Jedro

Določbi prvega odstavka 72. člena ZDen in drugega odstavka 90. člena ZDen vzpostavljata fikcijo neodplačnosti izključno glede odškodnin, plačanih upravičencem pri podržavljanju premoženja. Ker je zavezanec za denacionalizacijo ob pridobitvi nepremičnine leta 1980 zanjo plačal odškodnino, je utemeljen sklep, da je nepremičnino pridobil odplačno, ne glede na to, ali revalorizirana vrednost dane odškodnine ustreza sedanji tržni vrednosti te nepremičnine. Ta pogoj za odškodnino zavezancu po 73. členu ZDen je torej podan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je predlagatelj upravičenec do odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), nasprotni udeleženec pa zavezanec za plačilo odškodnine, ter naložilo zavezancu plačilo odškodnine v višini 75.171 DEM v obliki obveznic in sicer za nepremičnine - poslovni prostor v pritličju poslovno stanovanjske hiše v Č., sedaj stoječe na parceli št. 45/1 pripisani pod vl. št. 1984 k.o... Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložil revizijo nasprotni udeleženec zaradi zmotne uprabe materialnega prava in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je pojem odplačnosti v ZDen opredeljen. V smislu prvega odstavka 72. člena ZDen in drugega odstavka 90. člena ZDen se šteje, da je odplačnost podana le, če je kupnina ali odškodnina presegla 30 % vrednosti premoženja. V tem primeru je zavezanec pridobil poslovni prostor na podlagi pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 10.1.1980 proti odškodnini v znesku 50.975,05 dinarjev. Valorizirana vrednost odškodnine znaša le 3.686,28 USD, oziroma na dan izdaje sklepa sodišča prve stopnje 7.748,23 DEM. To predstavlja le 10,30 % vrednosti poslovnega prostora. Ker odplačnost pridobitve ni podana, tudi ni pogojev za odškodnino po 73. členu ZDen. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi imel sicer tudi subjekt, ki je nepremičnino dobil skoraj zastonj, pravico do vrednosti celotnega vrnjenega premoženja.

Revizija je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, je bila v denacionalizacijskem postopku izdana delna odločba Občine Č., št... dne 27.5.1992, na podlagi katere je moral predlagatelj vrniti upravičencu nepremičnino (poslovne prostore v pritličju poslovno stanovanjske hiše v Č.) v last in posest. Ta poslovni prostor je pridobil dne 10.1.1980 s pogodbo od takratne Občine Č. za odškodnino v višini 50.975,05 DIN. Zato je, na podlagi 73. člena ZDen, uveljavljal plačilo odškodnine po 33. členu Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN, Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89 in 44/90).

Razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbene razloge nasprotne udeleženke, so pravilni in se jim revizijsko sodišče pridružuje. Na ponovljeno revizijsko vztrajanje nasprotne udeleženke pri smiselni uporabi kriterijev odplačnosti iz 72. in 90. člena ZDen pa je vendarle prav dodati še naslednje razloge za zavrnitev zahtevane drugačne pravne presoje.

V tem postopku je sporna odplačnost v letu 1980 pridobljene nepremičnine, saj je odplačnost po 73. členu ZDen eden od pogojev za odškodnino zavezancu. Pri ugotavljanju pomena pojma odplačnosti po tej določbi je potrebno upoštevati, da nacionalizacija nima elementov, ki so temelj odškodninske odgovornosti po ZOR. Zato na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. ZDen tudi ne posega v veljavnost pravnih poslov, katerih predmet so bile nacionalizirane nepremičnine. Pravni posli, na podlagi katerih je zavezancem določba 73. člena ZDen priznala pravico do odškodnine, imajo značaj dvostranskega obveznostnega razmerja. V času, ko so v pravnem prometu med imetniki pravice uporabe družbene lastnine ta obveznostna razmerja nastajala, so bila načela obligacijskega prava, ki so veljala za odplačne pravne posle, varovana z instrumenti obligacijskega prava, ki so jih imeli na razpolagi pogodbeniki oziroma udeleženci teh obveznostnih razmerij. Poleg tega je bil pravni promet z nepremičninami v družbeni lastnini nadzorovan s strani države, točneje s pravnimi instrumenti, ki so jih imeli v rokah državni organi (v času, ko se je pravni promet tudi v sferi družbene lastnine že odvijal po načelih obligacijskega prava, javno pravobranilstvo, državno tožilstvo).

Preskušanje odplačnosti (ali "stopnje odplačnosti" oziroma "obsega odplačanosti") pri pravnem prometu z nepremičninami v družbeni lastnini v postopku o zahtevku iz 73. člena ZDen bi moralo biti predpisano. Ne le, da bi moral enak (ali podoben) kriterij odplačnosti, kot ga je predpisal za razmerja med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem, zakonodajalec izrecno predpisati za razmerje iz 73. člena ZDen med denacionalizacijskim zavezancem in Slovensko odškodninsko družbo. Predpisati bi moral tudi, kako se pri presoji odplačnosti oziroma delne neodplačnosti pravnega posla, na podlagi katerega je denacionalizacijski zavezanec v nekem trenutku po podržavljenju pridobil v svoje premoženje nepremičnino, ki je bila predmet denacionalizacije, upoštevajo spremembe vrednosti. Jasno je namreč, da vrednost podržavljenega premoženja v trenutku denacionalizacije zelo pogosto (ali kar praviloma) ni več enaka, kot je bila v času, ko jo je denacionalizacijski zavezanec pridobil v svoje premoženje. Tudi ta razmislek potrjuje pravilnost presoje sodišč prve in druge stopnje, da smiselna uporaba določb 72. in 90. člena ZDen v razmerjih, kakršno je bilo obravnavno med udeležencema tega postopka, ni mogoča. Ob upoštevanju obrazložene načelne presoje tako ni utemeljen revizijski ugovor, da bi bilo pojem odplačnosti potrebno interpretirati v smislu prvega odstavka 72. člena in drugega odstavka 90. člena ZDen. Po prvem odstavku 72. člena ZDen se ne upoštevajo odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen ter odškodnine dane za premoženje, podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen, ki ne dosegajo 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Tudi po drugem odstavku 90. člena ZDen velja, da je za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen šteti premoženje, za katero je bila dana odškodnina, ki ni presegla 30 % njegove vrednosti. Navedeni določbi torej vzpostavljata fikcijo neodplačnosti izključno glede odškodnin, plačanih upravičencem pri podržavljenju premoženja. Tako je zakon glede odškodnin, ki so jih prejeli upravičenci ob podržavljenju, uvedel socialno vrednotenje na temelju distributive pravičnosti. Določba 73. člena ZDen, na drugi strani, temelji na namenu ohranitve produkcijske sposobnosti zavezancev, saj zagotavlja, da bo ostal družbeni kapital podjetij nespremenjen (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 25.5.1995, opr. št. U-I-323/94). Zato ni podlage za interpretacijo pojma odplačnosti iz 73. člena ZDen v smislu navedene fikcije, saj se ta, iz navedenih razlogov, nanj ne nanaša. Na konkretni ravni obravnavane zadeve je zato treba poudariti, da je zavezanec za denacionalizacijo, na podlagi pogodbe z dne 10.1.1980, plačal Občini Č. odškodnino v znesku 50.975,05 din. Zato je utemeljen zaključek nižjih sodišč, da je nepremičnino pridobil odplačno, ne glede na to, ali revalorizirana vrednost dane odškodnine ustreza sedanji tržni vrednosti te nepremičnine. Nasprotni udeleženec torej ne more uspeti z revizijsko navedbo, da je revalorizirana vrednost odškodnine tako nizka, da bi bilo potrebno šteti, da je zavezanec nepremičnino pridobil neodplačno.

Tako se izkaže, da materialno pravo v tej zadevi ni bilo zmotno uporabljeno. Neutemeljeno revizijo je bilo zato potrebno zavrniti po določbi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP.