Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožnica ostala na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se skladno z 54. čl. ZDR šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Med načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi (75. čl. ZDR) ni predvideno prenehanje pogodbe zgolj z izročitivjo zaključene delovne knjižice. Zato je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice s toženo stranko dne 15.6.2004 prenehalo nezakonito in še vedno traja, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da tožnico sprejme nazaj na delo, ji od 15.6.2004 izplača neizplačane plače ter ji povrne stroške postopka v višini 40.260,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje zamudne sodbe do plačila, vse v roku 8 dni.
Zoper sodbo se z laično pritožbo pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da so bile vse pogodbe s tožnico sklenjene za določen čas (za delovno mesto natakarski pomočnik), iz razloga povečanega obsega dela. Zaradi zmanjšanega obsega natakarskih del ter nemoralnega odnosa tožnice, je le-tej delovno razmerje prenehalo
15.6.2004. Tožnica tudi ni bila finančno oškodovana, saj je opravljala natakarska dela pri drugem delodajalcu.
V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je s toženko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, kar izhaja iz potrdila toženke z dne 19.8.2002 in pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2002. Toženka ji je očitno samovoljno zaključila delovno knjižico. Prereka tudi pritožbene navedbe o opravljanju natakarskega dela drugje, saj so te navedbe pavšalne, brez dokazov, ki pa bi bili tako ali tako prepozni.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov.
Ker v konkretni zadevi tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ni odgovorila na tožbo, je sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je in tudi ustrezno obrazložilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 318. člena ZPP. Na podlagi tožbenih navedb, ki so podkrepljene z dokazi, je pravilno štelo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas. To dejstvo prvenstveno izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2002 (priloga A 2) in potrdila toženke z dne 19.8.2002 (priloga A 6).
V spisu se sicer nahaja tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1.8.2002 do 30.10.2002 (priloga A 3), pogodba o nadomeščanju za določen čas od 1.5.2003 do 21.7.2003 (pogodba z dne 1.5.2003 - priloga A 4) in pogodba o zaposlitvi z dne 8.4.2002, o delovnem razmerju od 1.4.2002 do 1.6.2002 (priloga A 5). Pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.5.2003 do 31.7.2003 je tožnica s toženo stranko očitno sklenila kasneje kot pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1.8.2002, vendar je kljub temu potrebno pritrditi tožnici, ki v tožbi navaja (temu pa ne nasprotuje noben od dokazov, ki jih je predložila tožnica oziroma to dejstvo ni v nasprotju z nobenim dejstvom, ki je splošno znano), da se je zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas iztekla najkasneje v letu 2003, tožnica pa je delala pri toženi stranki vse do
2.7.2004. Tudi če bi izhajali le iz zadnje pogodbe za določen čas (in povsem zanemarili pred tem že sklenjeno pogodbo za nedoločen čas), to pomeni, da je tožnica ostala na delu pri toženki tudi po poteku časa, za katerega je bila sklenjena zadnja znana pogodba o zaposlitvi za določen čas, v takšnem primeru pa se v skladu s 54. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Nasprotnih pritožbenih navedb s tem v zvezi ni mogoče upoštevati, saj so povsem nekonkretizirane, sicer pa je potrebno poudariti tudi to, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek
338. člena ZPP).
Ob ugotovitvi, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, je bilo nadaljnje vprašanje, ali ji je toženka pravilno zaključila delovno knjižico oziroma ali ji je pri toženki pravilno prenehalo delovno razmerje. Tudi s tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec delavcu ne more enostavno zaključiti delovne knjižice, če je delavec pri njem zaposlen za nedoločen čas. Načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi so namreč jasno in izrečno določeni v 75. členu ZDR, med temi načini pa ni predvideno prenehanje pogodbe zgolj z izročitvijo zaključene delovne knjižice.
Toženka se v pritožbi, kot razlog za prenehanje delovnega razmerja z dnem 15.6.2004, sklicuje na zmanjšan obseg natakarskih del in nemoralen odnos tožnice. Smiselno torej uveljavlja obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. V obeh teh primerih pa zakon predvideva (formalni) postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga toženka očitno ni izvedla.
Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito, da ji še vedno traja, toženki naložilo, da tožnico sprejme nazaj na delo, ji od
15.6.2004 izplača neizplačane plače, v posledici tega pa tudi povrne stroške postopka. V skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.
Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženka ni priglasila. Stroške odgovora na pritožbo je priglasila tožnica, vendar je pritožbeno sodišče sklenilo, da jih nosi sama, saj odgovor v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil za spor nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).