar izvršilnega postopka. Ker je v izreku sodbe, ki je izdana na podlagi paulianske tožbe, opredelitev višine terjatve potrebna (le) zaradi vrednostne identifikacije relativne neveljavnosti izpodbijanega dejanja,(4) ta opredelitev ne pomeni, da je o višini terjatve pravnomočno odločeno. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem, da pridobitelj koristi, ki morda s plačili dolžnika ali tretjih niti ni seznanjen, s pasivnostjo v pravdi, ne izgubi možnosti, da tak ugovor uveljavi v izvršbi. Iz razlogov, ki so bili navedeni v točkah 6 do 8, pa ne more soglašati s tem, da ugovor delnega prenehanja terjatve, tudi če je dan, za odločitev ni relevanten.(5) Ker višina terjatve pogojuje obseg varstva do katerega je upnik upravičen, tožencu, ki trdi, da je zaradi plačila terjatev delno prenehala, možnosti, da to dokaže (že) v pravdi, ni mogoče odrekati.

10. Tožnica ugotovitve, da je 13. 8. 2014 s strani glavne dolžnice, to je družbe E., d. o. o., na račun odstopljene terjatve prejela 25.465,73 EUR, v pritožbenem postopku ne izpodbija. Ker je odstopljena terjatev v tej višini prenehala, je za plačani znesek prenehala tudi terjatev tožnice do prvega toženca. Ker tožnici iz razlogov, ki so že bili navedeni, za že plačani del terjatve, sodnega varstva ni mogoče nuditi, je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje, ki je primarni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Glede prenehanja terjatve zaradi opustitve prijave v stečajnem postopku

11. Pritožbeno sodišče je presojalo še pravilnost odločitve, ki se nanaša na preostanek tožničine terjatve, ki (še) ni bila plačana. Pri tem se je moralo najprej opredeliti do očitka, da je bila trditev (in predložen dokaz) tožencev o uvedenem stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika E., d. o. o., in o neprijavi terjatve prepozna in je zato sodišče ne bi smelo upoštevati.

12. Prvi narok v tej zadevi je bil opravljen 8. 4. 2015. Ker je bil končni seznam preizkušenih terjatev objavljen šele 14. 10. 2015, sta ga toženca lahko predložila še po prvem naroku v tej zadevi. Ker je bil narok 9. 12. 2015 prvi narok po objavi končnega seznama, o tem, da je bil predložen prepozno, ni mogoče govoriti. 286. člen ZPP namreč od stranke ne zahteva, da mora nove navedbe in dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, navajati in predlagati s pisno vlogo. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje pritožnice na osnovni seznam preizkušenih terjatev, ki naj bi bil objavljen že 12. 5. 2015, saj ta seznam ni nujno popoln. Ni izključeno, da v njem ni vseh pravočasno prijavljenih terjatev (glej 62. in 71. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo (dodatne) navedbe in predložen dokaz, zato ni kršilo 286. člena ZPP. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje v sodbi opravičljivega razloga za pozno predložitev dokaza ni pojasnilo, saj je v točki 4 navedlo, da je bil seznam objavljen šele 14. 10. 2015. 13. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da bi jo moralo sodišče prve stopnje, glede na ugovor prekluzije, seznaniti s svojim stališčem glede pravočasnosti (in relevantnosti) novih navedb in predloženega dokaza. Ker pritožnica na to, da sodišče novo navedbo in nov dokaz šteje za pravočasen (in relevanten) ni mogla sklepati niti iz ravnanja sodišča,(6) je pritožbeno sodišče, da je odpravilo kršitev pravice do izjave, kot pravočasne upoštevalo vse tožničine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na v sodbi upoštevano pravno podlago.

14. S pogodbo o odkupu terjatev (priloga A11) je bilo med tožnico in prvim tožencem dogovorjeno, da odstopnik terjatve jamči prevzemnici terjatve za izterljivost (1. člen). V 7. členu, na katerega pritožnica opozarja v pritožbi, pa je bilo dogovorjeno, da se odstopnik terjatve, če prevzemnica iz kateregakoli razloga ne bi mogla izterjati odstopljenih terjatev, po 15. 7. 2012, brezpogojno in nepreklicno obvezuje povrniti prevzemnici terjatve vrednost odkupljene terjatve in vse ostale pripadke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se prvi toženec s tem ni zavezal kot porok, ampak je prevzel odgovornost za izterljivost kot jo ureja 424. člen OZ. To namreč izhaja (tudi) iz 7. člena pogodbe. Tudi v tej določbi je tako zapisano, da obveznost odstopnika nastopi (šele), če prevzemnica terjatve ne bi mogla izterjati, ne pa (že) v primeru, če dolžnica ne bi izpolnila zapadle obveznosti (glej 1012. člen OZ). Odstopnik se je poleg tega zavezal povrniti (le) vrednost odkupljene terjatve in ne toliko kot je ta po višini dejansko znašala (kar je značilnost porokove obveznosti). Na presojo, da je prvi toženec prevzel odgovornost za izterljivost, pa ne more vplivati niti v 4. členu dogovorjena obveznost (stroški financiranja), ki ni tudi obveznost družbe E., d. o. o. Ta posebej dogovorjena obveznost le še dodatno potrjuje, da ni bilo dogovorjeno poroštvo, saj je zanj značilno, da se porok upniku zaveže izpolniti (le) veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, porokova obveznost pa tudi ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika (1012. in 1017. člen OZ). Glede presoje, kako je neprijava (preostale, še neplačane) terjatve tožnice do družbe E., d. o. o., vplivala na obveznost toženca, zato ni mogoče uporabiti prvega odstavka 1022. člena OZ.

15. Ne glede na to pa ima tožnica prav, ko trdi, da dejstvo, da (odstopljene) terjatve ni prijavila v stečajnem postopku družbe E., d. o. o., ne vpliva na obstoj terjatve tožnice do prvega toženca oziroma ne more povzročiti njenega (naknadnega) prenehanja. V novejši sodni praksi VS RS(7) je sprejeto stališče, da je (pravočasna) prijava terjatve le pogoj, da se v stečajnem postopku v razumnem času dokončno določi, katere terjatve bodo poplačane iz stečajne mase in v kolikšnem deležu. Terjatve, ki niso prijavljene ali so prijavljene prepozno, ne prenehajo, le iz stečajne mase jih ne bo mogoče poplačati. Stečajni dolžnik preneha, njegove obveznosti pa s tem oziroma zaradi tega (še) ne. V konkretnem primeru zato odstopljena terjatev, ki v stečajni postopek ni bila prijavljena, ni prenehala, je pa iz stečajne mase ne bo mogoče poplačati. Zgolj zaradi neprijave v stečaju zato ni mogla prenehati niti terjatev tožnice do toženca. To je sodišče prve stopnje, čeprav v razlogih govori o prenehanju terjatve, tudi upoštevalo, saj je v nadaljevanju opravilo presojo, ali je s tem nastopila neizterljivost v smislu 424. člena OZ, za katero je prvi toženec prevzel odgovornost s sklenjeno odstopno pogodbo. Ta presoja pa je bila, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nepotrebna. Na terjatev, ki jo ima tožnica do prvega toženca na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, že po pravnomočnosti izvršilnega naslova nastala neizterljivost namreč ne more (več) vplivati. Da lahko govorimo o neizterljivosti, ki pomeni podlago za odgovornost odstopnika, mora biti upnik pri izterjavi skrben in mora glede terjatve ukreniti vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost (primerjaj odločbo VS RS III Ips 39/2003). S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo skrbnost tožnice, je tako dejansko presojalo, ali je nastopil (pogodbeni) pogoj za nastanek tožničine terjatve zoper prvega toženca. To pa, saj tožnica že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, ki tožencu nalaga plačilo na podlagi njegove obveznosti iz odstopne pogodbe, ni dopustno. Kasneje uveden stečajni postopek in ravnanje tožnice zato na to njegovo obveznost ne more več vplivati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tudi v tem delu zavrnilo zahtevek, takšno odločitev pa oprlo na očitek tožnici, da je ravnala neskrbno, je zato nepravilna. Ker je zaradi zmotne materialnopravne presoje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj se sodišče prve stopnje z ostalimi pogoji za izpodbijanje pravdnih dejanj ni ukvarjalo, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo v tem delu na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti.

16. Da je pritožbeno sodišče lahko del odločitve potrdilo, del pa razveljavilo, pa je moralo ugotoviti, kolikšen del tožničine terjatve (po sklepu o izvršbi VL 189114/2012 z dne 16. 1. 2013) je zaradi (delnega) plačila prenehal. Pri tej presoji je v skladu z 288. členom OZ upoštevalo, da je tožnica s prejemom delnega plačila v višini 25.465,73 EUR najprej poplačala izvršilne stroške, nato obresti in nato pa še del glavnice. Po opravljenem poračunu prvi toženec tožnici dolguje še glavnico v višini 5.396,98 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 14. 8. 2014 dalje do plačila.(8)

17. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo v točki I v delu, ki se nanaša na še neplačan del terjatve v višini 5.396,98 EUR s pripadki, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v točki I potrdilo. Ker je o podrednih zahtevkih mogoče odločati šele, v kolikor je v celoti zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, pa je moralo razveljaviti tudi odločitev glede prvega in drugega podrednega zahtevka ter stroških postopka.

18. O ostalih pritožbenih navedbah, ki za odločitev niso relevantne, se pritožbeno sodišče ni izjavljalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Gre za dejstvo, ki ga toženca nista prerekala. Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), jih tudi ni potrebno dokazovati. Ugotovi in upošteva jih zato lahko tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave (III Ips 18/2011).

Op. št. (2): M. Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, druga knjiga GV Založba 2003, stran 254. Glej tudi četrti odstavek 259. člena OZ, ki določa, da se toženec lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost. Nobenega razloga ni, da bi za izpolnitev, ki jo opravi dolžnik ali kdo tretji, veljalo drugače. Op. št. (3): 56. člen ZIZ določa, da lahko dolžnik ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Op. št. (4): V odločbi VS RS II Ips 84/2016 je pojasnjeno, da mora biti v oblikovalnem zahtevku relativna neveljavnost identificirana s tremi prvinami: subjektivno (v razmerju do koga izgubi pravno dejanje učinek), vrednostno (v kolikšni višini) ter v zvezi s plačilom katere terjatve.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da o spornem vprašanju sodne prakse VS RS ni našlo, stališča o tem pa ni zasledilo niti v drugih odločbah višjih sodišč.

Op. št. (6): Sodišče prve stopnje glede novo predloženega dokaza ni odločilo z dokaznim sklepom.

Op. št. (7): III Ips 121/2011 (in načelno pravno mnenje občne seje VR RS z dne 21. 6. 2013), II Ips 379/2011, II ips 200/2014. Op. št. (8): Kot izhaja iz izračuna zamudnih obresti, ki je sestavni del te odločbe, se je od zneska izvršilnih stroškov (272,48 EUR) od 25. 1. 2013 do dneva delnega plačila (13. 8. 2014) nateklo 35,69 EUR obresti, od zneska glavnice (26.568,98 EUR) pa od 8. 11. 2012 do dneva delnega plačila 3.985,56 EUR obresti. Z delnim plačilom v višini 25.465,73 EUR so bili poplačani izvršilni stroški, vse natekle obresti in del glavnice v višini 21.172,00 EUR. Za plačilo je ostala še glavnica v višini 5.396,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2014 dalje.