Jedro

Res je sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da ZZK-1 v prehodnih in končnih določbah ni posebej določal, kateri predpis se uporablja za vložitev izbrisne tožbe za vpis, ki je bil opravljen pred veljavnostjo ZZK-1, v času, ko je veljal triletni prekluzivni rok, vendar pa sta tako teorija kot tudi večinska sodna praksa štela, da prekluzivni rok, ki ga je določal drugi odstavek 102. člena ZZK ne velja, ker gre za nepravo retroaktivnost zakona, ki načeloma ni prepovedana.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (pod I in II) potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (pod III izreka) spremeni tako, da se glasi: “Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke B. P. iz Z. P. ..., S. K., EMŠO: ... do ½ celote na nepremičninah: - parcela št. ... k.o. ... K.v. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … Š. (...) - parcela št. ... k.o. … Š. (...) - parcela št. ... k.o. … Š. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. …. P. (...) - parcela št. ... k.o. …. P. (...) - parcela št. ... k.o. …. P. (...) - parcela št. ... k.o. …. P. (...) - parcela št. ... k.o. … Š. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah pod Dn. št. 611/2001 in se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje vpisov na dan 22. 6. 1998 pri nepremičninah: - parcela št. ... k.o. ... K.v. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … Š. (...) - parcela št. ... k.o. … Š. (...) - parcela št. ... k.o. … Š. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. …. P. (...) - parcela št. ... k.o. …. P. (...) - parcela št. ... k.o. …. P. (...) - parcela št. ... k.o. …. P. (...) - parcela št. ... k.o. … Š. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) - parcela št. ... k.o. … S. K. (...) v korist osebe: P. J. iz Z. P. ..., S. K., EMŠO: ..., do ½ celote.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 3.752,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku izpolnitvenega roka in do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.413,02 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala izbris vknjižbe lastninske pravice za vse v izreku navedene nepremičnine, katerih lastnik je po zemljiškoknjižnem stanju toženec. Ugotovilo je, da je bila 23. 6. 1998 med tožencem kot preživljalcem in staršema tožnice J. in A. P. sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. P 133/2002 z dne 6. 11. 2003, ki je postala pravnomočna 20. 10. 2005, je bila ta pogodba razvezana. J. P. je umrl 11. 3. 2001, toženec pa se je po njegovi smrti (kljub temu, da je že tekel postopek za razvezo pogodbe) na njegovem deležu v letu 2001 vpisal v zemljiško knjigo. A. P. je umrla 16. 6. 2004 in se je toženec po njeni smrti v letu 2004 vknjižil kot lastnik nepremičnin še za drugo polovico. Sodišče je še ugotovilo, da je tožnica hčerka obeh izročevalcev in zakonita dedinja, zato ima aktivno legitimacijo za vložitev te tožbe. V razlogih sodbe je navedlo, da je bila tožba vložena 28. 1. 2011 (prav 31. 1.) ko je že veljal novi ZZK-1, ki se je uporabljal od 16. 9. 2003. Predlog za vpis lastninske pravice je bil za ½ vložen 17. 4. 2001 in v času, ko je po ZZK veljal rok treh let, ki teče od vložitve predloga za vpis in ki se je iztekel 17. 4. 2004. Tako je sodišče zaključilo, da je glede na to, ker je rok materialni prekluzivni rok tožba za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja za ½ nepremičnin prepozna in je v tem delu zahtevek zavrnilo. Pri tem je še navedlo, da ZZK-1 ni predvidel retroaktivne veljavnosti nove zakonske ureditve za tiste vknjižbe, ki so bile izvedene po prejšnjih predpisih in je zato presojalo pogoje za izbrisno tožbo za vknjižbe, ki so bile opravljene v letu 2001 po ZZK, za vknjižbo v letu 2004 pa po ZZK-1. Za vknjižbo, ki je bila opravljena v letu 2004 ZZK-1 roka za vložitev tožbe ni določal, zato je sodišče o tem zahtevku odločilo in zaključilo, da je tožnica dedinja, zato je tudi aktivno legitimirana za vložitev tožbe in na podlagi 243. člena ZZK-1 zaključilo, da so podani pogoji, da se zahtevku ugodi. O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo glede na uspeh ene in druge stranke.

Obe stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena in sodišču očita, da se je pri odločitvi o pravočasnosti tožbe neutemeljeno sklicevalo na 102. člen ZZK in je spregledalo, da je začel 16. 9. 2003 veljati novi ZZK, ki roka za izbrisno tožbo ni določal. Triletni rok, ki ga je določal ZZK se je iztekel 17. 4. 2004, to je v času, ko so že veljali drugačni predpisi, ki roka niso določali. Sodišče bi moralo odločiti po določbah ZZK-1 in zahtevku tudi v tem delu ugoditi. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi določbo petega odstavka 102. člena ZZK, ki velja za nedobrovernega pridobitelja. Ker se sodišče z vprašanjem toženčeve dobrovernosti ni ukvarjalo, sodba v tem delu ni obrazložena in je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo v delu, ko je sodišče zavrnilo zahtevek razveljavi in sodišču vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka: za sestavo pritožbe 1.340,80 EUR, 20% DDV in stroške taks za pritožbo.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe in se pri tem sklicuje na 243. člen ZZK-1 in navaja, da tožeča stranka na tej nepremičnini nima nobene pravice. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 585/2007. Z izbrisno tožbo ni legitimiran tisti, ki ima šele pravni naslov za pridobitev lastninske pravice in bi zato moralo sodišče njen zahtevek zavrniti. Tožničina pravna prednica je s sodbo P 133/2002 pridobila le zahtevek za izbris, sodišču pa tudi očita, da ne bi smelo uporabiti Zakona o dedovanju in sicer 132. člen. Sodišču očita tudi bistveno kršitev določb postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ko je sodišče odločilo, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje na dan pred vknjižbo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zahtevek zavrne ali pa, da se vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Dejansko stanje, odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka in za odločanje o pritožbah obeh strank, ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek glede vknjižbe na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila razveljavljena po smrti izročevalca J. P. v letu 2001 po Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK, Uradni list, RS 33-1589/1995), ki je veljal od 16. 7. 1995 pa do 7. 6. 2002 in ki je urejal izbrisno tožbo v členih 101 do 105. Pri zavrnitvi zahtevka se je oprlo na drugi odstavek 102. člena ZZK, ki je v primeru, če je bila tožba vložena zoper tistega, ki je pridobil pravico oziroma bil prost bremena neposredno z izpodbijano vknjižbo ali če tožba izhaja iz razmerja med tožnikom in tožencem, določal rok treh let, v katerem se mora vložiti tožba in ki začne teči od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe.

Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja na nepravilnost uporabe tega predpisa in navaja, da bi moralo sodišče uporabiti določbe ZZK-1 (1), ki je veljal od 8. 6. 2002 in urejal izbrisno tožbo v členih 243 do 246 ter ni več določal prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Res je sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da ZZK-1 v prehodnih in končnih določbah ni posebej določal kateri predpis se uporablja za vložitev izbrisne tožbe za vpis, ki je bil opravljen pred veljavnostjo ZZK-1, v času, ko je veljal triletni prekluzivni rok, vendar pa sta tako teorija kot tudi večinska sodna praksa štela, da prekluzivni rok, ki ga je določal drugi odstavek 102. člena ZZK ne velja, ker gre za nepravo retroaktivnost zakona, ki načeloma ni prepovedana. Pritožbeno sodišče pri tem povzema argumente Vrhovnega sodišča RS iz sklepa II Ips 1069/2008 o tem, da gre pri uporabi določb ZZK-1 za nepravo retroaktivnost, ki bi bila v neskladju z Ustavo, če bi si glede na okoliščine konkretnega primera zaupanje toženca v trajnost obstoječega položaja zaslužila prednost. Vrhovno sodišče je navedlo, da v primeru, kadar se s tožbo varujejo stvarne pravice in ko ima zahtevek stvarno pravno naravo, lastninska pravica kot absolutna pravica ne zastara in zato tudi tožbe, s katerimi se lastninska pravica varuje, ne smejo biti časovno omejene. Pritožnica pa pravilno opozarja na dejstvo, da v času, ko je začel veljati ZZK-1, ki ni predpisoval roka za izbrisno tožbo, triletni rok, ki ga je določal ZZK še ni pretekel. Tako toženec do uveljavitve ZZK-1 zaradi neaktivnosti tožnice ni pridobil še nobene pravice, saj ni pretekel zakonsko določen rok za vložitev izbrisne tožbe, zato tudi ne gre za primer, ko bi toženec na podlagi ZZK pridobil kakršnokoli pravico, in zato z uporabo ZZK-1 tudi ni kršena nobena prej pridobljena pravica toženca. Tudi iz tega razloga obstajajo pogoji za uporabo ZZK-1, saj s tem ni omajano načelo zaupanja v pravo, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo v odločbi U-I-101/95. Pritožbeno sodišče pa k tem argumentom še dodaja, da iz nespornega dejanskega stanja izhaja, da je toženec predlagal vknjižbo lastninske pravice na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju za ½ v času, ko je že tekel postopek za razvezo te pogodbe, zato ni mogel biti v dobri veri in tudi, če ne bi šlo za nepravo retroaktivno veljavnost ZZK-1, rok treh let za vložitev tožbe ne bi prišel v poštev, saj zakon ne ščiti slabovernega lastnika. Po ZZK iz leta 1995 je veljal zoper tretje osebe specialni krajši rok (tretji odstavek 102 člena ZZK), vendar le za primere, ko je bil izbrisnemu upravičencu vročen zemljiškoknjižni sklep; zoper tretje osebe, ki niso bile v dobri veri pa tudi po ZZK ni veljal nikakršni rok (peti odstavek 102. člena ZZK). Pritožnica se sicer nepravilno sklicuje na to določbo, saj ni tretja oseba, vendar pa po analogiji, okrepljeni z argumentov a fortiori ne more biti drugače v primeru, kadar je bil slaboveren prvi pridobitelj.(2) Tudi iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravna napačna.(3) Glede na vse navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava določbe 243. člena ZZK-1 sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeniti tako, da se zahtevku tudi v tem delu ugodi (ZPP člen 358).

Tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče zaključilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev izbrisne tožbe. Pritožba ni utemeljena. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka zakonita dedinja obeh že pokojnih izročevalcev, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo določbo 132. člena Zakona o dedovanju, po kateri pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. S tem trenutkom pa imajo dediči tudi aktivno legitimacijo za vložitev takšne tožbe, s katero zahtevajo, da se lastninska pravica vpiše nazaj na pokojnika. Že Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995 je aktivno legitimacijo razširil in pogoj za vložitev izbrisne tožbe ni bi več, da bi morala biti prizadeta oseba pred izpodbijano vknjižbo že vpisana v zemljiško knjigo, saj je lahko tožbo vložil tisti, ki je zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici. ZZK-1 pa je aktivno legitimacijo še razširil, saj je določal, da je aktivno legitimiran tisti, čigar pravice na nepremičnini so bile za sporno vknjižbo kršene. Takšno besedilo pa je omogočal razlago, da ne gre le za kršitev stvarnih pravic, temveč tudi za kršitev stvarnopravnih pričakovanj, ki temeljijo na obligacijskih pravicah. To je izrecno konkretizirala novela ZZK-1C. Zato niti v teoriji niti v sodni praksi ni bilo nobene dileme, da je aktivno legitimiran tudi tisti, ki dotlej pravice ni imel vknjižene.(4) Zato ne vzdržijo resne presoje pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka na sporni polovici nepremičnin ni imela doslej nobene pravice in da zato njena pravica tudi ni bila kršena. Najmanj kar ima tožeča stranka, je pričakovana pravica, saj je sodišče ugotovilo, da je zakonita dedinja pokojnih. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zaradi neobstoja aktivne legitimacije zahtevek zavrniti.

Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka zato, ker sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, da se pri deležu ½ nepremičnin last A. P. postavi zemljiškoknjižno stanje vpisa na dan 22. 6. 1998, ker da tožba nima o tem razlogov, niso utemeljene. Pritožnik ugotovljenega dejanskega stanja o tem, da je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju 23. 6. 1998 ne izpodbija. Dejstvo pa je, da je bila na ta dan kot lastnica ½ nepremičnin vpisana sedaj že pokojna A. P.. Tako je sodišče prve stopnje v delu, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke za izbris vknjižbe lastninske pravice za ½ deleža last A. P. pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, sodišče prve stopnje absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (ZPP člen 353).

Zaradi spremembe odločbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom. Sodišče prve stopnje je štelo, da sta pravdni stranki uspeli vsaka s 50 %, zato je vsaki priznalo ½ stroškov. Ker tožena stranka z zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 3.752,28 EUR in kar se pritožbeno ne izpodbija. Ker tožena stranka z zahtevkom ni uspela, sama nosi svoje stroške.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini nagrade za postopek, 20 % DDV in plačila sodne takse. Tožeča stranka je izpodbijala samo odločitev v zavrnilnem delu (½), zato je od priglašenih stroškov upravičena le do povrnitve v ½, kar predstavlja znesek 1.413,02 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške( ZPP člena 165, 154/1, 155).

Op. št. (1): Uradni list RS, 50-2455/2002 s spremembami.

Op. št. (2): Glej izbrisna tožba, analiza prakse višjih sodišč, Tomaž Pavčnik, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012, stran 165 in nadaljnje.

Op. št. (3): Glej tudi Jasna Hudej, Pravnik, Ljubljana 2012, letnik 67, št. 7-8. Op. št. (4): Glej Pravosodni bilten, Pavčnik Izbrisna tožba.