Jedro

Po presoji sodišča bi angažiranje sodnega izvedenca, ki je bil pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, škodovalo ugledu sodišča do takšne mere, da je tožnik že iz tega razloga moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti tožnika z dnem dokončnosti odločbe razrešila s funkcije sodnega izvedenca za strokovno področje promet, podpodročje cestni promet. Obenem je odločila, da ji mora tožnik v treh dneh od prejema izpodbijane odločbe oddati svojo štampiljko in izkaznico, njegova razrešitev pa se vpiše v imenik sodnih izvedencev ter objavi v Uradnem listu RS in na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku. Tožnika je namreč sodnega izvedenstva razrešila že z odločbo z dne 19. 11. 2007, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. U 502/2007-10 z dne 8. 4. 2009, zaradi pomanjkljive obrazložitve, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V izpodbijani odločbi ponovno ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. K 282/2004 z dne 4. 10. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Kp 564/2006 z dne 28. 2. 2007, pravnomočno obsojen storitve naklepnega kaznivega dejanja ponarejanja listin (po 1. odstavku 256. člena v zvezi s 1. točko 257. člena Kazenskega zakonika – Uradni list RS, št. 95/04-UPB1 s spremembami, v nadaljevanju KZ), ki se preganja po uradni dolžnosti. S sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 395/2007 z dne 15. 5. 2008, je bila kot neutemeljena zavrnjena tudi tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper citirano sodbo Okrajnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča. Po določbi 4. točke 1. odstavka 87. člena v zvezi z določbo 2. točke 1. odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07-UPB4 s spremembama, v nadaljevanju ZS) je lahko sodni izvedenec tisti, ki ni bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi katerega je moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča. Izvedenca, ki tega pogoja ne izpolnjuje več, minister za pravosodje razreši v skladu z 2. točko 1. odstavka 89. člena ZS. Glede ugovora tožnika, ki ga je podal v odgovoru z dne 6. 8. 2007, da kaznivo dejanje ponarejanja listin, za katerega je bil obsojen, ni v nobeni vzročni zvezi z opravljanjem izvedenskega dela, tožena stranka odgovarja, da je to sicer res, da pa je storjeno kaznivo dejanje take narave, da vzbuja visoko stopnjo dvoma v njegovo moralno primernost za nadaljnje opravljanje izvedenskega dela. Poudarja, da konkretni razrešitveni razlog ni vezan na obstoj pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki bi bilo storjeno v kakršnikoli zvezi s sodnim izvedenstvom, pač pa je pomembno le, da to dejstvo obstaja in da je sodni izvedenec posledično moralno neprimeren za nadaljnje opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča. Tožnik je bil obsojen storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, ker je bianco papirje, na katerih sta se nahajala odvetnikov žig ter podpis in ki mu jih je odvetnik izročil le za njegove zasebne tožbe, brez odvetnikove vednosti ali dovoljenja uporabil za to, da je za gospodarsko družbo napisal vsebino ugovora v izvršilni zadevi, ki ga je v tej zadevi dejansko vložila, ter tako ustvaril videz, da je pravno pomembno izjavo (ugovor) podal odvetnik, ki jo je potrdil s svojim žigom in podpisom. Tudi tožnik kot sodni izvedenec razpolaga z uradnim žigom, s katerim nastopa v pravnem prometu, ko z njim opremlja svoje izvide in mnenja, s čemer jim daje določeno težo. Glede na navedeno pa je mogoče utemeljeno zaključiti, da obstaja možnost, da tožnik, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi ponareditve listine z žigom in podpisom druge osebe, zlorabi tudi svoj žig (žig sodnega izvedenca), zaradi česar je moralno neprimeren za opravljanje dela sodnega izvedenca, saj bi to nedvomno škodovalo nepristranskemu oziroma strokovnemu opravljanju njegovega dela kot tudi ugledu sodišča. Na podlagi vsega navedenega in na podlagi določb Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 7/02 s spremembami), ki jih navaja v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožena stranka odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil za kaznivo dejanje ponarejanja listin obsojen neupravičeno, kar potrjuje tudi stališče Vrhovnega državnega tožilstva, da v konkretni zadevi ne gre za naklepno kaznivo dejanje. Ne razume navedbe tožene stranke, da bi kot sodni izvedenec lahko zlorabil svoj žig. Strokovno znanje glede vzrokov nastanka prometne nezgode ima namreč relativno ozek krog ljudi, ki niso sodni izvedenci. Nadalje navaja, da ga sodišče v Kopru že od leta 2007 ni angažiralo v nobeni zadevi ter da tožena stranka tudi v izpodbijani odločbi odločitve ni konkretno utemeljila, predvsem v delu, kako bi lahko storjeno kaznivo dejanje lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega izvedenskega dela. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter navaja, da je v tej zadevi nepomembno tožnikovo mnenje, da je bil za kaznivo dejanje ponarejanja listin neupravičeno obsojen, pač pa je bistveno, kar za tožnika niti ni sporno, da je bil za to kaznivo dejanje pravnomočno obsojen, pravnomočno sodno odločbo pa morajo spoštovati vse fizične in pravne osebe v RS (2. člen ZS), tudi tožena stranka. Ostale tožbene navedbe ocenjuje kot nepomembne za predmetni postopek, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sporna razrešitev tožnika s funkcije sodnega izvedenca za strokovno področje promet, podpodročje cestni promet. Tožena stranka je njegovo razrešitev oprla na določbo 2. točke 1. odstavka 89. člena v zvezi z določbo 4. točke 1. odstavka 87. člena ZS, po katerih sodnega izvedenca razreši, če je bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi katerega je moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča. Naslovno sodišče je v tej zadevi že v sodbi, opr. št. U 502/2007-10 z dne 8. 4. 2009, ugotovilo, da je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. K 282/2004 z dne 4. 10. 2006, obsojen storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi z določbo 1. točke 257. člena KZ. Navedena sodba Okrajnega sodišča je postala pravnomočna dne 28. 2. 2007, ko je Višje sodišče v Kopru s sodbo opr. št. Kp 564/2006 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo obsodilno sodbo prvostopnega sodišča. Glede na to, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar zanj v tej zadevi niti ni sporno, so brezpredmetne njegove tožbene navedbe o neutemeljenosti kazenske obsodbe, kot tudi sklicevanje na predlog višjega državnega tožilca z dne 14. 11. 2006, ki ga je ta podal v pritožbenem postopku zoper sodbo z dne 4. 10. 2006. Naslovno sodišče pa je s sodbo, opr. št. U 502/2007-10 z dne 8. 4. 2009, predhodno odločbo tožene stranke z dne 19. 11. 2007, s katero je tožnika razrešila s funkcije sodnega izvedenca, odpravilo iz razloga, ker tožena stranka v njej ni ustrezno obrazložila dejstva, da je tožnik zaradi navedene obsodbe za kaznivo dejanje moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo v celoti sledila stališču sodišča, izraženem v sodbi z dne 8. 4. 2009, in sporno dejstvo ustrezno obrazložila. Ker je po presoji sodišča navedla pravilne in utemeljene razloge za zaključek, da je tožnik zaradi obsodbe za kaznivo dejanje moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča, se sodišče nanje v celoti sklicuje in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Po presoji sodišča pa bi angažiranje sodnega izvedenca, ki je bil pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, škodovalo ugledu sodišča do takšne mere, da je tožnik že iz tega razloga moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela.

Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da so v tej zadevi podani vsi elementi za razrešitev tožnika s funkcije sodnega izvedenca po 2. točki 1. odstavka 89. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 87. člena ZS, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori neutemeljeni in da je tožena stranka v ponovljenem postopku v celoti sledila stališčem naslovnega sodišča iz sodbe, opr. št. U 502/2007-10 z dne 8. 4. 2009. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, in je v konkretni zadevi sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava ter upoštevanje določb upravnega postopka, je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na nejavni seji.