Jedro

Po sklenjeni večstranski pogodbi se je dolžnik zavezal vrniti s strani upnika sprejete akceptne naloge. Vendar se je skliceval, da je del pogodbe, s katero je urejen njun odnos ničen, ker je predmet njune medsebojne obveznosti nedoločen oziroma nedoločljiv (47. čl. ZOR). Zato je menil, da ga večstranska pogodba ne zavezuje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep, s katerim je bila izdana začasna odredba.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 353. čl. ZPP. Dolžnik v pritožbi opozarja, da večstranska pogodba z dne 27.11.1992 ni vsebovala le razmerij posameznih upnikov do glavnega dolžnika, ampak tudi njihova medsebojna razmerja, ki so nastale iz različnih pravnih poslov.

Dolžnik v pritožbi trdi, da je cesijska pogodba med njim in upnikom, ki je razvidna iz čl. 2. 3. 1, 2. 3. 2. in 2. 3.3. nična, ker je predmet obveznosti nedoločen oziroma nedoločjiv (47. čl. ZOR-a). Po njegovem mnenju besede "ustrezno število delnic" ne opredeljujejo niti vrednost delnic niti njihovega števila. Stranki pa se tudi nista dogovorili, da bi lahko vrednost in število delnic ugotavljal kdo drug. Zaradi takšnega zapisa je po mnenju dolžnika predmet obveznosti nedoločen oziroma nedoločljiv, cesijska pogodba pa zato nična.

Dolžnik zato navaja, da ga iz tega razloga čl. 8. 2 večstranske pogodbe ne zavezuje. Po njegovem mnenju tako obveznost upnika iz naslova poroštva še obstaja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog, ki ga navaja dolžnik ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa tudi podana nobena izmed bistvenih kršitev postopka na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožba v svoji vsebini le ponavlja trditve, ki jih je dolžnik navaja že v svojem ugovoru. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo v pritožbi, da je predmet pogodbe med strankama v čl. 2. 3. 2 večstranske pogodbe z dne 27.11.1992 nedoločen oz. nedoločljiv zaradi česar naj bi bila pogodba v tem delu po 47. čl. ZOR-a nična.

Kot pravilno obrazlaga izpodbijani sklep zapis "ustrezno število delnic" ne pomeni nedoločljivega oziroma nedoločenega predmeta obveznosti. Besedo "ustrezno" je možno tolmačiti v smislu ekvivalence, vrednost delnic omenjene družbe pa je tudi mogoče ugotoviti, če ne drugače z izvedencem finančne stroke. Sicer pa sta se kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep pravdni stranki pod točko 2. 3. 2. dogovorili, da bosta v roku 7 dni od podpisa večstranske pogodbe sklenili še medsebojno bilateralno pogodbo. Kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep predstavlja takšno pogodbeno določilo predpogodbeno razmerje, ki vsebuje bistvene sestavine bodoče pogodbe, zaradi česar pravdni stranki zavezuje (3. odst. 45. čl. ZOR).

Po mnenju pritožbenega sodišča dolžnik tudi neutemeljeno povezuje določila čl. 2. 3. 1., 2. 3. 2. in 2. 3. 3., ki se nanašajo na njuna medsebojna razmerja na vsebino določila 8. čl. večstranske pogodbe.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijanega sklepa, da ne glede na njuna medsebojna določila prenehajo veljati vsa poroštva upnika za dolg firme A do dolžnika že z dnem sklenitve večstranske pogodbe, saj to izrecno določa 8. 1. čl. navedene pogodbe. Dolžnica bi morala v skladu s čl. 8. 2 v roku 7 dni od dneva sklenitve te pogodbe upniku tudi vrniti vse akceptne naloge. Zato je izkazal upnik oba pogoja za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 267. čl. ZIP že na podlagi vsebine celotnega določila 8. čl. večstranske pogodbe.

Odločitev izpodbijanega sklepa je tako pravilna in v skladu s predpisi materialnega prava.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče po 2. točki 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP-a pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih dolžnik v pritožbi posebej ni zaznamoval (1. in 2. odst. 164. čl. ZPP).