Jedro

Tuja pravna oseba je oseba civilnega prava. Zato premoženja, na katerem je njena lastninska pravica, ni mogoče vrniti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I Up 633/2003-4 z dne 6.10.2005 na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo pritožbi strank z interesom (A.A., B.B. ter C.C.) proti sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 108/2001-17 z dne 15.1.2003. Z njo je bilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ugodeno tožbi tožeče stranke (M. d.d. Vukovar), odpravljena odločba tožene stranke z dne 14.12.2000 in ji zadeva vrnjena v ponoven postopek. Z navedeno (delno) odločbo je bilo (med drugim) ugodeno zahtevi za denacionalizacijo podržavljenega poslovnega prostora v pritličju objekta v Ljubljani, parc. št. 15, vl. št... k.o..., v izmeri 83 m2 in vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičencev pok. D.D. do 1/2, pok. E.E. do 1/10, pok. F.F. do 2/10, B.B. do 1/10 ter C.C. do 1/10. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da je M., OOUR Prodaja M. Vukovar, ki je vknjižen kot imetnik pravice uporabe na omenjeni nepremičnini, z osamosvojitvijo Republike Slovenije postal tuja pravna oseba; tuja pravna oseba pa ne more biti denacionalizacijski zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je omenjenemu stališču, kot pravilnemu, pritrdilo.

Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava (18. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP, 1. odstavka 51. člena z zvezi s 1. odstavkom 16. člena ter 1. odstavka 18. člena ZDen) oziroma ker določbi 3. odstavka 16. člena ZDen ter 1. odstavka 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - UZITUL naj ne bi bili pravilno uporabljeni. Podrejeno izpodbija sodbo tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP) ker naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Navaja, da je treba v lastninskopravnih sporih z mednarodnim elementom (kot je obravnavani) po določbi 1. odstavka 18. člena ZMZPP uporabiti pravo kraja, kjer je stvar. ZDen (lex specialis glede na ZMZPP) v 1. odstavku 51. člena ne razlikuje med položajem tujih in položajem domačih pravnih oseb. Tožeča stranka je bila ob uveljavitvi ZDen družbena pravna oseba (oziroma je imela sredstva v družbeni lastnini), zato je glede na navedene določbe ZDen zavezanka za vračilo podržavljenega premoženja. Za priznanje več pravic tujim pravnim osebam, ki so bile ob uveljavitvi ZDen družbeno pravne osebe, ni pravne podlage niti v določbah UZITUL (16. člen) ne v pozneje sprejeti Ustavi RS in ne v Pogodbi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij (ratificirani dne 22.12.1999). Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožničino tožbo zavrne, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da naj bi bil ZDen kot lex specialis (glede na ZMZPP) že uporabljen; da naj bi bile sporne nepremičnine v lasti tuje pravne osebe že od konca leta 1991 dalje, zato jih glede na določbo 3. odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti. Sodišči naj bi svoji odločitvi prepričljivo in zadostno utemeljili. Zato predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne.

Tožena stranka na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča je pravilno stališče v izpodbijanih sodbah (sodišča druge stopnje ter sodišča prve stopnje), po katerem v obravnavanem primeru tuja pravna oseba ne more biti denacionalizacijska zavezanka. Sodišči sta svoje omenjeno stališče utemeljili z več vidikov in ne le z sklicevanjem na 16. člen UZITUL. Tako sta stališče, da se je Republika Slovenija zavezala za vračilo podržavljenega premoženja, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina "pod njeno ingerenco", med drugim utemeljili na podlagi določb 3. in 4. odstavka 16. člena ZDen in z razlago določb ZDen, ki urejajo način denacionalizacije podržavljenih podjetji. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb je tudi razvidno, da v primerih, kot je obravnavani, ne gre za vprašanje lastninjenja oziroma nedopustnega razpolaganja s podržavljenim premoženjem, temveč za to, da je pravna oseba s sedežem izven Republike Slovenije z osamosvojitvijo Republike Slovenije postala tuja pravna oseba, ki jo slovenski pravni red od osamosvojitve dalje ni mogel šteti za družbeno pravno osebo, temveč za osebo civilnega prava in zato tudi njenega premoženja ne za družbeno premoženje pravnih oseb iz 4. odstavka 16. člena ZDen. Zato zatrjevane kršitve materialnega prava po presoji vrhovnega sodišča niso podane. Sodišči sta svoji stališči v obrazložitvi izpodbijanih sodb utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Zato tudi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (14. člena 2. odstavka 339. člena ZPP) ni izkazana.

Omenjeni sodbi (vrhovnega sodišča oziroma upravnega sodišča) je z vidika kršitev ustavnih pravic presojalo že Ustavno sodišče RS. S sklepom, št. Up-1277/05 z dne 24.11.2006 je odločilo, da ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 633/2003 z dne 6.10.2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 108/2001 z dne 15.1.2003, ne sprejme.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 84. člena ZUS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.