Jedro

Če oporoko kot priča podpiše oseba, ki ne more biti priča, njenega podpisa ni mogoče upoštevati. Tako pomanjkljiva pisna oporoka pred pričami ni veljavna. Ne gre zgolj za neveljavno razpolaganje v oporoki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da oporoka M. B. z dne 20. 6. 2007 ni pravno veljavna. Toženi stranki je naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 975,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 64. člena Zakona o dedovanju (ZD). Po odločitvi sodišča prve stopnje je izpodbijana oporoka neveljavna po 68. členu ZD, ker jo je kot priča podpisala V. B., žena oporočnega dediča, to je tožene stranke. Za veljavnost pismene oporoke pred pričami je odločilna istočasna navzočnost dveh oporočnih prič (lahko jih je tudi več), ki potrjujeta dejstvo o lastnoročnem podpisu oporočitelja in njegove izjave, da gre za oporoko. Skladno sodni praksi je pismena oporoka veljavna tudi, če je ena izmed podpisanih prič na oporoki relativno nesposobna priča, če sta poleg nje podpisali oporoko še dve priči, ki izpolnjujeta pogoje za oporočne priče. Pri tem ni potrebno, da je na oporoki pristavek, da se ti osebi podpisujeta kot priči. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je na oporoki, poleg prič V. B. in M. S., podpisana tudi odvetnica, ki je oporoko sestavljala, kar pomeni, da je kot oporočno pričo šteti tudi odvetnico in sta torej oporoko podpisali dve za oporočno pričo sposobni osebi.

Prva tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

ZD v 2. odstavku 67. člena našteva, katere osebe ne morejo biti priče pri pisni oporoki pred pričami. To pomeni, da v kolikor takšno oporoko kot priča podpiše oseba, ki ne more biti priča, se podpis te osebe ne upošteva in se oporoka presoja, kot da bi bila brez podpisa te osebe. Ker je pri izpodbijani oporoki M. B. (priloga C1) kot priča podpisana tudi V. B., žena sina (potomca) oporočiteljice, ki po določbi 2. odstavka 67. člena ZD ni mogla biti oporočna priča, se njenega podpisa na oporoki ne upošteva. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko neveljavnosti oporoke ni ugotavljalo po 2. odstavku 67. člena ZD, ampak je svojo odločitev oprlo na določbo 68. člena ZD, po kateri so neveljavne določbe oporoke, s katerimi se kaj zapušča tam naštetim osebam, med katerimi je tudi zakonec oporočne priče (zapustnica z oporoko vse premoženje zapušča možu oporočne priče V.B.). Ker je namreč že po določbi 2. odstavka 67. člena ZD ugotoviti, da se V. B. ne more šteti za oporočno pričo, nadalje ni možno zaključiti, da je bilo z oporoko kaj zapuščeno zakoncu te oporočne priče. Kljub zgoraj ugotovljeni zmotni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče odločitve o tožbenem zahtevku v izpodbijani sodbi ni moglo spremeniti, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo vseh za odločitev o tožbenem zahtevku potrebnih pravnorelevantnih dejstev. Če bi pritožbeno sodišče ta dejstva ugotavljalo samo, bi zaradi njihove obsežnosti in pomembnosti bile stranke prikrajšane za pravico do pritožbe. Zato je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V nadaljevanju postopka bo sodišča prve stopnje moralo postopek dopolniti v zgoraj nakazani smeri, zlasti se bo moralo opredeliti, ali je podpis odvetnice X. na oporoki opredeliti kot podpis oporočne priče in ali je oporoko lastnoročno podpisala oporočiteljica v prisotnosti oporočnih prič, nakar bo ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.