Jedro

Obdolžencu očitano dejanje sicer res izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, vendar pa ne bo že vsaka uporaba tuje stvari dosegala tako stopnjo družbene nevarnosti, da bi bila potrebna kazenskopravna intervencija, ki predstavlja skrajno sredstvo družbenega odzivanja na odklonska ravnanja. Zato zgolj enkratna in kratkotrajna uporaba službenega vozila v zasebne namene ne more avtomatično pomeniti, da sta narava in teža obdolžencu očitanega ravnanja takšni, da zahtevata kazenskopravno varstvo delodajalčeve lastnine.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

II. Stroški kazenskega postopka na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 4930/2021 z dne 2. 4. 2021 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obtožni predlog Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki obdolženemu B. S. očita storitev kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in petem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrže. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženca, odvetnika S. P., obremenjujejo proračun.

2. Zoper tak sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženec po svojem zagovorniku, ki nasprotuje uveljavljenemu pritožbenemu razlogu ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrožna državna tožilka sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa ne pojasni, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja. Iz pritožbenih izvajanj je razbrati, da meri na obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj navaja, da bi morala biti ocena (neupravičene) uporabe službenega vozila v zasebne namene, kot se očita obdolžencu v obtožnem predlogu, opravljena le v postopku pred sodiščem na glavni obravnavi, saj take ocene ni mogoče podati le na podlagi opisa v obtožnem predlogu.

6. S takim stališčem okrožne državne tožilke se ni mogoče strinjati, saj sodišče v skladu s 437. členom ZKP opravi preizkus obtožnega akta na podlagi dejstev in podatkov, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja ter tudi na podlagi drugih podatkov v spisu. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, na podlagi katerih je utemeljilo svoje zaključke, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon (t.i. dejanje majhnega pomena), s prepričljivimi in tehtnimi razlogi utemeljilo v točkah 5 do 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, saj je pravilno ugotovilo obstoj vseh objektivnih in subjektivnih zakonskih kriterijev, kot jih za presojo, ali neko dejanje predstavlja dejanje majhnega pomena, določa 5. točka prvega odstavka 277. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je pri svoji oceni prvenstveno izhajalo iz enkratnosti in kratkotrajnosti neupravičene uporabe službenega vozila, kot je opisana v tenorju obtožnega predloga. Na podlagi takega opisa neupravičene uporabe službenega vozila pa je majhnost pomena očitanega kaznivega dejanja dodatno utemeljilo tudi z odsotnostjo škodljivih posledic oziroma njihovi neznatnosti. To pa je eden od zakonskih vsebinskih kriterijev, na podlagi katerega lahko sodišče zaključi, da ima neko dejanje majhen pomen v smislu 5. točke prvega odstavka 277. člena ZKP.

7. Obdolžencu očitano dejanje sicer res izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, vendar pa ne bo že vsaka uporaba tuje stvari dosegala tako stopnjo družbene nevarnosti, da bi bila potrebna kazenskopravna intervencija, ki predstavlja skrajno sredstvo družbenega odzivanja na odklonska ravnanja. Kot je to v izpodbijanem sklepu tudi pravilno poudarjeno, inkriminacija očitanega kaznivega dejanja za uporabo kazenskopravne represije zahteva nekaj več kot zgolj običajno in nenevarno uporabo stvari. Neupravičena uporaba mora biti takšna, da se vrednost stvari zmanjša v nezanemarljivem obsegu oziroma da je podana nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari. V obravnavanem primeru je zato prvostopenjsko sodišče glede na vse okoliščine primera pravilno zaključilo, da pri očitanem kaznivem dejanju ne gre za hujše kaznivo dejanje, saj zgolj enkratna in kratkotrajna uporaba službenega vozila v zasebne namene ne more avtomatično pomeniti, da sta narava in teža obdolžencu očitanega ravnanja takšni, da zahtevata kazenskopravno varstvo delodajalčeve lastnine. Poleg tega tudi dokazno gradivo, priloženo obtožnemu predlogu, ne omogoča sklepa o takšni naravi in teži kaznivega dejanja, ki bi terjali kazenskopravno intervencijo. To gradivo namreč ne izkazuje nastanka kakršnih koli oziroma kakšnih znatnejših škodljivih posledic v sferi obdolženčevega delodajalca kot domnevnega oškodovanca, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot enega izmed zakonskih vsebinskih kriterijev, ki utemeljujejo pravilno ugotovitev o majhnem pomenu kaznivega dejanja.

8. Po obrazloženem, ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Odločba o stroških kazenskega postopka na pritožbeni stopnji temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP