Jedro

Avtorska odmera za male avtorske pravice se valorizira v skladu z 11. členom Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 60184/2008 z dne 22.8.2008 se razveljavi v delu, v katerem je z njim toženi stranki naloženo plačilo nad zneski: - 17,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2007, - 17,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2007, - 17,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2008, - 17,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2008, - 17,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2008, - 42,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2008, - 42,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2008 in - 42,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2008 ter glede izvršilnih stroškov in se tožbeni zahtevek zavrne za zneske: - 47,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2007, - 47,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2007, - 47,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2008, - 47,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2008, - 47,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2008, - 47,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2008, - 47,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2008 in - 47,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2008, V preostalem delu ostane navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka v veljavi.

II.

V ostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Opis zadeve: Tožeča stranka zahteva plačilo za male avtorske pravice. Bistvo spora je v tem, da tožena stranka ne priznava višjih (valoriziranih) tarif in je zato plačala le avtorski honorar po tarifi, ki jo je določal Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (nekaj mesecev pa honorarja sploh ni plačala). Tožena stranka še meni, da je za čas od oktobra 2007 dolžna nižji znesek od vtoževanega za uporabo juke boxa.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugodilo mu je v tistem delu, v katerem je tožena stranka v celoti zavračala plačilo računov za male avtorske pravice. Zavrnilo pa ga je v tistem delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala valoriziran znesek avtorskega nadomestila in v tistem delu, v katerem je tožeča stranka tudi za čas po oktobru 2007 zahtevala višje plačilo za uporabo juke boxa.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Proti takšni sodbi se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. V obsežni obrazložitvi pritožbe se zavzema za to, da sodišče upošteva 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Ta je določal, da se realna vrednost tarife ohranja tako, da se nadomestilo za male avtorske pravice valorizira. Določal je tudi način valorizacije. Tožeča stranka poudarja, da objava valoriziranih tarif in odobritev urada nista bili potrebni.

V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka natančno pojasnjuje, kakšen je bil indeks inflacije za čas od marca 1998 donovembra 2007. Pritožnica graja materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje: da je urad soglašal le s tarifno prilogo Pravilnika, pritožnica namreč meni, da je soglašal s celotnim Pravilnikom, torej tudi njegovim 11. členom, da je treba uporabiti Pravilnik 1998, a tako, da se 11. člena le-tega ne upošteva, da uporaba pravila exceptio illegalis povzroči uporabo Pravilnika 1998, pritožnica namreč meni, da mora v primeru protizakonitosti podzakonskega akta sodišče neposredno uporabiti zakon.

V sklepnem delu pritožbe tožeča stranka izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje o tem, od kdaj dalje je utemeljena toženkina nižja obveznost za uporabo juke boxa.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predalagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

O obveznosti iz naslova uporabe juke boxa: Višje sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo toženi stranki, da je tožeči stranki poslala prijavnico, ki utemeljuje njeno nižjo obveznost glede na dogovor, ki ga je tožeča stranka sklenila z družbo S.. (lastnikom juke boxa). Sodišče prve stopnje se je oprlo na prijavnico, ki jo je predložila sama tožeča stranka in na kateri je naveden datum prejema 26.9.2007. Očitno tudi je, da je tožeča stranka prijavnico tedaj prejela, saj sicer ne bi imela razloga za pošiljanje dopisa z dne 29.10.2007, v katerem se sklicuje na prijavo, ki jo je prejela 26.9.2007. Sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo, da je tožničino pozivanje tožene stranke, da naj ji predloži pogodbo, ki jo je sama tožnica sklenila z družbo S., d.o.o., nesmiselno. Tožeča stranka je (za razliko od tožene) s takšno pogodbo nedvomno razpolagala.

Pritožnica pa tudi ni z ničemer uspela izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je verjelo priči M. K., da je (S., d.o.o.) o montaži juke boxa in pogodbi s toženko po elektronski pošti obvestila tožečo stranko. Iz zapisnika o zaslišanju priče ne izhaja, kar v pritožbi navaja tožeča stranka, da naj bi priča na “kar nekaj sila pomembnih vprašanj odgovorila - ne vem“. To, kateri od uslužbencev lastnika juke boxa je tožečo stranko obvestil o montaži le-tega, pa sploh ni pomembno. Pomembno je, da je bila tožeča stranka po montaži juke boxa o tem obveščena, kar je nedvomno utemeljevalo znižanje toženkine obveznosti iz tega naslova glede na pogodbo med tožečo stranko in lastnikom juke boxa.

Odločitev sodišča prve stopnje, da toženka za uporabo juke boxa za čas od oktobra 2007 dolguje obveznost po znižani tarifi, je torej pravilna.

O problemu neenotne sodne prakse glede uporabe Pravilnika oz. valorizacije tarife: Sodišče prve stopnje se je v razlogih na zadnji strani sodbe sklicevalo na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 53/2010 in I Cp 4508/2009, v katerih je bilo sprejeto stališče, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1) ne velja, 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (2), ki določa valorizacijo tarif, pa je v nasprotju z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (3) in zato neveljaven (4). Sodišče prve stopnje ima torej prav, ko poudarja, da je večinska sodna praksa takšna kot odločitev sodišča prve stopnje v tej zadevi. Iz materialnopravnih razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, pa pritožbeno sodišče vztraja pri svojem dosedanjem materialnopravnem stališču, ki ga je prvič zavzelo v sklepu I Cp 4292/2009. Splošno o materialnopravnem problemu valorizacije avtorskega nadomestila (takšne razloge je to sodišče podalo v zadevi I Cp 4163/2010): Avtorska pravica je ustavna pravica (60. člen Ustave). Njena prvina je tudi ta, da avtor določi pogoje, pod katerimi lahko uporabnik javno priobčuje glasbena dela. Zaradi narave in razširjenosti uporabe malih avtorskih pravic je te mogoče učinkovito zagotavljati le s sistemom kolektivnega varovanja. Ker pa monopolni položaj kolektivne organzacije prinaša nevarnosti zlorabe, morajo biti vanj vneseni elementi državnega poseganja (5). Slednje je zagotovljeno že s tem, da tako prvotno besedilo ZASP, kakor besedilo zakona, spremenjeno z ZASP-B (6), ureja položaj kolektivnih organizacij, ki so pooblaščene za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic. Bistvo državne regulacije na tem področju se odraža v zakonski opredelitvi samega kolektivnega uveljavljanja, zakonskih pogojih, ki jih mora izpolnjevati kolektivna organizacija in v zakonski zahtevi, da mora imeti kolektivna organizacija dovoljenje pristojnega organa.

Zakonodajalec je v različnih obdobjih spreminjal vsebino državne (zakonske) regulacije pri tistem delu kolektivnega uresničevanja malih avtorskih pravic, ki se nanaša na določitev pogojev uporabe glasbenih neodrskih del, predvsem na vprašanje določanja višine avtorskega nadomestila. Prvotno besedilo ZASP je v 153. členu predvidevalo, da kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del, ki jih je moral nato odobriti urad, objavljene pa so morale biti tudi v uradnem listu. O določitvi ostalih pogojev uporabe avtorskih del (se pravi: razen določitve višine nadomestila v tarifi), je ZASP molčal in ker je bilo tako, je utemeljen sklep, da te pogoje določi nosilec avtorske pravice. ZASP-B je predvidel, da o pogojih in načinu uporabe del ter o višini nadomestil sklenejo kolektivne organizacije z združenji uporabnikov skupni sporazum. ZASP-C (7) je ureditev dopolnil za primere, ko do skupnega sporazuma po krivdi ene ali druge strani ne pride ter uvedel možnost arbitraže (163.a člen ZASP-C). ZASP-D (8), pa je slednje nadomestil in za primere, ko do sporazuma ne pride, predvidel postopek pri Svetu (157a. člen ZASP-D).

Odločilno vprašanje, ki se zastavlja, je, kako zagotoviti izvrševanje avtorske pravice, dokler sporazumi niso sklenjeni. Ker je avtorska pravica ustavna pravica in ker neodrska glasbena dela obstajajo ne glede na to, kakšna je zakonska ureditev in ne glede na to, ali je do sklenitve sporazuma prišlo ali ne, mora biti tudi varstvo avtorske pravice na teh delih zagotovljeno ne glede na normativno stanje na zakonski in podzakonski ravni. Zagotovljenost avtorske pravice pa pomeni, da so zagotovljene vse njene prvine, tudi pravica avtorja, da določi pogoje in način uporabe avtorskega dela in njegova materialna pravica, da prejme vnaprej znano (določeno) avtorsko nadomestilo.

ZASP-B se je tega problema lotil v prehodnih določbah. 3. odstavek 26. člena ZASP-B je določal, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Sodna praksa je neenotna glede vprašanja, ali je treba navedeno določbo razlagati ozko in sicer tako, da od uveljavitve ZASP-B velja le tarifa v ožjem pomenu besede – torej le priloga Pravilnika 1998 ali pa širše, torej tako, da na podlagi 26. člena ZASP-B velja tarifa skupaj s Pravilnikom, kot njen sestavni in neločljivi del. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravilnik in tarifa sestavljata celoto, ki je ni mogoče ločiti. Vsa vprašanja, ki so urejena v Pravilniku kot celoti se namreč nanašajo na izvrševanje avtorske pravice. Če posamezna vprašanja ne bi bila urejena, bi šlo to na škodo ustavno varovane avtorske pravice. Že samo kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic (s pomembnimi prvinami državnega reguliranja) posega v substanco avtorske pravice. Še hujše poseganje bi bilo zato ustavno nedopustno (nesorazmerno). Čim je tako, je treba tudi določbo 3. odstavka 26. člena ZASP-B razlagati tako, da se pravilnik in tarifa skupaj obravnavata kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Pravilnik 1998 daje namreč pravno podlago, da je tarifo sploh mogoče uporabiti. Določa pogoje, pod katerimi lahko pravna ali fizična oseba javno priobčuje glasbena neodrska dela. Vsebina pravilnika tako predstavlja javno objavljeno prvino avtorske pravice in sicer tisto, v kateri avtorji določijo pogoje in način izrabe njihovega avtorskega dela (1. člen). 3. člen Pravilnika 1998 določa obveznost pridobitve dovoljenja. Na drugi strani pa pravilnik predvideva tudi primere brezplačne uporabe avtorskih del (5. člen). Če bi veljala zgolj tarifa brez pravilnika, bi bili zavezanci za plačilo nadomestila tudi šole za uporabo glasbenih neodrskih del pri pouku in šolskih prireditvah, ki so organizirane izključno za učence šole. Najbrž ni dvoma, da takšne obveznosti ni – a tak zaključek je mogoč šele ob uporabi določb pravilnika. Pravilnik 1998 pa se navsezadnje tudi opredeljuje do tarifnega dela (primerjaj 7. člen in 16. člen) in ga na ta način pravno vzpostavlja.

Določba 11. člena Pravilnika 1998 se glasi: “Vrednost tarife se letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Vrednost se lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 % od začetka koledarskega leta“.

Pritožnik pravilno poudarja, da gre za vnaprej vzpostavljen mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Pravilnik 1998 izrecno ne določa, na kakšen način stopijo v veljavo valorizirane vrednosti tarife. Je pa to mogoče dognati z razlago. Določba jezikovno ni zasnovana zgolj kot možnost uskladitve tarife, ampak neposredno določa, na kakšen način se vrednost tarife usklajuje. To usklajevanje je vezano na uradno objavljene podatke o indeksu cen na drobno. Gre torej za povsem določno pravilo. Določena pa ni le numerična vezanost na javno objavljene podatke o rasti cen, ampak je usklajevanje tudi časovno jasno določeno. Gre za vsakoletno usklajevanje, vezano na začetek koledarskega leta. Pravilo pa še dopušča, da se tarifa uskladi tudi med samim koledarskim letom in sicer v primeru, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja navedeno pravilo neposredno podlago za rast tarifnih vrednosti. Vsakršna objava tako valoriziranih vrednosti je le deklaratorne narave (9).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da 11. člen Pravilnika 1998 ni v nasprotju s 153. členom ZASP. Ta je namreč v 2. odstavku prvotnega besedila zakona določal, da kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev uradu. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu Republike Slovenije. Pravilnik 1998 skupaj s tarifo za javno priobčitev glasbenih del je bil objavljen v Uradnem listu št. 29/98. Tako je bil v tem uradnem listu objavljen tudi način valorizacije tarifnih vrednosti. Kot že rečeno, je način valorizacije tak, da je striktno določen, saj je vezan na uradno objavljene podatke o rasti cen na drobno. Zgolj z neobjavo zmnožka indeksa rasti cen na drobno in posamezne tarifne številke (kar v svojem bistvu valorizacija je), načelo zaupanja v pravo ni bilo prekršeno. Tako tudi ni bilo prekršeno pravilo prvotnega besedila 2. odstavka 153. člena ZASP. Samo pravilo o valorizaciji pa je skladno z eno izmed bistvenih prvin avtorske pravice, ki je ustavna pravica. Gre za tisto prvino avtorske pravice posameznega avtorja ali avtorjev posamezne kategorije del, da odločajo o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovolijo uporabo svojega avtorskega dela. Ti pogoji so bili s Pravilnikom 1998 in pripadajočo tarifo veljavno določeni. Sedaj pa gre le za ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila. V svojem bistvu gre torej pri takšni pravno predvideni valorizaciji za ohranjanje enakega razmerja med obema strankama. Torej za ohranjanje razmerja, ki je že bilo vzpostavljeno, pa bi se zaradi inflacije kasneje porušilo. Določba o valorizaciji iz 11. člena Pravilnika 1998 torej zagotavlja, da se bistvo njegove vsebine ohranja skozi čas, ne pa da se zaradi zunanjih okoliščin skozi čas spreminja v škodo ene ter v korist druge strani. Kot je že bilo rečeno, tako vzpostavljen mehanizem zaradi njegove transparentnosti ne posega v načelo zaupanja v pravo. Takšna ureditev je skladna z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev (8. člen Obligacijskega zakonika (10)).

Teza, da takšno stališče nasprotuje načelu pravne varnosti, ni prepričljiva. S tem, ko je bila veljavna tarifa objavljena v uradnem listu in s tem, ko je bil v uradnem listu objavljen tudi pravilnik, ki vsebuje jasno določbo 11. člena o revalorizaciji, je izpolnjen pogoj, da je strankam vnaprej znano, kakšno je veljavno nadomestilo za male avtorske pravice. Valorizirana vrednost nadomestila ohranja realno vrednost nadomestila. Gre za pravico. Sestavina pravice je upravičenje, da subjekt svoje abstraktno upravičenje udejani ali ne. S tem, ko tožeča stranka več let tega abstraktnega upravičenja ni udejanjala v polni meri (torej v valorizirani višini) ni mogoče reči, da se je odpovedala abstraktnemu upravičenju kot takemu. Posledica njenega neudejanjenja je lahko le ta, da so za starejše terjatve morda potekli zastaralni roki ter ta, da uporabniki glede valoriziranega dela nadomestil niso nikoli prišli v zamudo. Kolektivna organizacija namreč izstavlja račune – položnice in šele prejem teh je pogoj za nastop zamude. Tako je navsezadnje določeno tudi v Dovoljenju (A24), ki je po svoji vsebini izjavnovoljno ravnanje pogodbene narave.

Konkretno o odločitvi pritožbenega sodišča: Gornjim (splošnim) razlogom višje sodišče še dodaja, da je tožena stranka prijavo za javno priobčitev glasbenih neodrskih del oddala 25.4.2007. V Dovoljenju (ki je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, po vsebini izjavnovoljno ravnanje pogodbene narave) pa se je zavezala za uporabo glasbenih del plačevati po 82,97 EUR, torej valorizirani znesek nadomestila za javno priobčitev glasbenih del. Takšen pogodbeni dogovor toženko zavezuje. Načinu valorizacije pa tožena stranka v postopku tudi ni nikdar nasprotovala.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo: Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki poleg tistega, kar ji je prisodilo že sodišče prve stopnje, za vseh 12 uveljavljanih računov priznalo še valorizirani del (natančni zneski so razvidni iz izreka odločbe). Pooblastilo za takšno odločitev je podano v 5. alineji 358. člena Zakona o pravdnem postopku (11).

V preostalem delu (glede znižanja plačila za uporabo juke boxa) pa pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

O stroških postopka: Tudi po delni ugoditvi pritožbi je uspeh pravdnih strank v postopku (izvršilnem, postopku pred sodiščem prve in druge stopnje) delen. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP zato stranki kirjeta vsaka svoje pravdne stroške.

(1) Ur. l. RS, št. 138/2006; v nadaljevanju Pravilnik 2006. (2) Ur. l. RS št. 29/1998; v nadaljevanju Pravilnik 1998. (3) Ur. l. RS, št. 21/95; v nadaljevanju ZASP.

(4) Podobno stališče je Višje sodišče v Ljubljani sprejelo tudi v sodbah II Cp 4416/2009, II Cp 806/2010, I Cp 1116/2010, II Cp 1184/2010 in II Cp 1622/2010. (5) Prim. razloge v odločbi Ustavnega sodišča RS, U-I-149/98. (6) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št.43/2004).

(7) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 17/2006).

(8) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 139/2006).

(9) Zgolj za primerjavo: za podoben način valorizacije gre tudi pri najnižjih zavarovalnih vsotah pri obveznem zavarovanju v prometu – 19. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu).

(10) Ur. l. RS, št. 83/2001 – 40/2007. (11) Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP.