Jedro

Tožnik je bil invalid III. kategorije, ki mu je delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga. ZPIZ-1 v 104. členu za to kategorijo zavarovancev izrecno predvideva priznanje pravic po ZPIZ-1 in sicer po izteku pravic za primer brezposelnosti, pri čemer ne izvzema zavarovancev, ki jim je bila priznana invalidnost po prejšnjih predpisih (čemu bi tudi jih). Iz drugega odstavka 104. člena ZPIZ-1 izhaja, da na podlagi iste invalidnosti pravic po tem zakonu ne more uveljaviti le tisti zavarovanec, ki mu je delovno razmerje prenehalo iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 102. člena ZPIZ-1. V drugih primerih, kot je na primer tudi obravnavani, oziroma prav v takih primerih, pa je pravice po ZPIZ-1 mogoče priznati zavarovancu tudi na podlagi iste invalidnosti. Tožniku je ob priznani invalidnosti III. kategorije in ob pogoju, da mu je delovno razmerje prenehalo, mogoče priznati pravico iz 94. člena ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 2 4 4088925 z dne 14. 9. 2010 in št. 4.088.925 z dne 20. 10. 2010 ter tožniku priznalo nadomestilo za invalidnost od 22. 7. 2010 dalje. Toženi stranki je naložilo, da izda odmerno odločbo o nadomestilu za invalidnost v 30 dneh. Ugotovilo je, da je tožnik na podlagi 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji) upravičen do nadomestila, ker je invalid III. kategorije in mu je delovno razmerje prenehalo pri delodajalcu iz poslovnega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke s pojasnilom, da je tožena stranka pri odločitvi napačno izhajala iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS 12/92 in naslednji), na podlagi katerega mu je bilo po končani rehabilitaciji priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Z 21. 10. 2009 je bilo izplačilo tega nadomestila ustavljeno, ker mu je pri delodajalcu delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga. Od tega dne dalje je tudi uživalec nadomestila za brezposelnost. Tožnik je dne 21. 7. 2010 vložil zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrnila zahtevo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu (takega nadomestila tožnik ni zahteval). Ker je bila zahteva vložena v času, ko je veljal že ZPIZ-1, je poudarilo, da je ne glede na datum nastanka invalidnosti, treba izhajati iz tega zakona.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da po prvem odstavku 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma iz 446. člena ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po tem datumu. Uradne prevedbe kategorij oziroma pravic iz invalidskega zavarovanja ZPIZ-1 ne določa. Kategorije invalidnosti po ZPIZ in ZPIZ-1 niso primerljive. Tožniku je bila pravica do poklicne rehabilitacije priznana kot delovnemu invalidu III. kategorije po ZPIZ, v letu 2007 pa mu je bila brez ponovne predstavitve na invalidski komisiji priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo (pravica, ki je ZPIZ-1 ne pozna). Zaradi razporeditve je bilo tožniku odmerjeno tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po ZPIZ od 10. 7. 2007 dalje. Vse te pravice so bile torej odmerjene po ZPIZ iz leta 1992. Ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, ni prišlo do spremembe v invalidnosti in zato določb ZPIZ-1 ni mogoče uporabiti, saj se po ZPIZ-1 pravice iz invalidskega zavarovanja pridobijo lahko le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pogojev za odločitev o pravici na podlagi 94. člena ZPIZ-1 v obravnavani zadevi po mnenju revidenta ni.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila tožniku, ki je invalid III. kategorije od 7. 9. 2000 dalje, po končani poklicni rehabilitaciji priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami od 10. 7. 2007 dalje. Od istega dne je bil upravičen tudi do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Tožniku je dne 21. 10. 2009 prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga pri delodajalcu H. d.o.o., K. Tožena stranka je z istim dnem ustavila izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Od 28. 10. 2009 do 21. 10. 2010 je bil tožnik uživalec nadomestila za brezposelnost pri zavodu za zaposlovanje. Dne 21. 7. 2010 je podal zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. To zahtevo je organ prve stopnje pri toženi stranki zavrnil kot zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, sklicujoč se na 124. člen ZPIZ v povezavi s 103. členom ZPIZ-1 o pogojih za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu II. in III. kategorije. Tožnikovo pritožbo zoper to odločbo je tožena stranka po organu druge stopnje zavrnila.

7. Med strankama je sporno, ali in na podlagi katerega predpisa je tožnik upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja. Medtem ko se tožena stranka zavzema za uporabo določbe 124. člena ZPIZ, torej določbe, ki v času odločanja o tožnikovi zahtevi ni več veljala, sta sodišči presodili, da je tožnik upravičen do pravice iz 94. člena ZPIZ-1. 8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Revizija se neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1. Na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije je bila tožniku priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, na katero je bil razporejen po končani poklicni rehabilitaciji in mu je bila priznana tudi pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Gre za pravico, ki izhaja iz ZPIZ, čeprav je bila priznana v času, ko je že veljal ZPIZ-1, saj je bila priznana v postopku za uveljavljanje pravic, začetem pred uveljavitvijo ZPIZ-1 (zato se je po 391. členu ZPIZ-1 pravica pravilno določila po prejšnjih predpisih). Z novo zahtevo z dne 21. 10. 2010 je tožnik uveljavljal priznanje pravice po ZPIZ-1. Tedaj se določbe ZPIZ niti po prehodnih določbah ZPIZ-1 niso več uporabljale, zato 124. člen ZPIZ ni mogel predstavljati veljavne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi (tako tudi sodba VS RS VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011).

10. Po prvem odstavku 397. člena ZPIZ-1 so uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona (o veljavnosti določb ZPIZ na podlagi 446. člena ZPIZ-1 podrobno obrazložitev vsebuje že sodba sodišča prve stopnje) obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pri tožniku ne gre za situacijo iz te določbe, saj je njegova pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu prenehala s prenehanjem delovnega razmerja, ko je bilo izplačilo nadomestila tudi ustavljeno. Pravice po ZPIZ torej na tej podlagi ni mogel obdržati. Lahko je pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1. 11. Po tretjem odstavku 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic iz prvega odstavka tega člena lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Tudi te določbe v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti, saj v času podane zahteve za priznanje pravice nadomestila za invalidnosti ni bil uživalec pravice po ZPIZ v nespremenjenem obsegu. Ta je namreč s prenehanjem delovnega razmerja prenehala. Določbo tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 je mogoče uporabiti le v tesni povezavi s prvim odstavkom tega člena, in sicer takrat, ko se odloča o priznanju nove pravice v času uživanja stare. V teh primerih ob isti invalidnosti zavarovanec ne more uveljaviti nove pravice namesto stare. Lahko pa pravico po ZPIZ-1 uveljavi, če pravice po prejšnjih predpisih ne uživa več.

12. Iz tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da je pogoj za pridobitev pravic po ZPIZ-1 v vseh primerih le poslabšanje že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. To velja, kot rečeno, le za tiste zavarovance, ki želijo uveljaviti pravico po ZPIZ-1, čeprav so že uživalci ene od pravic po ZPIZ. Tožnik ni bil eden od teh zavarovancev. Po tem, ko mu je prenehalo delovno razmerje, namreč ni bil več uživalec pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti, ko bi lahko še naprej obdržal pravico v nespremenjenem obsegu po prejšnjih predpisih. Tožnik je bil invalid III. kategorije, ki mu je delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga. ZPIZ-1 v 104. členu (ki se je na podlagi 110. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS št. 63/2003 in naslednji) ter 62. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Ur. l. RS št. 11/2005 in naslednji) začel uporabljati 1. 1. 2006) za to kategorijo zavarovancev izrecno predvideva priznanje pravic po ZPIZ-1 in sicer po izteku pravic za primer brezposelnosti, pri čemer ne izvzema zavarovancev, ki jim je bila priznana invalidnost po prejšnjih predpisih (čemu bi tudi jih). Iz drugega odstavka 104. člena ZPIZ-1 izhaja, da na podlagi iste invalidnosti pravic po tem zakonu ne more uveljaviti le tisti zavarovanec, ki mu je delovno razmerje prenehalo iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 102. člena ZPIZ-1. V drugih primerih, kot je na primer tudi obravnavani, oziroma prav v takih primerih, pa je pravice po ZPIZ-1 mogoče priznati zavarovancu tudi na podlagi iste invalidnosti. Tožniku je ob priznani invalidnosti III. kategorije in ob pogoju, da mu je delovno razmerje prenehalo, mogoče priznati pravico iz 94. člena ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost).

13. Sodišči druge in prve stopnje sta zato, čeprav z drugačno materialnopravno obrazložitvijo, pri odločitvi o tožnikovi pravici pravilno izhajali iz določb ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je sicer pravico do nadomestila priznalo od napačnega datuma (22. 7. 2010, ko je bila podana zahteva, namesto od datuma 22. 10. 2010, ko so se iztekle pravice za primer brezposelnosti), ki se tak, kot je določen v izreku, tudi ne sklada z 10. točko obrazložitve, kjer je zapisan pravilen datum. Te napake sodišče druge stopnje ni odpravilo, vendar pa revizija v zvezi s tem ne uveljavlja niti bistvene kršitve niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato v odločitev v tem delu ni mogoče posegati.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.