Jedro

Kadar je odškodninski postopek pri delodajalcu pomanjkljivo izveden, je potrebno z izvedbo dokaznega postopka pred sodiščem ugotoviti, ali je delavec povzročil škodo iz hude malomarnosti in koliko le-ta znaša. Sodišče mora ugotoviti vse okoliščine in elemente morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke, upoštevajoč njene zadolžitve na delovnem mestu poslovodkinje, pri čemer je tožeča stranka tista, ki nosi dokazno breme glede toženkine krivde za primanjkljaj, do katerega je v obravnavanem primeru prišlo. Huda malomarnost toženke - poslovodkinje se kaže v tem, da je poslovanje s čeki in boni potekalo nepravilno, dokumentacija pa je bila dostopna vsem zaposlenim, kar je omogočalo prilaščanje sredstev tožene stranke s strani delavca, ki je bil v kazenskem postopku. Stališče delavke, da je njena odgovornost izključena, ker je do škode prišlo zaradi kaznivega dejanja delavca, ki ga je toženka sama odkrila in ga naznanila, je vprašljivo, saj že zbrana dokumentacija (tudi podatki iz kazenskega spisa) kaže na to, da je omenjeni delavec imel dostop do bonov in gotovine prav zaradi pomanjkljivosti pri poslovanju z boni in denarjem.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka A.A. dolžna povrniti tožeči stranki B. d.d. sorazmerni del škode in sicer znesek 63.150,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.4.1994 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Višji zahtevek tožeče stranke, to je zahtevek za plačilo 189.448,30 SIT, je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov postopka v znesku 33.431,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1999 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki - tožena stranka izpodbija 1. in 3. točko, tožeča pa 2. točko izreka. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka pa poleg navedenih uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe oz. njeno spremembo, pri čemer se tožena stranka zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka, tožeča pa predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je inventurni primanjkljaj, ki ga je ugotovila tožeča stranka, znašal 707.894,20 SIT, tožena stranka pa je dejansko odgovorna za celotno škodo, torej tudi za tisti del primajnjkljaja, glede katerega je tožeča stranka obremenila delavca M. Tožnica je bila kot vodilna delavka odgovorna za poslovanje v poslovalnici, svoje delo pa je opravljala tako malomarno, da je prav zaradi njene hude malomarnosti tožeči stranki nastala škoda, saj je omogočila M., verjetno pa tudi drugim osebam, odtujevanje premoženja tožeče stranke. Toženkina huda malomarnost pri poslovanju s čeki in boni se kaže tudi v dejstvu, da nežigosanih čekov in bonov ni uničila oz. oddala, ampak jih je pustila ležati v nezakljenjenem trezorju, do katerega so imeli dostop vsi zaposleni delavci, pa tudi stranke v trgovini. Nepravilnosti in primanjkljaj je ugotovila inventura, ne drži pa ugotovitev sodišča, da naj bi bila tožnica tista, ki je opozarjala na nepravilnosti. Po ugotovljenem manjku je celo ovirala odkrivanje storilca in vzrokov manjka, saj je s to akcijo seznanila tudi ostale delavce. Sodišče bi v vsakem primeru moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tudi ob uporabi določila člena 70 ZTPDR. Sodišče je tudi napačno odločilo glede teka zakonitih zamudnih obresti, katere tožeča stranka zahteva od 31.12.1993 do plačila, poleg tega pa je v zavrnilnem delu zavrnjen le zahtevek za plačilo glavnice, ne pa tudi obrestni zahtevek. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj iz obrazložitve ni razvidno, na kakšen način je sodišče izvršilo pobot in kakšne stroške je pravdnim strankam priznalo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče pri ponovnem sojenju ni ugotovilo nobene odgovornosti delavke za povzročeno škodo. Tožnica je organizirala delo tako, kot je bilo možno in kot ji je bilo naročeno in ni imela možnosti organizirati delo drugače, zato ji ni mogoče očitati povzročitve škode namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče je napačno ugotovilo, da je delavka odgovorna za 1/4 škode. Eden od delavcev si je bone oz. gotovino prisvajal, zoper njega pa je bil uveden kazenski postopek, zato ni mogoče trditi, da škode ni mogoče ugotoviti. Od drugih delavcev povračilo škode ni bilo zahtevano, zato se toženka sprašuje, zakaj je ona dolžna plačati 1/4 škode, drugi pa ne. Do škode je prišlo zaradi kaznivega dejanja delavca, zaposlenega pri toženi stranki, ki ga je sama odkrila in naznanila. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper sklep o stroških, saj stroški niso bili potrebni v taki višini, kot so navedeni. Tožeča stranka se je izmikala obravnavam in sodišču ni dostavila dokumentacije, zato so nastajali nepotrebni stroški. Pritožbi sta utemeljeni. V 70. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) je določeno, da mora delavec, ki povzroči pri delu oz. v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti organizaciji oz. delodajalcu škodo, škodo povrniti. Če povzroči škodo več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren za tisti del škode, ki ga je povzročil, če pa za vsakega delavca ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil, se šteje, da so vsi delavci enako odgovorni in povrnejo škodo v enakih delih (1., 2. in 3. odstavek 70. člena ZTPDR). Iz citiranih določb izhaja, da je mogoče uporabiti 3. odstavek 70. člena ZTPDR le v povezavi s 1. in 2. odstavkom istega člena, kar pomeni, da mora biti ugotovljena oz. dokazana odškodninska odgovornost delavcev - le v takem primeru pride v poštev pravilo iz 3. odstavka istega člena o dolžnosti povračila škode po enakih delih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na citirane določbe ZTPDR, vendar teh določb ni uporabilo pravilno. Ugotovilo je, da naj bi tožeča stranka zanemarila, da sta bili v poslovalnici, kjer je bila toženka poslovodkinja, zaposleni poleg poslovodkinje in v kazenskem postopku obravnavanega sodelavca še dve delavki, in da ni mogoče samo iz razloga, ker tožena stranka ni organizirala delovnega procesa v skladu z zahtevami tožeče stranke, tožnici naprtiti soodgovornosti za nastali inventurni primanjkljaj, zato naj bi bila dolžna plačati eno četrtino ugotovljenega inventurnega primanjkljaja. Že iz navedenega izhaja, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni oz. med seboj v nasprotju glede odločilnih dejstev - sodišče prve stopnje je na eni strani ugotovilo, da ni mogoče zaključiti, da bi bila prav tožena stranka odgovorna za ves nastali manjko, kljub temu pa jo je, ne da bi ugotovilo in obrazložilo njeno odgovornost za nastanek primanjkljaja pri tožeči stranki (naklep ali huda malomarnost - 1. odstavek 70. člena ZTPDR), zavezalo, da je škodo dolžna povrniti v višini 1/4 ugotovljenega primanjkljaja. Izpodbijana sodba ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank ugodilo in v skladu z določbo 1. odstavka 369. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) razveljavilo izpodbijano sodbo v celoti ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 44/96 z dne 9.10.1997 zapisalo, da je v primeru, kadar je odškodninski postopek pri delodajalcu pomanjkljivo izveden, potrebno z izvedbo dokaznega postopka pred sodiščem ugotoviti, ali je delavec povzročil škodo iz hude malomarnosti in koliko le-ta znaša. Opozorilo je, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti vse okoliščine in elemente morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke, upoštevajoč njene zadolžitve na delovnem mestu poslovodkinje, pri čemer je tožeča stranka tista, ki nosi dokazno breme glede toženkine krivde za primanjkljaj v poslovalnici ..., do katerega je v obravnavanem primeru prišlo. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek sicer dopolnilo, vendar se ni jasno opredelilo do vseh spornih vprašanj, na katera je že opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu (1. odstavek 377. člena ZPP/77). To velja zlasti za ugotovitev odgovornosti poslovodje za nastali primanjkljaj, ob upoštevanju vzrokov za njegov nastanek. S tem v zvezi pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja na okoliščine, ki kažejo na hudo malomarnost toženke kot poslovodkinje. Poslovanje s čeki in boni je potekalo nepravilno, dokumentacija pa je bila dostopna vsem zaposlenim, kar je omogočalo prilaščanje sredstev tožene stranke s strani delavca, ki je bil v kazenskem postopku. Stališče tožene stranke, da je njena odgovornost izključena, ker je do škode prišlo zaradi kaznivega dejanja delavca, ki ga je toženka sama odkrila in ga naznanila, je vprašljivo, saj že zbrana dokumentacija (tudi podatki iz kazenskega spisa) kaže na to, da je omenjeni delavec imel dostop do bonov in gotovine prav zaradi pomanjkljivosti pri poslovanju z boni in denarjem. Pri presoji, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pa bi bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so zadolžitve prodajalcev in poslovodje trgovine različne, zato je različna tudi njihova odgovornost. Poslovodja je med drugim zadolžen za vodenje, organiziranje in nadzor nad delom v poslovalnici, ažurno vodenje dokumentacije za svojo poslovalnico... in glede na svojo funkcijo nedvomno odgovarja strožje kot prodajalec. Utemeljena je pritožba tožeče stranke tudi v delu, v katerem navaja, da je bil inventurni primanjkljaj, kot ga je ugotovila tožeča stranka, bistveno višji od zneska odškodnine, ki jo tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu terja od tožene stranke. To potrjujejo podatki v spisu, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka M. M. že obremenila za znesek 267.071,10 SIT, tožnico kot odgovorno osebo pa za znesek 252.598,30 SIT. Te okoliščine je nedvomno potrebno upoštevati tudi pri morebitni uporabi 3. odstavka 70. člena ZTPDR (ponovna delitev dela primanjkljaja, s katerim je obremenjena tožena stranka, na štiri dele, je zato nedvomno vprašljiva). Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, po potrebi pa dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).