Jedro

Pritožnik razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija, saj se pritožuje le zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožilstva, da se zapisnika o zaslišanju prič C. C. in D. D. prebereta, zoper katerega pa pritožba ni dovoljena.

Za presojo vprašanja, ali je preiskovalna sodnica zadostila določbi 166. člena ZKP je potrebno upoštevati, da sta bila obtoženca tujca, državljana Pakistana, ki kljub formalnemu pouku iz 4. člena ZKP nedvomno nista mogla razumeti in prepoznati pomena zaslišanja obremenilnih prič, zlasti ker je obtoženi A. A. izrecno opozoril na svojo pomanjkljivo pismenost. Preiskovalna sodnica je morala vedeti, da bo kasnejše zaslišanje prič zelo otežkočeno, če ne celo onemogočeno, saj sta bili priči državljana Bangladeša, ki že več let nista bivala na naslovu stalnega prebivališča, kar je izhajalo iz nujnih izpovedb. Glede na pojasnjeno bi preiskovalna sodnica morala dopustiti navzočnost obeh zagovornikov na zaslišanju prič, ki sta bili za obtoženca nedvomno obremenilni priči. Na takšen način je kršila pravico do njune obrambe in do soočenja z obremenilno pričo, saj obtoženima oziroma njuni kvalificirani obrambi ta možnost tekom postopka ni bila tudi dejansko zagotovljena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. in B. B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in prvem odstavku (pravilno po šestem v zvezi s tretjim odstavkom) 308. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP „v zvezi s sklepom naslovnega sodišča z dne 8. 6. 2021 o nebranju zapisnika o zaslišanju prič“ s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi "napadeno“ sodbo spremeni tako, da "sklep Okrožnega sodišča v Krškem z dne 8. 7. 2021 o nebranju zapisnikov" razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo državnega tožilca sta odgovorila zagovornica in zagovornik obeh obtoženih, ki sta predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju po tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožilstva, da se na glavni obravnavi prebereta zapisnika o zaslišanju prič C. C. in D. D., ter po izvedenem dokaznem postopku, kot izhaja iz točke 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaključilo da ni dovolj dokazov, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje, kar je podrobno obrazložilo v točki 7 obrazložitve.

6. Pritožnik razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija, saj se pritožuje le zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožilstva, da se zapisnika o zaslišanju prič D. D. in C. C. prebereta, zoper katerega pa pritožba ni dovoljena. Zmotno je torej prepričanje pritožnika, da se sklep senata o zavrnitvi dokaza, lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo. Iz zbranega dokaznega gradiva izhaja, da je sodišče s poizvedbami pri Generalni policijski upravi, Upravi kriminalistične policije (GPU UKP) ugotovilo, da se priči v R. Sloveniji ne nahajata, prav tako ni znano njuno prebivališče, v posledici česar njihovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi ni bilo izvedljivo. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe določno pojasnilo, zakaj niso izpolnjeni pogoji, da se prebereta zapisnika o zaslišanju prič. Te razloge v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje. Po določbi prve točke prvega odstavka 340. člena ZKP se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata le če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene. Ta določba predstavlja izjemo od načela neposrednosti, torej da se dokazi na glavni obravnavi izvajajo neposredno. Sodišče prve stopnje bi upoštevajoč to določbo, lahko po tem, ko je na podlagi dopisa GPU UKP z dne 7. 6. 2021 ugotovilo, da se priče v R. Sloveniji ne nahajajo in da njuno prebivališče ni znano, prebralo zapisnika o zaslišanju prič D. D. in C. C., pod pogojem, da bi bila obtoženima predhodno zagotovljena pravica biti navzoča na njunem zaslišanju in priči postavljati vprašanja. Spisovno je sicer razvidno, da je bila obtoženima formalno ta možnost omogočena. Iz zapisnika o zaslišanju prič D. D. in C. C. je razvidno, da sta obtožena prisostvovala zaslišanju. Na zaslišanju sta bila tudi ustrezno opozorjena v smislu določbe 4. člena ZKP, a sta se tej pravici odpovedala. V nasprotju z mnenjem pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni bilo pogojev, da bi sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnika o zaslišanju prič D. D. in C. C. Kot je že bilo pojasnjeno v 11. točki obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 42197/2020-366 z dne 12. 5. 2021, je preiskovalna sodnica formalno zadostila določbi 166. člena ZKP, ko je pred izdajo sklepa o preiskavi zaslišala priči D. D. in C. C., ter o njunem zaslišanju obvestila obtoženca, ki sta bila ob njuni navzočnosti na zaslišanju prič tudi poučena o pravici do zagovornika. Obtoženima je bilo tudi omogočeno, da sta pričama postavljala vprašanja in dajala pripombe na njuni izpovedbi. Kljub temu pa sodišče druge stopnje, upoštevajoč, da preiskovalna sodnica ni omogočila njunima zagovornikoma, kljub njuni izrecni zahtevi, da sta navzoča pri zaslišanju prič, saj sta v predmetnem času že čakala pred obravnavno dvorano, v kateri je potekalo zaslišanje prič, na pričetek naroka po 204.a členu ZKP na zaslišanje istih obtoženih, ki sta v tistem trenutku že prisostvovala zaslišanju prič, kršila obtoženčevo pravico do obrambe in enakega varstva pravic. Pri tem sodišče druge stopnje še pripominja, da ta možnost ni bila odvzeta državnemu tožilcu, ki je bil na zaslišanju prič lahko navzoč. Za presojo vprašanja, ali je preiskovalna sodnica na zgoraj opisan način zadostila določbi 166. člena ZKP je potrebno upoštevati, da sta bila obtoženca tujca, državljana Pakistana, ki kljub formalnemu pouku iz 4. člena ZKP nedvomno nista mogla razumeti in prepoznati pomena zaslišanja obremenilnih prič, zlasti ker je obtoženi A. A. izrecno opozoril na svojo pomanjkljivo pismenost. Preiskovalna sodnica je morala vedeti, da bo kasnejše zaslišanje prič zelo otežkočeno, če ne celo onemogočeno, saj sta bili priči državljana Bangladeša, ki že več let nista bivala na naslovu stalnega prebivališča, kar je izhajalo iz nujnih izpovedb. Glede na pojasnjeno bi preiskovalna sodnica morala dopustiti navzočnost obeh zagovornikov na zaslišanju prič, ki sta bili za obtoženca nedvomno obremenilni priči. Na takšen način je kršila pravico do njune obrambe in do soočenja z obremenilno pričo, saj obtoženima oziroma njuni kvalificirani obrambi ta možnost tekom postopka ni bila tudi dejansko zagotovljena. V skladu z ustaljeno ustavno sodno prakso je obtožencu potrebno dati zadostno in primerno možnost poklicati in zaslišati obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjave, ali kdaj kasneje v postopku. Praviloma je zaradi uresničevanja načela kontradiktornosti potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi, vendar uporaba zapisnikov zaslišanja prič v preiskovalnem ali predkazenskem postopku (na podlagi 166. člena ZKP) sama po sebi ni v neskladju s 29. členom Ustave RS in d. točko tretjega odstavka 6. člena EKČP, če je zagotovljena pravica do obrambe (primerjaj odločba Ustavnega sodišča RS Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 in številne druge). Po presoji pritožbenega sodišča v predmetnem postopku obtožena nista mogla uveljavljati svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko na glavni obravnavi ni prebralo zapisnika o zaslišanju prič D. D. in C. C., saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP.

7. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog tožilstva, arbitrarno odločalo brez pravne podlage in v korist obdolžencev kršilo načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS se tako izkaže kot neutemeljena.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik sicer razlogov izpodbijane sodbe ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.