Jedro

Načelo oficialnosti po 408. členu ZPP je določeno v korist otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje koristi in interese. Tožene stranke v tem postopku niso bile v takem položaju: vse so polnoletne in sposobne skrbeti za svoje koristi. Zato sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je pokojni R. I. H. oče tožnice K. M. Pri tem se je oprlo na pričevanje tožničine matere M. M. in tri pisma pok. R. H., pa tudi na pričevanje M. S. ter na fotografiji tožnice in R. H. Ni pa sprejelo kot dokazno podlago za svojo odločitev pričevanj J. L. in L. J. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve, tretje in četrte tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Prva, tretja in četrta tožena stranka vlagajo revizijo zoper sodbo druge stopnje. Uveljavljajo revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji in predlagajo, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo brez druge, tretje in četrte tožene stranke, ki niso bile povabljene. S tem so izgubile možnost, ki jim jo daje 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na zadnji glavni obravnavi je sodil spremenjen senat, dokazi pa se niso ponovili, temveč so se "zaslišane izpovedi štele za prebrane in listine za vpogledane". Sodišče ni uporabilo preiskovalnega načela in ni odredilo ekshumacije trupla ter analize DNK. Priča M. M. ni bila vprašana, kdaj je zanosila in o podrobnostih svojih spolnih odnosov z R. H. Sodišče ni upoštevalo, da je priča M. pristranska, priča S. pa neverodostojna. Tri pisma ne pomenijo "dokaj stalnega dopisovanja". Razlogi sodbe niso jasni glede dejstev, da H. ni priznal očetovstva tožnici, da je dokumente izročil hišniku in da o očetovstvu ni nič vedel njegov prijatelj J. Sodišču odrekajo sposobnost za ugotavljanje podobnosti in mu očitajo, da se ni izreklo o predlaganem dokazu z antropološko primerjavo. Za sodišče druge stopnje menijo, da ni opravilo preizkusa po 350. členu ZPP. Navajajo, da sodba druge stopnje na nedovoljen način dopolnjuje prvostopne razloge. Sodišče druge stopnje ugotavlja dejansko stanje in navaja odlomke pisem, ki jih sodba prve stopnje nima. Razlogi sodbe so tudi v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov. Na koncu revizija povzema, da brez antropološke preiskave in brez analize DNK ni mogoče priti do utemeljenega prepričanja o očetovstvu. Zato se sklicuje na 372. člen ZPP in predlaga izvedbo teh in drugih dokazov.

Revizija je bila vročena tožeči in drugi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16.9.1999, na kateri za drugo, tretjo in četrto toženko niso bila izkazana vabila, ni bil izveden noben dokaz. Narok je bil preložen. Toženke zaradi svoje odsotnosti niso izgubile pravice, da v nadaljevanju postopka navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze; te omejitve namreč v zakonskih sporih in v sporih iz razmerij med starši in otroki, ni (414. člen ZPP).

Zadnja glavna obravnava dne 2. 12. 1999 je bila opravljena pred spremenjenim senatom, sodelovala sta druga sodnika porotnika. Vendar navzoči stranki in njuna odvetnika niso imeli pripomb na sklep sodišča, da se zapisniki in listine štejejo za prebrane. Tega tožena stranka tudi ni uveljavljala kot kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi. Ravnanje sodišča ni bilo v skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP. Vendar gre za kršitev, ki bi lahko bila bistvena po prvem odstavku 339. člena ZPP, če bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Take kršitve v postopku na prvi stopnji lahko stranke uveljavljajo z revizijo samo, če so to navedle že v pritožbi zoper sodbo prve stopnje. Kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je stranka ni uveljavljala v pritožbi, ni dovoljen revizijski razlog. To je lahko samo taka kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), do katere pride, če to sodišče neutemeljeno ne upošteva v pritožbi uveljavljane kršitve na prvi stopnji. Napačno pa je revizijsko stališče, da gre v tem primeru za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je namreč izrekel senat v sestavi, kakršna je bila na zadnji glavni obravnavi, zato ne gre za kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Strankam tudi ni bila vzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in zato ne gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Načelo oficialnosti po 408. členu ZPP je določeno v korist otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje koristi in interese. Tožene stranke v tem postopku niso bile v takem položaju: vse so polnoletne in sposobne skrbeti za svoje koristi. Zato sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale. Ko tega ni storilo, ni v ničemer kršilo določb pravdnega postopka. Tudi ni točno, da je zavrnilo predlog tožeče stranke za izvedbo dokaza po antropološki primerjavi brez obrazložitve. V sodbi prve stopnje je o tem na kratko navedlo, da je zaradi smrti domnevnega očeta sodišče lahko ocenilo le tiste dokaze, ki so navedeni v prejšnjem odstavku. Med temi ni antropološke preiskave. Ta dokaz torej ni bil izveden zaradi smrti domnevnega očeta. To odločitev bi bilo mogoče podrobno obrazložiti, kot je to storilo sodišče druge stopnje, vendar izostanek obširnejše obrazložitve ne pomeni absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tudi takšna skopa obrazložitev omogoča preizkus sodbe. Relativne kršitve postopka pa je mogoče z uspehom uveljavljati v reviziji le, če jih je revident pred tem uveljavljal v pritožbi.

Nadaljnji revizijski očitki o tem, da priča M. M. ni bila podrobno izprašana o datumu in pogostosti spolnih odnosov z R. H., se nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka je imela možnost z vprašanji dopolniti izpovedbo priče. Ko te možnosti ni izkoristila, tega ne more opredeliti kot kršitev postopka s strani sodišča. Za kritiko dokazne ocene in s tem za izpodbijanje dejanskih ugotovitev gre tudi pri oceni pričevanj M. M. in M. S., pri kritiki interpretacije pisem R. H. tožničini materi ter pri razmišljanju o pomenu pozne vložitve tožbe. Revizijsko sodišče glede na tretji odstavek 370. člena ZPP teh razlogov ne more obravnavati.

Revizija utemeljeno odreka sodišču sposobnost za ugotavljanje podobnosti na podlagi predloženih fotografij. Vendar ugotovitve sodb prve in druge stopnje ne temeljijo na tem dokazu. Sodišče prve stopnje je s tem preverjalo tisti del tožničine izpovedi, ko je tožnica omenjala svojo podobnost z R. H. V tem smislu je opredelilo oceno fotografij kot "dodatni dokaz". Sodba torej te okoliščine ne šteje za odločilno. Ima je zgolj za podlago za oceno drugega dokaza, ne pa za neposredno podlago za ugotavljanje spornih dejstev. Zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti za kakšno drugo kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Neutemeljeni so očitki sodbi druge stopnje, da na nedovoljen način ugotavlja dejansko stanje. Sodba druge stopnje potrjuje prvostopne ugotovitve o vsebini in pomenu treh pisem R. H. M. M. Z obširnejšimi povzetki vsebine teh pisem sodišče druge stopnje ni spreminjalo dejanskih ugotovitev, temveč jih je podkrepilo. Ni izvajalo dokazov, ki niso bili izvedeni že v postopku na prvi stopnji, temveč je odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z razlago pomena teh pisem pri ugotavljanju razmerja med R. H. in M. M., pri ugotavljanju odnosa R. H. do rojstva tožnice in njegovega zanimanja zanjo. Pri tem sodba pravilno povzema besedilo pisem. Svoje ugotovitve o vsebini in pomenu teh pisem izčrpno utemeljuje. V tem ni nobene kršitve določb pravdnega postopka.

To, kar revizija očita sodišču druge stopnje kot "krpanje" pomanjkljive prvostopne obrazložitve, se nanaša na odgovore drugostopne sodbe na pritožbene trditve. Sodišče druge stopnje je bilo dolžno odgovoriti na vse relevantne pritožbene navedbe. Pri tem se je opiralo samo na dokaze, izvedene na prvi stopnji. Na pritožbene navedbe je moralo odgovoriti s svojimi pravnimi stališči in s svojo presojo pravilnosti prvostopne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče po obsegu svoje obrazložitve in pri izbiri argumentov ni omejeno z razlogi prve sodbe, vezano je samo na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga sme spremeniti le na način, ki je določen v 358. členu ZPP. Sodba druge stopnje ni obremenjena s kršitviji 358. člena ZPP, izčrpnejša obrazložitev, zlasti v zvezi s pritožbenimi navedbami, pa ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija postavlja dokazne predloge in jih opira na 372. člen ZPP. Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Tožena stranka se pri svojem dokaznem predlogu sicer sklicuje na to določbo, a neutemeljeno. Kot je bilo že obrazloženo, načelo oficialnosti po 408. členu ZPP v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ker ne gre za varovanje pravic in interesov otrok ali drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. Zato okoliščina, da dokazi, ki jih tožena stranka prvič predlaga šele v reviziji, niso bili izvedeni, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Gre za poskus, da se drugače ugotovi dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) in pri tem ni ugotovilo nobene nepravilnosti. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).