Jedro

Tožnik, ki želi sprožiti upravni spor, je dolžan izkoristiti pritožbo zoper upravni akt, če jo ima na voljo v upravnem postopku (2. odstavek 4. člena ZUS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 176/2001-16 z dne 5.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožničino tožbo (1. točka izreka) proti odločbi tožene stranke z dne 29.12.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo H.Z. (tožničinega brata) proti odločbi Upravne enote M. z dne 30.4.1998. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo ugotovil, da se M.W. (mati H.Z.) po predp-isih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka) tudi zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da po določbi 2. odstavka 4. člena ZUS upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Zoper odločbo upravnega organa prve stopnje tožnica pritožbe ni vložila, vložil pa jo je H.Z. (njen brat) in na podlagi njegove pritožbe je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Ker je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o pritožbi H.Z. in ne o tožničini pritožbi, bi bil on upravičen sprožiti upravni spor, ne pa tožnica. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi določbe 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo. Iz obrazložitve k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks na 1. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah.

Tožnica po vsebini pritožbe izpodbija 1. točko izreka izpodbijanega sklepa. Navaja, da sklep izpodbija zaradi nepravilne uporabe določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Postopka na prvi stopnji se ni udeležila, ker je pooblastila brata za vložitev denacionalizacijske zadeve. Ko pa je ugotovila, da pooblaščenec brata ne zastopa tako kot bi moral, pa je tudi sama vložila tožbo. Ob uporabi določb 60. člena ZDen ima, po njenem mnenju, položaj stranskega udeleženca v postopku denacionalizacije. S tem pa ima tudi pravico vložiti tožbo zoper odločno tožene stranke, saj je tožba vložena tudi v korist njenega brata. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da tožnica proti odločbi prvostopnega upravnega organa, s katero je ta, na zahtevo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije izdal ugotovitveno odločbo o državljanstvu (tožničine matere), ni vložila pritožbe. To pa pomeni, da ni izpolnjena ena izmed procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje njene tožbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki želi sprožiti upravni spor, dolžan izkoristiti pritožbo zoper upravni akt, če jo ima na voljo v upravnem postopku (2. odstavek 4. člena ZUS). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pri predhodnem preizkusu tožbe, ob ugotovitvi, da tožnica zoper izpodbijani upravni akt ni vložila pritožbe, tožničino tožbo zavrglo. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožničini ugovori, ki se nanašajo na uporabo ZDen, saj se tožnica glede dopustnosti tožbe, vložene proti odločbi o ugotovitvi državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ne more z uspehom sklicevati na določbe ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi s 1. odstavkom 68. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.